Nagrade za obnovo
Ko sem videla potresne ruševine, sem bila žalostna. Nato pa sem spoznala, da ima Bog tiste, ki so umrli, prav tako rad, kakor tiste, ki so preživeli.
Ker živim v Šanghaju na Kitajskem, sem imela priložnost s šolsko skupino oditi v provinco Sečuan na jugozahodu Kitajske, da bi pomagala pri gradnji hiš za žrtve potresa, ki je pred nekaj leti opustošil pokrajino. Trdo smo delali, ko smo polagali opeke, mešali malto, vozili samokolnice, polne opek, in si v vrsti podajali opeke. Drugi dan me je bolel hrbet in moje rokavice so bile polne lukenj. Vseeno pa je bilo potovanje zame nepozabna izkušnja in mi je okrepilo pričevanje o moji ter o osebni vrednosti vsakega posameznika, kar je ena od vrednot Mladenk.
Ko sem vsak dan trdo delala, sem opazila, da je prav tako raslo tudi prepričanje o moji osebni vrednosti. Dobro sem se počutila, ker sem delala stvari, ki bodo izboljšale življenjske pogoje tistim, ki so imeli manj sreče od mene.
Imeli smo tudi priložnost, da smo v tistem področju obiskali šolo. Ko smo prispeli, je k nam pritekla skupina ljubkih, majhnih otrok. Ko sem zagledala vse tiste čudovite otroke, sem se zavedela tudi njihove vrednosti kot posameznikov. Vsi so lepi otroci Boga in zelo močno sem čutila, da ima rad in da pozna vsakega od njih.
Proti koncu potovanja smo nameravali v zatočišče, kjer naj bi imeli kosilo. Toda ko smo tja prišli, smo ugotovili, da je bilo v potresu uničeno. Takšnega opustošenja še nisem videla. Najraje bi zajokala. Stropi in stene zgradb so se zrušili, bližnja drevesa so bila podrta in povsod so bile ruševine. Z gore se je utrgal velik balvan in se ustavil ob neki zgradbi, zaradi česar sta se zrušila strop in stena. Na enem od pragov je ležal le en čevelj.
Ko sem o tem premišljevala in o dejstvu, da so bili ljudje ubiti, sem stežka razumela, zakaj bi nebeški Oče dopustil, da se kaj takega zgodi. Ali jih ni imel rad? Potem sem se spomnila, o čem smo se pogovarjale pri Mladenkah, in spoznala, da jih je imel rad. Vsakega je poznal in ga imel rad. Tisti, ki so tisti dan umrli, so bili vsi Božji otroci. Sprva sem bila še bolj žalostna, ko sem o tem premišljevala. Nato pa sem spoznala, da so ti ljudje v svetu duhov in da se bodo spet lahko vrnili k nebeškemu Očetu. Ta misel me je potolažila in mi dala občutek miru.
Vem, da sem Božji otrok, ki je velike vrednosti. Vsi smo otroci nebeškega Očeta, ki pozna vsakega od nas. Rad nas ima s tisto ljubeznijo, ki je globlja in močnejša, kot bi si kdor koli od nas sploh lahko predstavljal. To razumevanje se mi je globoko vtisnilo v srce, ko sem delala in služila med ljudmi, ki so tako hudo trpeli zaradi sečuanskega potresa.
Ashley Dyer (desno) je pomagala graditi hiše za krajevne prebivalce leta 2008 po potresu v Sečuanu na Kitajskem.
Fotografija z dovoljenjem Ashley Dyer