Jezus Kristus v središču našega življenja
Na globoka vprašanja duše, tista, ki pridejo na dan v naših najmračnejših urah in najhujših preizkušnjah, odgovori neomajna ljubezen Jezusa Kristusa.
Ko potujemo skozi zemeljsko življenje, nas včasih pestijo preizkušnje: huda bolečina zaradi izgube ljubljenih, naporno spopadanje z boleznijo, pekoča bolečina krivice, grozljiva izkušnja trpinčenja oziroma zlorabe, senca nezaposlenosti, družinske stiske, tihi jok osamljenosti ali pretresljive posledice oboroženih spopadov. V takšnih trenutkih naša duša hrepeni po zatočišču. Iskreno si prizadevamo izvedeti: Kje naj najdemo balzam miru? Komu lahko zaupamo, da nam bo s samozavestjo in močjo pomagal premagati te izzive? Kdo ima potrpežljivost, vseobsegajočo ljubezen in vsemogočno roko, da bi nas dvignil in podpiral?
Na globoka vprašanja duše, tista, ki pridejo na dan v naših najmračnejših urah in najhujših preizkušnjah, odgovori neomajna ljubezen Jezusa Kristusa. V njem in zaradi obljubljenih blagoslovov njegovega obnovljenega evangelija najdemo odgovore, ki jih iščemo. Zaradi njegove neskončne odkupne daritve nam je ponujen neizmeren dar – dar upanja, zdravljenja in zagotovitve njegove stalne, vztrajne prisotnosti v naših življenjih. Ta dar je na voljo vsem, ki se nanj obrnejo z vero, in sprejmejo mir in odkupitev, ki ju tako rade volje ponuja.
Gospod izteguje svojo roko k vsakemu od nas, gesta, ki je samo bistvo njegove božanske ljubezni in prijaznosti. Njegovo povabilo nam presega preprost klic; je božanska obljuba, okrepljena z vztrajno močjo njegove milosti. V svetih spisih nam ljubeče zagotavlja:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;
kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Jasnost njegovega povabila »pridite k meni« in »vzemite nase moj jarem« potrjuje globoko naravo njegove obljube – tako ogromne in popolne obljube, ki pooseblja njegovo ljubezen in nam ponuja trdno jamstvo: »[N]ašli boste počitek.«
Ko si marljivo prizadevamo za duhovno vodstvo, se podamo na globoko preobražajočo odisejado, ki nam krepi pričevanje. Ko razumemo razsežnost popolne ljubezni našega nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, naše srce prežame hvaležnost, ponižnost in prenovljena želja, da bomo hodili po poti učenca.
Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve /…/ in na Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja. Radost pride od Gospoda in zaradi njega.«
Ko je Alma govoril svojemu sinu Helamanu, je rekel: »In sedaj, o moj sin Helaman, glej, v svoji mladosti si in zato od tebe želim, da prisluhneš mojim besedam in se učiš od mene, kajti vem, da bo vsak, kdor bo zaupal v Boga, v svojih preizkušnjah in svojih težavah in svojih stiskah prejel podporo in bo poslednji dan povzdignjen.«
Ko je Helaman govoril svojima sinovoma, ju je učil o naslednjem večnem načelu o tem, da Odrešenika postavimo v središče svojega življenja: »[P]omnita, pomnita, da morata temelje sezidati na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin.«
V 14. poglavju Mateja izvemo, da je Jezus potem, ko je slišal za smrt Janeza Krstnika, iskal samoto. Vendar mu je sledila velika množica. Jezus, ki je bil ganjen zaradi sočutja in ljubezni, ni dopustil, da bi ga njegova bridkost odvrnila od njegovega poslanstva, temveč jih je sprejel in ozdravil njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so se učenci soočili s zastrašujočim izzivom: z množico ljudi, za katere je bilo na voljo le malo hrane. Jezusu so predlagali, naj množico odpusti, da si priskrbijo hrano, a Jezus je z veliko ljubezni in visokimi pričakovanji učence prosil, naj jih nahranijo.
Medtem ko so bili učenci zaskrbljeni zaradi trenutnega izziva, je Jezus pokazal zaupanje in ljubezen svojemu Očetu skupaj z neomajno ljubeznijo do ljudi. Množici je naročil, naj se usede na travo. Vzel je samo pet hlebov in dve ribi, se odločil, da se bo zahvalil svojemu Očetu, in priznal Božjo dobroto, ki mu je dala polnomočje in moč.
Jezus je po zahvali razlomil kruh, učenci pa so ga razdelili ljudem. Čudežno hrane ni bilo le dovolj, temveč obilno; ostalo je 12 košar ostankov. Nahranil je množico pet tisoč mož skupaj z ženskami in otroki.
Ta čudež nas uči globoko lekcijo: Ko se soočimo z izzivi, se zlahka zatopimo v težave. Vendar je Jezus Kristus ponazoril moč osredotočanja na svojega Očeta, izkazovanja hvaležnosti in priznavanja, da rešitve za naše preizkušnje niso vedno v nas, temveč pri Bogu.
Kadar se spopademo s težavami, se spontano osredotočimo na ovire, s katerimi se soočimo. Naši izzivi so dejanski in zahtevajo našo pozornost, a kljub temu se osredotočimo na načelo, da jih bomo premagali. Če postavimo Kristusa v središče svojih misli in dejanj, se uskladimo z njegovim pogledom in močjo. Zaradi te uskladitve naše težave niso manjše, temveč nam ta pomaga krmariti skozi njih z božanskim vodstvom. Zaradi tega odkrijemo rešitve in podporo, ki izhajajo iz višje modrosti. Če prevzamemo na Kristusa osredotočen pogled, nam to da moč z odločnostjo in uvidom, da svoje preizkušnje obrnemo v zmage, in nas spomni, da kar se zdi velika težava, z Odrešenikom lahko postane pot k večjemu duhovnemu napredku.
Zgodba Alma mlajšega v Mormonovi knjigi predstavlja zanimivo pripoved o odkupitvi in kako pomemben je vpliv tega, ko nekdo svoje življenje osredotoči na Kristusa. Alma je bil najprej nasprotnik Gospodove Cerkve in je veliko ljudi odpeljal s poti pravičnosti. Vendar ga je božansko posredovanje, ki ga je zaznamoval prihod angela, zbudilo iz njegovih hudodelstev.
V Almovi najtemnejši uri, ko ga je mučila krivda in si je obupno želel najti pot ven iz svoje duhovne stiske, se je spomnil naukov svojega očeta o Jezusu Kristusu in moči njegove odkupne daritve. S srcem, ki je hrepenelo po odkupitvi, se je iskreno pokesal in goreče prosil za Gospodovo milost. Ta ključni trenutek popolne predaje, ko je Kristusa pripeljal v ospredje Almovih misli, ko si je iskreno prizadeval za njegovo milost, je sprožil neverjetno preobrazbo. Težke verige krivde in obupa so izginile in nadomestil jih je vse prevzemajoč občutek radosti in miru.
Jezus Kristus je naše upanje in odgovor na največje življenjske bolečine. S svojim žrtvovanjem je plačal za naše grehe in prevzel vse naše trpljenje – bolečino, krivico, žalost in strah – nam pa odpusti in nas ozdravi, kadar zaupamo vanj in si prizadevamo, da bi se v življenju spremenili na bolje. On je naš Zdravitelj, tolaži in zakrpa naša srca s svojo ljubeznijo in močjo, prav kakor je številne ozdravil v svojem času na zemlji. On je živa voda, ki izpolni najgloblje potrebe naših duš s svojo stalno ljubeznijo in prijaznostjo. To je kot obljuba, ki jo je dal Samarijanki pri vodnjaku, ko ji je ponudil izvir vode, ki teče v večno življenje.
Svečano pričujem, da Jezus Kristus živi, da predseduje tej svoji sveti Cerkvi, Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Pričujem, da je Odrešenik sveta, Knez miru, Kralj kraljev, Gospod gospodov, Odkupitelj sveta. Z gotovostjo zatrjujem, da smo vedno v njegovih mislih in srcu. Kot pričevanje o tem je obnovil svojo Cerkev v teh poslednjih dneh in poklical predsednika Russella M. Nelsona za svojega preroka in predsednika Cerkve v tem času. Vem, da je Jezus Kristus dal svoje življenje, da bomo mi lahko imeli večno življenje.
Ko si prizadevamo, da bi ga postavili v središče svojega življenja, se nam razkrivajo razodetja, obdaja nas njegov globok mir in njegova neskončna odkupna daritev nam prinese odpuščanje in ozdravljenje. V njem najdemo moč, da zmagamo, pogum, da vztrajamo, in mir, ki presega vse razumevanje. Da bi si vsak dan prizadevali približati Bogu, viru vsega, kar je dobro, svetilniku upanja na našem potovanju nazaj v prisotnost našega nebeškega Očeta! V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.