Vse za naše dobro
V času in večnosti sta namen stvarjenja in narava samega Boga, da se bo vse skupaj izšlo za naše dobro.
Danes je 6. april, obletnica, ko je Jezus Kristus obnovil svojo Cerkev poslednjih dni – in del velikonočnega časa, ko radostno pričujemo o popolnem življenju, odkupnem žrtvovanju in veličastnem vstajenju Jezusa Kristusa.
Neka kitajska zgodba se začne, ko sin nekega moža najde lepega konja.
»Kakšna sreča,« rečejo sosedje.
»Bomo videli,« reče mož.
Potem sin pade s konja in je trajno poškodovan.
»Kakšna nesreča,« rečejo sosedje.
»Bomo videli,« reče mož.
Naborna vojska pride, a poškodovanega sina ne vzamejo.
»Kakšna sreča,« rečejo sosedje.
»Bomo videli,« reče mož.
Ta nepredvidljivi svet se pogosto zdi razburkan, negotov, včasih srečen in – prepogosto – nesrečen. Vendar v tem svetu stisk »vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu«. Zares, če hodimo pokončno in pomnimo svoje zaveze, »[se bo] vse skupaj izšlo v vaše dobro«.
Vse za naše dobro.
Izjemna obljuba! Tolažeče zagotovilo samega Boga! Namen stvarjenja in narava Boga, je, da bi zaradi čudežev poznali začetek in konec, da bi uresničila vse, kar je za naše dobro, in da bi nam pomagala, da bi postali posvečeni in sveti zaradi milosti in odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Odkupna daritev Jezusa Kristusa nas lahko odreši in odkupi greha. Vendar Jezus Kristus tudi pobližje razume vsako našo bolečino, trpljenje, bolezen, žalost, ločitev. V času in večnosti lahko njegova zmaga nad smrtjo in peklom vse popravi. Pomaga ozdraviti strte in omalovaževane, spraviti jezne in razdvojene, potolažiti osamljene in nepovezane, spodbudi negotove in nepopolne ter uresniči čudeže, ki jih lahko samo Bog.
Pojemo aleluja in vzklikamo hozana! Z večno močjo in neskončno dobroto se po Božjem načrtu sreče vse skupaj lahko izide v naše dobro. Z življenjem se lahko soočamo z zaupanjem in ne strahom.
Prepuščeni samim sebi morda ne bi spoznali, kaj je dobro za nas. Kadar »izberem sebe«, izberem tudi svoje omejitve, slabosti, pomanjkljivosti. Navsezadnje moramo biti dobri, da bi naredili največ dobrega. Ker nihče razen Boga ni dober, iščemo popolnost v Jezusu Kristusu. Kar najresničnejši, najboljši postanemo samo, kadar odložimo naravnega moškega ali žensko in pred Bogom postanemo otroci.
Z našim zaupanjem in vero v Boga so preizkušnje in stiske lahko posvečene v naše dobro. Jožef, ki je bil prodan v suženjstvo v Egipt, je kasneje rešil svojo družino in ljudstvo. Josepha Smitha je ujetništvo v ječi Liberty naučilo, da mu bo »to dalo izkušnje in bo za tvoje dobro«. Življenje z vero, preizkušnjami in žrtvami, ki jih ne bi nikoli izbrali, lahko blagoslovi nas in druge tako, kot si nismo nikoli predstavljali.
Vero in zaupanje v Gospoda, da se vse skupaj lahko izide za naše dobro, poglobimo, ko pridobimo večno perspektivo; razumemo, da so naše preizkušnje lahko »le kratek trenutek«; spoznamo, da so stiske lahko posvečene v našo korist; priznamo, da so nesreče, prezgodnja smrt, izčrpavajoča bolezen del zemeljskega življenja; in zaupamo, da nam ljubeči nebeški Oče ne daje preizkušenj, da bi kaznoval ali sodil. Ne bomo dali kamna nekomu, ki prosi za kruh, niti kače nekomu, ki prosi za ribo.
Ko pridejo preizkušnje, si pogosto najbolj želimo, da bi nas nekdo poslušal in bil z nami. V takem trenutku klišejski odgovori morda niso v pomoč, ne glede kako tolažilen je njihov namen. Včasih hrepenimo po nekom, ki bo žaloval, bil v bolečinah in jokal z nami; pustil, da bi izrazili bolečino, razočaranje, včasih celo jezo; in z nami priznal, da obstajajo stvari, ki jih ne vemo.
Ko zaupamo Bogu in njegovi ljubezni do nas, se celo naše najhujše srčne bolečine lahko izidejo za naše dobro.
Spominjam se dne, ko sem dobil sporočilo o hudi prometni nesreči, v katero so bili vpleteni tisti, ki jih imam rad. V takih trenutkih, v trpljenju in veri, lahko samo rečemo z Jobom: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!«
Po vsej svetovni Cerkvi okrog 3.500 kolov in okrožij ter okrog 30.000 oddelkov in vej nudi zavetje in varnost. A v naših kolih in okrožjih se veliko zvestih družin in posameznikov spopada s težkimi izzivi, četudi vedo, da se bo (ne da bi vedeli kako) vse izšlo za naše dobro.
V Huddersfieldu v Angliji so bratu Samuelu Bridgstocku, malo preden so poklicali novega kolskega predsednika, diagnosticirali četrto stopnjo raka. Ko je dobil svojo strašno diagnozo, je svojo ženo Anno vprašal, zakaj bi sploh šel na razgovor.
»Ker,« je rekla sestra Bridgstock, »boš poklican za kolskega predsednika.«
Predsedniku Bridgstocku (ki je danes tukaj) so sprva pripisali leto ali dve življenja, zdaj pa služi že četrto leto. Ima dobre in težke dneve. Njegov kol se krepi z večjo vero, služenjem in prijaznostjo. Ni lahko, a njegova žena in družina živijo z vero, hvaležnostjo in razumljivo žalostjo, za katere verjamejo, da bodo postale večna radost zaradi obnovitvene odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Kadar smo mirni, odprti, spoštljivi, lahko čutimo lepoto, smisel in spokojnost zavezne pripadnosti, ki jo ponuja Gospod. V svetih trenutkih nam morda pusti ujeti pogled na večjo večno resničnost, katere del so naša vsakdanja življenja, kjer majhne in preproste stvari vse pripomorejo k dobremu za dajalce in prejemnike.
Rebekah, hči mojega prvega predsednika misijona, je povedala, kako je Gospod odgovoril na njeno molitev za tolažbo z nepričakovano priložnostjo, tako da je odgovoril na molitev nekoga drugega.
Rebekah je pozno nekega večera, ko je žalovala zaradi nedavne smrti svoje mame, jasno začutila, naj gre kupit gorivo za avto. Ko je prišla na črpalko, je srečala starejšo žensko, ki je s težavo dihala z veliko kisikovo jeklenko. Kasneje je Rebekah ženski lahko dala materin prenosni kisikov aparat. Ta sestra je hvaležno rekla: »Vrnili ste mi svobodo.« Stvari pripomorejo k dobremu, kadar služimo, kakor bi Jezus Kristus.
Oče, ki je bil s sinom v starosti učitelja zadolžen kot skrbni brat, je pojasnil: »Skrbno služenje je, ko preidemo od tega, da smo bližnji, ki prinesejo piškote, do zaupnih prijateljev, ki nudijo duhovno prvo pomoč. Zavezna pripadnost Jezusu Kristusu tolaži, povezuje in posvečuje.
Duhovna pripravljenost nas lahko celo v tragediji spomni, da je nebeški Oče vedel, kdaj smo se počutili najbolj ranljivi in sami. Na primer, družina, katere otroka so odpeljali v bolnišnico, je kasneje našla tolažbo, ko so se spomnili, da jim je Sveti Duh vnaprej šepetal, kaj naj pričakujejo.
Včasih večja večna resničnost, katero Gospod pusti, da jo občutimo, vključuje družino preko tančice. Neka sestra je našla radost, ko se je spreobrnila k obnovljenemu evangeliju Jezusa Kristusa. Vendar sta dve travmi globoko vplivali na njeno življenje – ko je videla ladijsko nesrečo in ko je tragično izgubila mater, ki si je vzela življenje.
Vseeno je ta sestra dovolj premagala svoj strah pred vodo, da se je krstila s potopitvijo. In na dan, ki je postal zelo srečen, je bila priča, ko se je nekdo kot namestnik za njeno umrlo mater krstil v templju. »Tempeljski krst je ozdravil mojo mater in osvobodil mene,« je rekla sestra. »Prvič, odkar mi je umrla mati, sem občutila mir.«
Naša sveta glasba odzvanja Božje zagotovilo, da se vse skupaj lahko izide za naše dobro.
Mormonova knjiga je dokaz, ki ga lahko držimo v rokah, da Jezus je Kristus in Bog izpolni svoje prerokbe. Mormonova knjiga, ki so jo napisali navdihnjeni preroki, ki so videli naš čas, se začne s surovo dramo – družino, ki se spopada z velikimi razlikami. Vendar ko preučujemo in razmišljamo od prvega poglavja Prvega Nefija do desetega poglavja Moronija, se zbližamo z Jezusom Kristusom s trdnim pričevanjem, da kar se je zgodilo tam in tedaj, lahko blagoslovi nas tukaj in zdaj.
Ko Gospod preko svojega živega preroka pripelje več Gospodovih hiš bližje v več krajih, tempeljski blagoslovi pripomorejo, da se vse lahko izide za naše dobro. Z zavezo in uredbo pridemo k Bogu, našemu Očetu, in Jezusu Kristusu in pridobimo večni pogled na smrtnost. Ljubim družinskim članom – prednikom – nudimo svete uredbe in zavezne blagoslove, ki jih eno po eno, ime za imenom, izvajamo po Gospodovem vzorcu odrešenikov na gori Sion.
Ko templji prihajajo bližje k nam v številnih krajih, je tempeljsko žrtvovanje, ki ga lahko ponudimo, to, da pogosteje iščemo svetost v Gospodovi hiši. Veliko let smo varčevali, načrtovali in se žrtvovali, da smo prišli v tempelj. Zdaj, kolikor dopuščajo okoliščine, prosim, pridite še pogosteje h Gospodu v njegovo sveto hišo. Naj redno tempeljsko čaščenje in služenje blagoslovi, varuje in navdihuje vas in vašo družino – družino, ki jo imate, ali družino, ki jo boste nekoč imeli in postali.
Kadar vam okoliščine dovoljujejo, prosim, razmislite tudi o blagoslovu, da bi imeli svoja tempeljska oblačila. Babica neke skromne družine je rekla, da si od vsega na svetu najbolj želi svoja tempeljska oblačila. Njen vnuk je rekel: »Babica je zašepetala: ‘Služila bom v svojih tempeljskih oblačilih in ko bom umrla, bom v njih pokopana.’« In ko je prišel čas, je bila.
Kakor uči predsednik Russell M. Nelson: »Vse, kar verjamemo, in vse, kar je Bog obljubil svojemu ljudstvu zaveze, se poveže v templju.«
V času in večnosti sta namen stvarjenja in narava samega Boga, da se bo vse skupaj izšlo za naše dobro.
To je Gospodov večni namen. Njegova večna perspektiva. Njegova večna obljuba.
Kadar je v življenju nered, in smisel ni jasen, kadar bi radi živeli bolje, a ne veste kako, prosim, pridite k Bogu, našemu Očetu, in Jezusu Kristusu. Zaupajte, da živita, vas ljubita in vse želita za vaše dobro. Pričujem, da to želita, neskončno in večno, v svetem in posvečenem imenu Jezusa Kristusa, amen.