mladi odrasli
Postanimo čustveno odporni
Avtorica živi v Sevilji v Španiji.
Anksioznosti nikdar nisem imela, vse dokler se nisem z misijona vrnila domov in nisem bila prepričana, kako naprej.
Na fotografiji pozira model
Življenje je teklo po načrtu.
Ravno sem zaključevala misijon. V zadnjih osemnajstih mesecih se mi je pričevanje okrepilo, vizija načrta odrešitve pa razširila. Nikdar nisem bolj čutila bližine Odrešenika in nebeškega Očeta. Življenje se mi je zdelo krasno.
Seveda smo v družini imeli svoj delež preizkušenj, a na sploh sem bila navdušena in sem imela veliko načrtov, kaj bo sledilo. Nakar sem prišla domov. In šok je bil precej okruten. Spet sem se borila, da sem se prilagodila na vsakdanje življenje. Neprestano me je skrbelo, ali bom sprejela dobre odločitve in ali bom popolnoma poslušna. Nase sem zelo pritiskala, da bi ostala na visoki duhovni ravni, ki sem jo imela ves misijon, ker sem se bala, da bom v nasprotnem primeru duhovno nazadovala.
Ko je pritisk, ki sem si ga ustvarjala, naraščal, sem začela doživljati anksioznost in napade panike. Postajali so vse pogostejši in slednjič sem se počutila, kakor da se utapljam.
Na žalost sem svoje občutke skrivala pred družino in prijatelji. Vedela sem, da anksioznost in depresija nista nekaj, česar bi se morala sramovati, a čutila sem, da sem tako zelo izgubila nadzor, da nisem vedela niti, kako izraziti, kaj doživljam, da bi poiskala pomoč.
Na srečo nam Gospod vedno stoji ob strani, da nas vodi, če se obrnemo nanj. Po nekaj premišljevanju in molitvi sem začutila navdih, naj se izpovem bratu in njegovi ženi. Pomagala sta mi, da sem spoznala, da nisem tako »nora«, kot sem mislila, in da ima čustvene borbe lahko vsak.
Sestra Reyna I. Aburto, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč, je pričevala o naslednji resnici: »Drage prijateljice, to se lahko zgodi vsaki od nas – še posebej če si naložimo nepotrebna bremena, ker verjamemo v načrt sreče in mislimo, da moramo biti popolne zdaj. Takšne misli so lahko neznosne. Doseganje popolnosti je postopek, ki bo trajal vse naše življenje na zemlji in po njem – in samo preko milosti Jezusa Kristusa.«1
Navdihnjeni tečaj
Ko sem k nebeškemu Očetu molila za vodstvo, sem se zavedla, da moram dati virom, ki nam jih je priskrbel, možnost in da se moram učiti in spremeniti na bolje. Še dobro, da sem takrat imela možnost prisostvovati na cerkvenem tečaju čustvene odpornosti. Zdelo se je, da je priložnost prišla ravno ob pravem času, in ne verjamem, da je šlo za naključje.
V priročniku tečaja je čustvena odpornost opredeljena takole:
-
»Sposobnost, da se čustvenim izzivom prilagodimo pogumno in z vero, osredotočeno v Jezusu Kristusu.«
-
»Sebi in drugim pomagamo po najboljših močeh.«
-
»Če je potrebno, prosimo za dodatno pomoč.«2
Drugače rečeno, čustvena odpornost je nekaj, kar potrebujemo vsi.
Zame je ta navdihnjeni tečaj jasno znamenje, da nebeški Oče ve za naše preizkušnje, s katerimi se dandanes soočamo kot člani Cerkve Jezusa Kristusa. Rad bi nam pomagal, da bi šli naprej po poti nazaj k njemu. Ker sem videla veliko lepih vidikov tega tečaja, sem lažje spoznala, kako zelo nebeški Oče pozna vsakega od nas in naše osebne potrebe, in ko sem začela preučevati, sem nemudoma začutila mir. Tečaj jasno in učinkovito uči večne resnice, ki jih lahko prenesemo v življenje, ko imamo opravka z vprašanji duševnega zdravja, najsi gre za nas same ali nekoga, ki ga imamo radi.
Enega od naukov, ki se me je močno dotaknil, najdemo v devetem poglavju »Drugim vlivajmo moč« (Providing Strength to Others). Prav to poglavje mi je pomagalo, da sem naposled druge prosila za pomoč. Uči načelo medsebojnega služenja. Spoznala sem, kako pomembno je, da drugim služimo tako, da njihova občutja, čustva in mnenja jemljemo resno ter smo do njih sočutni in razumevajoči. Spoznala sem tudi, da moram drugim zaupati, da mi bodo v mojih borbah pomagali.
Ko sem vse te zamisli lahko udejanjila ter se družini in prijateljem izpovedala glede svojih zdravstvenih duševnih borb, sem bila presenečena, ker so bili tako sočutni in neobsojajoči. Od njih sem dobila tolikšno podporo!
Čutim, da bi se moja anksioznost sprevrgla v globljo in temačnejšo, če za svoje izzive ne bi povedala tem, ki jih imam rada. In ta izkušnja mi je pomagala, da sem tudi sama pomagala drugim in bila sočutna glede njihovih skrbi in težav.
S prihodnostjo se lahko soočimo z upanjem
Smešno se mi zdi, da me je po vrnitvi z misijona tako zelo skrbelo, da bom izgubila »duhovna tla«, ki sem jih pridobila na misijonu, kajti zdaj se zavedam, da je bil prihod domov le začetek novega poglavja, ko sem lahko poiskala nove načine za poglabljanje svoje vere.
Odkar sem se vrnila domov, se je moj osebni odnos z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom zelo razvil in poglobil zlasti zaradi načel, ki sem se jih naučila na tem tečaju čustvene odpornosti, in ker sem se zanašala na pomoč nebeškega Očeta in Odrešenika. V vsakdanjem življenju čutim, da sta veliko bolj resnična in prisotna.
Naučila sem se in sprejela, da se kot Božji otroci neprestano spreminjamo, učimo in razvijamo. Nebeški Oče pa v naših življenjskih spremembah ostaja isti. Ni pričakoval, da bi bila na misijonu popolna, in tega ne pričakuje zdaj. Preprosto me ljubi in želi, da si še naprej prizadevam priti k njemu in da na svojem potovanju nazaj k njemu delam po najboljših močeh.
Samo zato torej, ker sem se udeležila tega tečaja čustvene odpornosti, še ne pomeni, da anksioznosti ali paničnih napadov ali trenutkov, ko čutim, da me premaguje strah pred prihodnostjo, nimam več. Občasno jih imam še vedno. A sedaj te vzorce prepoznam in poznam orodja, s katerimi se z njimi spopadem bolj zdravo, zaradi česar se je kakovost mojega vsakdanjika izboljšala.
Navsezadnje me je tečaj naučil, da te mehanizme obvladovanja znam uporabiti takrat, ko doživljam anksioznost in izzive. Naučil me je potrpežljivosti in sočutja do sebe in mojih nepopolnosti. In spoznala sem, kako me vidi Bog, in se naučila, da pred neznanim v prihodnosti ne trepetam več.
S strokovno in nebeško pomočjo sem spoznala, da imamo potrebna orodja, da vemo, kako naj »deluje[mo] /…/ in ne da se deluje [na nas]« (2 Nefi 2:26), s svojimi čustvi in občutki, ko se še naprej približujemo Kristusu.