Nebeški Oče želi, da se vrnemo

starešina Ulisses Soares

iz zbora dvanajstih apostolov

Verjetno na poti nazaj k nebeškemu Očetu napredujete bolje, kot se zavedate.

Moja starša, Aparecido in Mercedes Soares, sta vselej sanjala, da bosta služila misijon. Gospodu sta hotela poplačati za številne blagoslove, ki jih je bila družina deležna, odkar se je pridružila Cerkvi. Priložnost se jima je ponudila leta 1989, ko sta sprejela, da bosta služila v templju v São Paulu v Braziliji.

A ko sta bila na misijonu bore nekaj mesecev, je oče doživel srčni napad in preminil. Med pogrebom sem objel mamo, ki je stala ob očetovi krsti.

»Mama, kaj boš zdaj?« sem jo vprašal.

»Z očetom sva sanjala o tem misijonu,« je odvrnila. »Trenutno služim in bom še nadalje – zanj in zase.«

Ljubeznivi predsednik templja je zadolžil drugo vdovo, da je služila kot materina družabnica, in mati je služila misijon še več kot 20 mesecev. Služenje misijona jo je blagoslovilo, z vero in zgledom pa je blagoslovila mene in družino.

Med materinim misijonom sta preminila tudi dva od mojih bratov, midva z ženo pa sva izgubila dva otroka. Prvi ni preživel zaradi prezgodnjega rojstva, drugega sva izgubila zaradi spontanega splava. V teh težkih trenutkih za našo družino je bila mati vsak dan v templju ter utrjevala svojo vero – in krepila našo – v načrt odrešitve.

Na vero v veličastno snidenje z mojim očetom in obljubo o večnem življenju v navzočnosti našega nebeškega Očeta se je kot vdova opirala 29 let, do konca svojega življenja, ko je bila stara 94 let.

Načrt sreče

Kako blagoslovljeni smo sveti iz poslednjih dni, ker vemo, da je bil evangelij obnovljen! Načrt odrešitve je res »veliki načrt sreče« (Alma 42:8). Zvestim in vdanim obljublja večno plačilo v Božji navzočnosti.

Nauk in zaveze razodeva, da bodo skorajda vsi otroci nebeškega Očeta vstopili v kraljestvo slave. Zaradi Odrešenikove odkupne daritve bodo tisti, ki bodo vstali ob »vstajenju pravičnih« (Nauk in zaveze 76:17), postali popolni in bodo podedovali celestialno slavo.

Večina članov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ta nauk sprejema. Žal nekateri morda ne verjamejo, da se nanaša tudi osebno nanje. Delajo napake. Duhovno napredujejo le počasi, četudi stanovitno. Sprašujejo se, ali bodo sploh kdaj dovolj dobri za celestialno kraljestvo.

Če ste se znašli v tej skupini, se spomnite Gospodovih besed drugi skupini vernikov: »Dvignite glavo in bodi vam v veliko uteho, kajti vem za zavezo, ki ste jo sklenili z menoj.« (Mozija 24:13)

Bog nas ljubi in želi, da se vsi vrnemo v njegovo navzočnost. Verjetno na poti nazaj k nebeškemu Očetu napredujete bolje, kot se zavedate.

»Pravični in zvesti«

V Nauku in zavezah 76 Gospod razkrije, kako njegovi otroci lahko podedujejo celestialno kraljestvo. Če ste člani Cerkve in imate pričevanje, ste že na poti, kot to opisuje Nauk in zaveze:

Prejeti moramo »pričevanje o Jezusu« in verjeti »v njegovo ime« (51. verz).
Moramo se krstiti s potopitvijo (51. verz).
Od nekoga z duhovniškim polnomočjem moramo »preje[t]i Svetega Duha s polaganjem rok« (52. verz).

A drugi koraki zahtevajo vseživljenjski trud in nekatere člane zajame malodušje, kadar jim spodleti. Vsi delamo, da bi izpolnili pogoje. Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa jih vsi lahko tudi dosežemo:

Spolnjujemo zapovedi in smo »umiti in očiščeni vseh svojih grehov« (52. verz).
Zmagamo z vero (gl. 53. verz).
»[P]ečati [nas] Sveti Duh obljube« (53. verz), torej Sveti Duh, ki pričuje »Očetu, da so bile [naše] odrešilne uredbe opravljene pravilno in da smo se držali zavez, ki se navezujejo nanje«.¹ Oče to pečatenje obljublja »vse[m] tist[im], ki so pravični in zvesti« (53. verz).

Predsednik Ezra Taft Benson (1899–1994) je izjavil, da »izraza ‘pravični in zvesti’ ustrezno opisujeta tiste, ki pogumno pričujejo o Jezusu. Hrabro branijo resnico in pravičnost. To so člani Cerkve, ki vestno opravljajo svoje poklice v Cerkvi (gl. NaZ 84:33), plačujejo desetino in darovanja, živijo moralno čisto, z besedami in dejanji podpirajo voditelje Cerkve, posvečujejo sabat in spolnjujejo vse Božje zapovedi.«²

Najvišja stopnja slave v celestialnem kraljestvu, ki jo često imenujemo povzdignjenje, zahteva še nekaj. Skleniti moramo »novo in večno zakonsko zavezo« (Nauk in zaveze 131:2), ki jo v templju opravi nekdo z ustreznim duhovniškim polnomočjem. Milostni Očetov načrt nas uči, da bodo tistim, ki med zemeljskim življenjem niso imeli priložnosti za uredbo tempeljskega pečatenja, a ostanejo zvesti do konca, v naslednjem življenju na voljo celestialni blagoslovi.

V Mormonovi knjigi izvemo, da bodo vsi Božji otroci, ki spolnjujejo Božje zapovedi in so zvesti ne glede na življenjske okoliščine, blagoslovljeni in »bodo sprejeti v nebesa, da bodo tako lahko prebivali z Bogom v stanju neskončne sreče« (Mozija 2:41). V Očetovem milostnem in ljubečem načrtu odrešitve za nas vedno obstaja upanje.

Blagoslov kesanja

Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je učil: »Gospod od nas na tej točki našega večnega napredka ne pričakuje popolnosti. Pričakuje pa, da bomo vedno bolj čisti. Vsakodnevno kesanje je pot k neomadeževanosti in neomadeževanost prinaša moč.«³

Predsednik Nelson je dejal tudi, da nam to, da »vsak dan delamo malo bolje in smo malo boljši«, prinaša »krepilno moč«.⁴ Ko se s to krepilno močjo borimo z naravnim moškim oziroma žensko (gl. Mozija 3:19), napredujemo na poti nazaj k Očetu.

Ker ne more nič nečistega bivati v Božji navzočnosti (gl. Mojzes 6:57), vsak dan delamo na pristni duhovni preobrazbi – na svojih mislih, željah in vedenju. Z besedami apostola Pavla, prizadevamo si, da bi postali nova bitja v Kristusu in postopoma starega sebe zamenjali z novim (gl. 2 Korinčanom 5:17). Spreminjamo se vrstico za vrstico, ko si vsak dan prizadevamo biti malo boljši.

Ko sledimo Odrešeniku tako, da poskušamo postati kot on, je to postopek samoodpovedovanja, ki ga je opredelil kot nošenje svojega križa (gl. Matej 16:24–26). Križ nosimo, ko:

obvladujemo svoje želje, poželenja in strasti,
se ponižno »podvr[žemo] vsemu, kar se Gospodu zdi prav [nam] zadati« (Mozija 3:19),
se odrečemo vsej brezbožnosti (gl. Moroni 10:32),
svojo voljo podvržemo Očetovi volji, kakor je to storil Odrešenik.

In kaj naj naredimo, ko se spotaknemo? Obrnemo se k Očetu in ga prosimo, naj »se [sklicuje] na Kristusovo odkupno daritev, da bomo prejeli odpuščanje grehov« (Mozija 4:2). Še si prizadevamo, da bi premagali šibkost in opustili greh. Molimo za usmiljenje, »moč zmogljivosti in duhovno ozdravljenje« Jezusa Kristusa.⁵ Dvignemo svoj križ in nadaljujemo na poti – ne glede na to, kako dolga ali težavna je – proti obljubljeni deželi, kjer sta Oče in Sin.

Zaupajte v Božje obljube

Božje delo in slava sta uresničiti našo nesmrtnost in večno življenje (gl. Mojzes 1:39). Naše delo, da to slavo dosežemo, med drugim zajema, da pogumno pričujemo, ko smo na zemlji.

Prerok Joseph Smith je v videnju videl, da »bodo [zvesti] premagali vse stvari« (Nauk in zaveze 76:60). Kasneje je izjavil: »Vsi prestoli in gospostva, vladarstva in moči bodo razodete in dane vsem, ki so hrabro vztrajali v evangeliju Jezusa Kristusa.« (Nauk in zaveze 121:29)

Ko bomo v te obljube zaupali, ne bomo obupali nas seboj, nad najdražjimi ali nad drugimi Božjimi otroki. Prizadevali si bomo, da bomo dali vse od sebe, in k temu spodbujali tudi druge. Sam po sebi nihče od nas ne bo nikdar dovolj dober, da bi bil rešen v celestialno kraljestvo, a »po zaslugah in milosti in milostljivosti Svetega Mesije« (2. Nefi 2:8) je blagoslov na dosegu rok.

Če bomo zvesti še naprej, pričujem, da bomo podedovali »neskončno srečo« v Očetovi in Sinovi navzočnosti. »O pomnite, pomnite, da so te stvari resnične; kajti to je govoril Gospod Bog« (Mozija 2:41).