Po poti sreče

starešina Quentin L. Cook

iz zbora dvanajstih apostolov

Povsod po svetu lahko vzgojimo pravične otroke, ki jih navdaja upanje, če je njihov trdni temelj Odrešenik.

Pred veliko leti so nekaj mojih mlajših bratrancev in sestričen zadolžili za projekt služenja na kmetiji dedka Crozierja Kimballa. Za nagrado so jim obljubili bajno domače pecivo babice Clare.¹

Ko so naloge opravili, so se odpravili v kuhinjo po nagrado. A dedek je zablokiral kuhinjska vrata. Sestrična Kathy Galloway, ki je bila takrat stara štirinajst let, se spominja, da se je usedel na klop pred klavirjem in jim rekel, naj se posedejo po tleh. Zahvalil se jim je za trdo delo, nakar je rekel, da bi jim rad povedal nekaj pomembnega, preden bodo začeli jesti pecivo.

»V življenju bo prišel čas, ko boste morali vedeti in se ravnati po tem, kar vam bom zdaj povedal,« je dejal.

Pojasnil je, da so se njegov ded Heber C. Kimball (1801–1868) in drugi predniki pionirji soočali s težkimi fizičnimi izzivi. Rekel je, da so se hitro naučili, da so morali sodelovati ter druge imeti radi in jim služiti, če so hoteli preživeti.

»To je ena velikih zapuščin, ki so vam jih pustili!« je rekel, ko so mu po licih pritekle solze.

»Ko se v poklicu patriarha in vašega dedka ozrem vzdolž predora časa, /…/ me v srcu zaradi vas zaboli,« je dejal. »Soočali se boste s čustvenimi in duhovnimi izzivi, ki si jih večina vaših prednikov pionirjev ne bi mogla niti zamisliti.«

Če mladi rod ne spoštuje velike zapuščine ljubezni in služenja pionirjev, je dodal, »vam veliko od vas ne bo uspelo, ker sami ne boste mogli preživeti«.

Dedek Kimball je nato zaključil s povezavo duha z duhom: »Potrebujemo drug drugega. Poleg tega da drugim pričujemo o evangeliju, smo jih dolžni ljubiti in jim služiti in jih krepiti in hraniti in podpirati in preživljati, /…/ zlasti svojo družino. Prosim, zapomnite si, da bo v poslednjih dneh sam vaš obstoj morda odvisen od vaše pripravljenosti za sodelovanje in ljubezen in služenje drugim. Zdaj pa pojdimo na pecivo!«

Potrebujemo drug drugega

Kakor nam je nazorno pokazal posvetni nemir, ki nas obdaja, in prav kakor je predvidel dedek Crozier Kimball, potrebujemo drug drugega. Potrebujemo ljubeče družine, zbore in Društva za pomoč, ki služijo, ter veje, oddelke in kole, ki nudijo podporo.

»Bog želi, da sodelujemo in drug drugemu pomagamo,« je dejal predsednik Nelson. »Zato nas na zemljo pošilja v družinah in nas organizira v oddelke in kole. Zato nas prosi, naj drug drugemu služimo in pomagamo. Zato nas prosi, naj živimo v svetu, a naj ne bomo od sveta. Skupaj lahko dosežemo veliko več, kot lahko sami.«²

Življenje je v našem drugem stanju težko. Zaradi padca Adama in Eve se soočamo s trnjem in bodičevjem, preizkušnjami in skušnjavami. Takšne izkušnje sodijo v načrt sreče, vendar drug drugemu pomagamo, da življenjske viharje prebrodimo.

Prav kakor Adama in Eva, ki sta bila »odpravljena« iz edenskega vrta (1 Mojzes 3:23), smo tudi mi iz pripravljalnega predzemeljskega doma »odpravljeni« na to padlo zemljo. Kakor Adam in Eva se radostimo, ker poznamo načrt, ki ga ima Bog za svoje otroke:

»In tisti dan je Adam častil Boga in je bil navdan in je začel prerokovati glede vseh družin zemlje, rekoč: Blagoslovljeno bodi ime Boga, kajti zaradi mojega prestopka so se mi odprle oči in v tem življenju se bom radostil in bom v mesu ponovno videl Boga.

In Eva, njegova žena, je vse to slišala in se je veselila, rekoč: Če se ne bi pregrešila, nikoli ne bi imela potomstva in nikoli ne bi poznala dobrega in húdega in radosti najine odkupitve in večnega življenja, ki ga Bog daje vsem poslušnim.« (Mojzes 5:10–11; gl. tudi 2 Nefi 2:25)

»Del Božjega namena«

Da uresniči našo »nesmrtnost in večno življenje«, je »delo in /…/ slava« našega Očeta (Mojzes 1:39). »Smo,« kakor je učil predsednik Nelson, »del Božjega namena.«

Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov sta izjavila, da smo v predzemeljskem obstoju duhovni sinovi in hčere Boga »poznali in ga častiti kot svojega večnega Očeta in sprejeli njegov načrt, po katerem njegovi otroci lahko dobijo snovno telo in imajo zemeljske izkušnje, da napredujejo k popolnosti in naposled uresničijo svojo božansko usodo dedič[ev] večnega življenja«.⁴ Predsednik Dallin H. Oaks, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, pa je nedavno učil: »V sklopu načrta našega nebeškega Očeta je [Jezus Kristus] ustvaril nebo in zemljo (Nauk in zaveze 14:9), da bi vsak od nas lahko [imel] izkušnjo smrtnika, ki jo potrebuje pri prizadevanjih za svoj božanski cilj.«⁵

Sveti spisi in preroki poslednjih dni pojasnijo bistveno vlogo, ki jo imajo naša telesa v Božjem načrtu. Naša usoda je, da se v Božjo navzočnost vrnemo z vstalimi, poveličanimi telesi in vekomaj živimo kot družine.

Tako je naš odnos z drugimi ljudmi, naša zmožnost, da resnico prepoznamo in v skladu z njo ravnamo, in naša sposobnost, da spoštujemo načela in uredbe evangelija Jezusa Kristusa, zaradi našega snovnega telesa močnejša,« je dejal starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov. »V šoli zemeljskega življenja izkusimo blagost, ljubezen, prijaznost, srečo, bridkost, razočaranje, bolečino in celo izzive telesnih omejitev na načine, ki nas pripravljajo za večnost.«⁶

Učite o Kristusu

V teh dneh dvomov in negotovosti je poznavanje načrta sreče bistveno za duhovno preživetje. Vendar ne moremo pričakovati, da bo naše otroke z načeli večne sreče hranil svet. Kot starši jih moramo učiti o njihovem božanskem izvoru in božanski usodi.

Začnemo tako, da jim pomagamo razviti pričevanje o Jezusu Kristusu in njegovi odkupni daritvi, ki sta osrednja v načrtu odrešitve. Verjamem, da povsod po svetu lahko vzgojimo pravične otroke, ki jih navdaja upanje, če je njihov trdni temelj Odrešenik.

Na družinskih večerih, pri družinskih molitvah in preučevanih svetih spisov, na družinskih dejavnostih in običajih in celo ko jih grajamo, »govorimo o Kristusu, [se] radostimo /…/ v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu /…/, da bodo naši otroci lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov« (2 Nefi 25:26).

Svojim otrokom pomagamo, da razumejo, da je v načrtu odrešitve kesanje »doživljenjski učni načrt«,⁷ ki prinaša upanje in ozdravljenje, ker razbremeni dušo in razsvetli prihodnost.

Ko bodo naši otroci razvili vero v Kristusovo odkupno daritev, bodo spoznali, da nikdar ni vse izgubljeno in da jih Gospod čaka z razprtimi rokami. Pomagamo jim, da razumejo, da »[k]ar koli mora[mo] pustiti za seboj, da [bomo] sledili poti domov, se [nam] nekoč sploh ne bo zdelo žrtvovanje«.⁸

Zbirajte Božje otroke

Do božanske usode ne pridemo sami. Kot sveti iz poslednjih dni imamo posebno dolžnost, da druge povabimo, naj se nam pridružijo na potovanju v nebeški dom. Svet potrebuje svete iz poslednjih dni, ki so luči obnove pripravljeni dopustiti, da sveti iz njihovih pričevanj, vzorov in pripravljenosti, da oznanjajo evangelij. Ko žarimo, zbiramo.

»Ko govorimo o zbiranju,« je dejal predsednik Nelson, »preprosto govorimo o naslednji temeljni resnici: Vsak otrok nebeškega Očeta na obeh straneh tančice si zasluži, da sliši sporočilo obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. Sami se odločijo, ali želijo izvedeti več.«⁹

In tako, kot je svetoval dedek Crozier, pričujemo o evangeliju Jezusa Kristusa. Svoje ljubljene in bližnje ljubimo in jim služimo, jih krepimo in hranimo, podpiramo in preživljamo.

Ko drugim pomagamo na poti do njihove božanske usode, na isti poti pomagamo sebi, da »[bomo] sprejeti v Očetovo kraljestvo, da ne [bomo] nikoli več šli ven, ampak večno prebivali z Bogom v nebesih« (3 Nefi 28:40).