Glas svetih iz poslednjih dni
Vrni se, prosim
V času, ko sva imela tri otroke, je Vanessa rekla: »V tej hiši potrebujemo vero.«
Ko sem bil star 12 let, je starejši brat pripeljal domov redne misijonarje, ki so nam predstavili Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Kmalu je mati moja dva brata, sestro in mene peljala v cerkev. Nedolgo zatem smo se vsi krstili.
A malo po malem smo prenehali hoditi. Cerkev mi je bila vselej všeč, a ko sem dopolnil 17 let, je moje življenje steklo po drugi poti. Skušal sem biti dober človek in nikdar nisem imel slabega srca. A izgubil sem se in začel sem živeti posvetno. Ne da bi vedel ali uvidel, si me je svet prilastil.
Nato sem spoznal Vanesso. Ko sva bila že nekaj časa skupaj, je nekega dne dejala: »V tej hiši potrebujemo vero.« Takrat sva imela že tri otroke.
V svetu, kakršen je, naju je skrbelo, kakšno duhovno vodstvo bova dala otrokom. Pomislil sem, da če se že vrnem k veri, bi hotel nazaj v svojo cerkev. Zapomnil sem si, da so tu dobri ljudje.
Govoril sem s članom Cerkve in mu povedal, kako premišljujem, da bi se vrnil v cerkev.
»Vrni se, prosim!« je dejal.
Najbolj me je skrbelo, da bodo otroci mnenja, da je cerkev dolgočasna in jim ne bo všeč, a jim je bila. Ko smo še naprej hodili v cerkev, je Vanessa ugotovila, da se ne more nič primerjati s Cerkvijo, ki pomaga družinam, da skupaj rastejo. Bila je natančno to, kar je iskala. Z Vanesso sva se poročila in tako ona kot otroci so se krstili.
Zdaj stopamo po evangelijski poti kot družina. Naš cilj je, da se bomo skupaj pečatili v templju.
Med gradnjo templja v Riu de Janeiru v Braziliji sem skorajda vsak dan hodil tam mimo. Prijateljem sem govoril: »Nekega dne se bom v tej zgradbi poročil!«
»Človek, vsak dan govoriš isto!« so rekli.
Vsak dan sem to rekel zato, ker sem vedel, da se gradnja templja bliža koncu, in sem se hotel opomniti, naj delam, kar je prav, da bi se naša družina lahko pečatila skupaj. To je moja srčna želja.
Vem, da bodo moji otroci polagoma bolje spoznavali svet in bodo šli skozi nekatere iste stvari, kot sem šel sam. A ko jim govorim o svojih izkušnjah, rečem: »Prosim vas, niti približno ne počnite tega, kar sem sam počel, ker ni vredno tega.«
Otroke spodbujam, naj proučujejo evangelij Jezusa Kristusa in se že zdaj osredotočajo na misijonarsko delo, da bodo blagoslovili druge. Vsega ne razumejo, a se učijo. To si želim zanje.