Nasprotje v vsem
Svobodno voljo lahko udejanjamo, če imamo na voljo nasprotujoče si možnosti, o katerih lahko razmislimo.
Pred kratkim sem med vožnjo v nam neznanem mestu nehote zavil napačno, kar naju je z ženo pripeljalo na hitro avtocesto, po kateri sva prevozila neskončno kilometrov, ne da bi se lahko obrnila. Prijatelj naju je prijazno povabil k sebi domov in zaskrbljena sva bila, da bova zdaj prispela veliko pozneje, kot sva pričakovala.
Ko sem bil na tej avtocesti in obupano iskal izvoz, sem si očital, da nisem bil bolj pozoren na navigacijski sistem. Ta izkušnja me je spodbudila k razmišljanju o tem, kako v življenju včasih sprejemamo napačne odločitve in kako moramo ponižno in potrpežljivo živeti s posledicami, dokler ne moremo spet spremeniti smeri.
V življenju se vse vrti okrog sprejemanja odločitev. Naš Oče v nebesih nam je dal božanski dar svobodne volje prav zato, da bi se lahko učili iz svojih odločitev – iz pravilnih in tudi iz napačnih. Svoje napačne odločitve popravimo, ko se pokesamo. Takrat se zgodi rast. Načrt nebeškega Očeta za vse nas je namenjen učenju, razvoju in napredovanju k večnemu življenju.
Vse odkar so naju z ženo učili misijonarji in sva se pred veliko leti pridružila Cerkvi, so me vedno navduševali globoki nauki, ki jih je Lehi v Mormonovi knjigi dal svojemu sinu Jakobu. Učil ga je, da »je Gospod Bog prepustil človeku, naj deluje sam od sebe«, in da »mora biti, da je v vsem nasprotje«. Svobodno voljo lahko udejanjamo, če imamo na voljo nasprotujoče si možnosti, o katerih lahko razmislimo. Pri tem nas Mormonova knjiga tudi spomni, da smo »zadosti poučeni« in da je »Kristusov Duh« dan vsakemu od nas, da »prepozna[mo] dobro od hudega«.
V življenju se nenehno soočamo s številnimi pomembnimi odločitvami. Na primer:
-
odločitvijo, ali bomo upoštevali Božje zapovedi ali ne,
-
odločitvijo, ali bomo verjeli in prepoznali, ko se zgodijo čudeži, ali pa skeptično čakali, da se nekaj zgodi, in se šele potem odločili verjeti,
-
odločitvijo, ali bomo razvijali zaupanje v Boga ali pa naslednji dan s strahom pričakovali nov izziv.
Tako kot takrat, ko sem na avtocesti napačno zavil, je lahko trpljenje zaradi posledic lastnih slabih odločitev pogosto še posebej boleče, saj smo za to krivi le sami. Kljub temu se lahko vedno odločimo, da z božanskim postopkom kesanja sprejmemo tolažbo, napačne stvari popravimo in se pri tem naučimo nekaj lekcij, ki nam spremenijo življenje.
Včasih lahko doživimo tudi nasprotovanje in preizkušnje zaradi stvari, na katere nimamo vpliva, denimo:
-
trenutke zdravja in obdobja bolezni,
-
obdobja miru in obdobja vojne,
-
ure dneva in noči ter poletni in zimski letni čas,
-
čas za delo, ki mu sledi čas za počitek.
Čeprav se običajno ne moremo odločati med tovrstnimi situacijami, saj se preprosto zgodijo, se lahko še vedno svobodno odločamo, kako se bomo nanje odzvali. To lahko storimo s pozitivno ali črnogledo naravnanostjo. Lahko se skušamo iz izkušnje nekaj naučiti in prosimo našega Gospoda za pomoč in podporo ali pa mislimo, da smo v tej preizkušnji sami in da jo moramo pretrpeti sami. Lahko »prilagodimo svoja jadra« novi resničnosti ali pa se odločimo, da ne bomo ničesar spreminjali. V nočni temi lahko prižgemo luči. V zimskem mrazu se lahko oblečemo v topla oblačila. V času bolezni lahko poiščemo zdravniško in duhovno pomoč. Odločimo se, kako se bomo odzvali na te okoliščine.
Prilagoditi, učiti se, iskati, odločiti se so glagoli dejanj. Spomnimo se, da smo sposobni delati in nismo predmeti. Nikoli ne pozabimo, da je Jezus obljubil, da bo »prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva /…/ da bi lahko /…/ podpira[l]« oziroma nam pomagal, ko se obrnemo nanj. Odločimo se lahko, da bomo temelje sezidali na skali, ki je Jezus Kristus, tako da kadar bo zavel vihar, to »ne bo imelo moči nad [nami]«. Obljubil je, da »kdor bo prišel [k njemu], ga bo [on sam] sprejel; in blagor tistim, ki pridejo k [njemu].«
Torej, zlasti pomembno je še eno dodatno načelo. Lehi je rekel, da »mora biti, da je v vsem nasprotje«. To pomeni, da nasprotja ne obstajajo ločeno drugo od drugega. Lahko se celo dopolnjujejo. Ne bi mogli prepoznati radosti, če ne bi kdaj izkusili tudi žalosti. Občutek lakote nam včasih pomaga, da smo še posebej hvaležni, ko imamo spet dovolj hrane. Resnice ne bi mogli prepoznati, če ne bi tu in tam doživeli tudi laži.
Vsa ta nasprotja so kot dve plati istega kovanca. Obe strani sta vedno prisotni. Charles Dickens je podal primer te zamisli, ko je zapisal: »Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi«.
Naj navedem primer iz našega življenja. Poroka, ustvarjanje družine in otroci so nama prinesli največje trenutke radosti, kar sva jih kdajkoli v življenju doživela, a tudi najgloblje trenutke bolečine, tesnobe in bridkosti, ko se je komu od nas kaj zgodilo. Neskončni radosti in blaženosti z otroki so včasih sledila tudi ponavljajoča se obdobja bolezni, hospitalizacij in neprespanih noči, polnih stiske, pa tudi iskanje olajšanja v molitvah in duhovniških blagoslovih. Te kontrastne izkušnje so nas naučile, da v trenutkih trpljenja nikoli nismo sami, in pokazale so nam tudi, koliko lahko prenesemo z Gospodovo podporo in pomočjo. Te izkušnje so nas čudovito izoblikovale in vse to je bilo popolnoma vredno tega. Mar nismo prišli sem s tem namenom?
Tudi v svetih spisih najdem nekaj zanimivih primerov.
-
Lehi je sina Jakoba učil, da so mu stiske, ki jih je pretrpel v divjini, pomagale spoznati veličino Boga in da bo »[Bog njegove] stiske /… / posvetil v [njegovo] korist.«
-
Med krutim pridržanjem Josepha Smitha v zaporu Liberty Jail mu je Gospod rekel, »da [mu] bo vse to dalo izkušnje in bo za [njegovo] dobro.«
-
Nazadnje, neskončno žrtvovanje Jezusa Kristusa je bilo zagotovo največji primer bolečine in trpljenja, kar smo jih kdajkoli videli, vendar je vsem Božjim otrokom prineslo tudi čudovite blagoslove njegove odkupne daritve.
Kjer je sonce, so zagotovo tudi sence. Poplave lahko prinesejo uničenje, vendar običajno prinesejo tudi življenje. Solze žalosti se pogosto spremenijo v solze olajšanja in sreče. Občutke žalosti ob slovesu najdražjih pozneje nadomesti radost ob ponovnem snidenju. Tudi v obdobjih vojne in uničenja se dogajajo številna drobna dejanja dobrote in ljubezni za tiste, ki imajo »oči, da bi videli, in ušes[a], da bi slišali«.
Za naš današnji svet sta pogosto značilna strah in tesnoba – strah pred tem, kaj nam bo prinesla prihodnost. Toda Jezus nas je naučil, naj zaupamo in se k njemu »ozira[mo] v vsaki misli; ne dvomi[mo], ne boj[mo] se«.
Neprestano si zelo zavestno prizadevajmo, da bi videli obe strani vsakega kovanca, ki nam je v življenju dodeljen. Čeprav obeh strani včasih ne vidimo takoj, lahko vemo in zaupamo, da sta vedno tam.
Lahko smo prepričani, da nas naše težave, bridkosti, stiske in bolečine ne določajo; temveč nam bo to, kako se jih bomo lotili, pomagalo, da bomo rasli in se zbližali z Bogom. Naša drža in odločitve nas določajo veliko bolje kot naši izzivi.
Ko ste zdravi, zdravje cenite in bodite zanj hvaležni vsak trenutek. Ko ste bolni, se skušajte iz tega potrpežljivo učiti in vedite, da se lahko po Božji volji to spet spremeni. Ko ste žalostni, zaupajte, da je sreča za vogalom, pogosto je le še ne vidimo. Zavestno preusmerite pozornost in spodbudite misli k pozitivnim vidikom izzivov, saj so ti nedvomno vedno tudi tam! Nikoli ne pozabite biti hvaležni. Odločite se, da boste verjeli. Odločite se, da boste verovali v Jezusa Kristusa. Odločite se, da boste vselej zaupali Bogu. Odločite se, da boste razmišljali celestialno, kot nas je pred kratkim učil predsednik Russell M. Nelson!
Vedno se zavedajmo čudovitega načrta našega nebeškega Očeta za nas. Ljubi nas in je poslal svojega ljubljenega Sina, da bi nam pomagal v naših preizkušnjah in nam odprl vrata, da bi se vrnili k njemu. Jezus Kristus živi in stoji tam v vsakem trenutku ter čaka, da se odločimo in ga pokličemo, da nam priskrbi pomoč, moč in odrešitev. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.