Višja radost
Da bi vsi iskali in našli višjo radost, ki jo občutimo, ko svoje življenje posvetimo nebeškemu Očetu in njegovemu ljubljenemu Sinu!
Že tri desetletja imam ta velik blagoslov, da govorim na generalni konferenci. V tem času so mi številni po svetu postavljali vprašanja v zvezi s temi sporočili. Zadnje čase se vedno znova pojavlja eno konkretno vprašanje. Ponavadi se glasi nekako takole: »Starešina Uchtdorf, pozorno sem poslušal vaš zadnji govor, ampak … ničesar nisem slišal o letalstvu.«
No, po današnjem dnevu tega vprašanja morda še nekaj časa ne bom slišal.
O »veselem poplesavanju oblakov, skozi katere sije sonce«
Težko je verjeti, da je minilo samo sto dvajset let, odkar sta Wilbur in Orville Wright prvič vzletela in poletela nad peščenim Kitty Hawkom v Severni Karolini. Štirje kratki poleti tistega decembrskega dne so spremenili svet in odprli vrata enemu največjih izumov v svetovni zgodovini.
V tistih zgodnjih dneh je bilo letenje tvegano. Brata sta se tega zavedala. Pa tudi njun oče Milton. Pravzaprav se je tako bal, da bi oba sinova izgubil v letalski nesreči, da sta mu morala obljubiti, da nikoli ne bosta letela skupaj.
In nikoli nista – z eno izjemo. Sedem let po tem zgodovinskem dnevu v Kitty Hawku je Milton Wright slednjič privolil in opazoval, ko sta Wilbur in Orville prvič letela skupaj. Po pristanku je Orville očeta prepričal, naj gre na svoj prvi in edini polet in se prepriča, kako je.
Ko se je letalo dvignilo s tal, je bil dvainosemdesetletni Milton tako vzhičen nad letom, da ga je ves strah zapustil. Orville se je radostil, ko je oče od veselja vpil: »Višje, Orville, višje!«
To je bil človek mojega kova!
Razlog, zakaj občasno govorim o letalstvu, tiči v tem, da vem nekaj o tem, kako sta se počutila Wrightsova. Tudi sam sem se »iztrgal iz robatih okov Zemlje in na razigranih srebrnih krilih zaplesal po nebu«.
Prvi polet bratov Wright, ki se je zgodil slabih sedemintrideset let pred mojim rojstvom, je v mojem življenju odprl vrata pustolovščinam, čudežem in čisti radosti.
In čeprav je ta radost neverjetna, obstaja še višja vrsta radosti. V duhu navdušenega vzklika Miltona Wrighta: »Višje, Orville, višje« bi vam danes rad govoril o tej višji radosti – od kod izvira, kako pride v naša srca in kako jo lahko doživimo v večji meri.
Celotni namen človeškega obstoja
Verjetno ni treba posebej poudariti, da si vsakdo želi biti srečen. Vendar tudi ni treba posebej poudarjati, da vsi niso srečni. Na žalost se zdi, da številni ljudje težko najdejo srečo.
Zakaj je tako? Če je sreča tisto, kar si ljudje najbolj želimo, zakaj jo potem tako težko najdemo? Če povzamem besedilo country pesmi, smo radost morda iskali na povsem napačnih krajih.
Kje lahko najdemo srečo?
Preden spregovorimo o tem, kako najti radost, mi dovolite, da povem, da so depresija in drugi težki duševni in čustveni izzivi resnični in odgovor na to ni preprosto »Poskusite biti srečnejši«. Moj današnji namen ni, da bi zmanjšal ali razvrednotil resnost težav v duševnem zdravju. Če se soočate s takšnimi izzivi, sem skupaj z vami žalostne in vam stojim ob strani. Nekateri ljudje, ki želijo najti radost, morajo poiskati pomoč pri usposobljenih strokovnjakih za duševno zdravje, ki svoje življenje posvetijo izvajanju svoje zelo pomembne umetnosti. Za takšno pomoč bi morali biti hvaležni.
Življenje ni neskončno zaporedje čustvenih vzponov. »Kajti mora biti, da je v vsem nasprotje.« In če sam Bog joče, kakor to potrjujejo sveti spisi, potem bomo seveda jokali tudi vi in jaz. Občutenje žalosti ni znak neuspeha. Vsaj v tem življenju sta radost in žalost neločljivi spremljevalki. Tudi sam se, tako kot vsi vi, nisem mogel izogniti razočaranju, gorju, žalosti in obžalovanju.
Doživel pa sem tudi veličastno zarjo, ki dušo navda s tako globoko radostjo, da jo je težko zadržati v sebi. Ugotovil sem, da to mirno zaupanje izhaja iz tega, da sledimo Odrešeniku in hodimo po njegovi poti.
Mir, ki nam ga daje Odrešenik, ni tak, kot ga daje svet. Je boljši. Je višji in svetejši. Jezus je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«
Evangelij Jezusa Kristusa je zares dobra vest o veliki radosti! To je sporočilo neizmernega upanja! Sporočilo o prenašanju jarma in dvigovanju bremen. O zbiranju luči. O nebeški priljubljenosti, višjem razumevanju, svetejših zavezah, večni varnosti in večni slavi!
Prav ta radost je namen načrta, ki ga ima Bog za svoje otroke. Za to ste bili ustvarjeni – »da bi se radostili«! Za to ste bili rojeni!
Naš Oče v nebesih ni skril poti do sreče. Nobena skrivnost ni. Na voljo je vsem!
Obljubljena je tistim, ki hodijo po poti učenca, upoštevajo Odrešenikove nauke in zgled, spolnjujejo njegove zapovedi, sklenejo in spoštujejo zaveze, ki jih sklenejo z Bogom. Kako izjemna obljuba!
Bog lahko ponudi še več
Vsi poznamo ljudi, ki pravijo, da ne potrebujejo Boga, da bi bili srečni, da so dovolj srečni tudi brez vere.
Te občutke priznavam in jih spoštujem. Naš ljubljeni Oče v nebesih želi, da bi bili vsi njegovi otroci kar najbolj srečni, zato je ta svet zapolnil z lepimi, krepostnimi zadovoljstvi in radostmi, »da bi bodisi ugajal[i] očem bodisi veselil[i] srce«. Meni je veliko sreče prineslo letenje. Drugi jo najdejo v glasbi, v umetnosti, hobijih ali v naravi.
Ko vse povabimo in oznanjamo Odrešenikovo dobro vest o veliki radosti, ne zanemarjamo nobenega od teh virov radosti. Preprosto pravimo, da Bog lahko da nekaj več. Višjo in bolj globoko radost – radost, ki presega vse, kar ta svet ponuja. To je radost, ki pretrpi strto srce, si utre pot skozi žalost in omili osamljenost.
Prav nasprotno pa posvetna sreča ne traja. Ne more. V naravi vsega zemeljskega je, da se stvari postarajo, propadejo, obrabijo ali zastarajo. Toda Božja radost je večna, ker je Bog večen. Jezus Kristus je prišel, da bi nas potegnil iz posvetnosti in propadljivost nadomestil z nepropadljivostjo. Samo on ima to moč in samo njegova radost je večna.
Če menite, da bi bilo v vašem življenju lahko več tovrstne radosti, vam predlagam, da se podate na pot ter sledite Jezusu Kristusu in njegovi poti. To je potovanje, ki traja vse življenje – in dlje. Naj vam predlagam nekaj začetnih korakov na tem plemenitem potovanju odkrivanja čiste radosti.
Približajte se Bogu
Ali se spomnite ženske v Novi zavezi, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve? Vse, kar je imela, je zapravila za zdravnike, a stanje se ji je samo še slabšalo. Slišala je za Jezusa; njegova moč zdravljenja je bila dobro znana. Ampak ali bi lahko ozdravil tudi njo? In kako naj se mu sploh približa? Zaradi svoje bolezni je bila glede na Mojzesovo postavo »nečista« in zato se je morala držati stran od drugih.
To, da bi se mu odkrito približala in ga prosila za ozdravitev, se je zdelo nedopustno.
Vseeno je menila: »Tudi, če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.«
Naposled je s svojo vero premagala strah. Pogumno je vzdržala grajo drugih in se pomikala proti Odrešeniku.
Končno je bila dovolj blizu. Iztegnila je roko.
In bila je ozdravljena.
Mar nismo vsi nekako kot ta ženska?
Razlogov, zakaj oklevamo, da bi se približali Odrešeniku, je morda veliko. Morda nas drugi zasmehujemo ali obsojajo. V ponosu morda zavrnemo možnost, da je nekaj tako preprostega tako zelo dragoceno. Morda menimo, da zaradi svojega stanja nimamo pogojev, da bi ozdraveli – da je razdalja prevelika ali da je naših grehov preveč.
Kakor ta ženska sem spoznal, da bomo, če se približamo Bogu in iztegnemo roke in se ga dotaknemo, zares ozdraveli, našli mir in radost.
Iščite radost
Jezus je učil: »Iščite in boste našli!«
Verjamem, da te preproste besede niso le duhovna obljuba, ampak dejstvo.
Če iščemo razloge za jezo, dvom, zagrenjenost ali osamljenost, jih bomo prav tako našli.
Če pa iščemo radost – če iščemo razloge za radost in da bi srečni sledili Odrešeniku, jih bomo našli.
Le redko najdemo nekaj, česar ne iščemo.
Ali iščete radost?
Iščite in boste našli!
Nosite bremena drug drugega
Jezus je učil: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.«
Ali je mogoče, da radost najbolj zagotovo najdemo takrat, ko jo prinašamo drugim?
Bratje in sestre, vi veste in jaz vem, da je to res! Radost je kakor sod moke ali posoda olja, ki nikoli ne poide. Prava radost se pomnoži, ko se jo razdaja.
Ne zahteva nekaj ogromnega ali zapletenega.
Počnemo lahko preproste stvari.
Denimo z vsem srcem molimo za nekoga.
Nekoga iskreno pohvalimo.
Nekomu pomagamo, da čuti, da je dobrodošel, spoštovan, cenjen in ljubljen.
Spregovorimo o najljubšem odlomku iz svetih spisov in kaj nam pomeni.
Ali da samo poslušamo.
»Ko služite soljudem, le Bogu služite« in Bog vam bo vašo prijaznost velikodušno poplačal. Radost, ki jo prinašate drugim, se vam bo povrnila, »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje«.
»Kaj naj torej storimo?«
Vabim vas, da v prihodnjih dneh, tednih in mesecih storite naslednje:
-
Preživite čas v iskrenem, srčnem prizadevanju, da bi se približali Bogu.
-
Iskreno si prizadevajte za vsakodnevne trenutke upanja, miru in radosti.
-
Prinašajte radost ljudem okrog sebe.
Moji dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, če boste preiskovali Božjo besedo za boljše razumevanje Božjega večnega načrta, sprejeli ta povabila in si prizadevali hoditi po njegovi poti, boste celo sredi žalosti izkusili »Božji mir, ki presega vsak um«. Občutili boste, kako vam v srcu klije večja mera Božje neprekosljive ljubezni. Zarja celestialne luči bo posijala skozi sence vaših preizkušenj in začeli boste doživljati neizrekljiva veličastva in čudesa nevidne, popolne nebeške razsežnosti. Čutili boste, kako se vaša duša osvobaja težnosti tega sveta.
In kakor dobri Milton Wright boste morda tudi vi radostno povzdignili glas in vzkliknili: »Višje, Oče, višje!«
Da bi vsi iskali in našli višjo radost, ki jo občutimo, ko svoje življenje posvetimo nebeškemu Očetu in njegovemu ljubljenemu Sinu! To je moja iskrena molitev in blagoslov v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.