Pridi in hodi za menoj

Stvarjenje

Jezus Kristus je pod vodstvom nebeškega Očeta ustvaril zemljo, da bi mi imeli prostor, kjer bi živeli, se učili in uporabljali svobodno voljo, zato da bi sprejemali dobre odločitve (gl. Abraham 3:24–26).

Prerok Joseph Smith je učil, da »ustvariti /…/ ne pomeni ustvariti iz nič; pomeni organizirati, kakor če bi človek organiziral materiale in zgradil ladjo«.¹ Hebrejska beseda za »ustvariti« pomeni oblikovati, prilagoditi, organizirati in tvoriti (gl. 1 Mojzes 1:1, Abraham 3:24).

Predsednik Russell M. Nelson je pojasnil, da je »sámo fizično stvarjenje nastajalo v zaporednih časovnih obdobjih«, ne koledarskih dneh. »Vsaka faza [stvarjenja], najsi jo imenujemo dan, čas ali doba, je bila obdobje med dvema določenima dogodkoma – enota večnosti.«²

Prvi dan: svetloba in tema

Bog je rekel: »Bodi svetloba! /…/ In Bog je ločil svetlobo od teme« in ustvaril dan in noč (gl. 1 Mojzes 1:3–5).

Drugi dan: vode in nebo

Bog je ločil vode od neba. »Bog je rekel: Bodi obok sredi vodá! /…/ Bog je obok imenoval nebo.« (Gl. 1 Mojzes 1:6–8.)

Tretji dan: morje in zemlja

»Bog je kopno imenoval zemljo, /…/ vode pa je imenoval morje.« (1 Mojzes 1:10) Zemlja je bila nato pripravljena za življenje rastlin (gl. 1 Mojzes 1:11–12).

Četrti dan: sonce in časi

Bog je naredil sonce, luno in zvezde, ki naj »[l]očujejo /…/ dan od noči« in »naj bodo znamenja za čase, dneve in leta« (gl. 1 Mojzes 1:14–16).

Peti dan: živa bitja

Bog je ustvaril »vsa živa bitja« (1 Mojzes 1:21). Zapovedal jim je, naj se množijo in napolnijo zemljo in morje (gl. 1 Mojzes 1:22).

Šesti dan: Adam in Eva

Božje stvarjenje življenja se je nadaljevalo z živalmi zemlje, »živino« in plazečimi bitji (Abraham 4:24–25). Nato je »po podobi lastnega telesa« ustvaril Adama in Evo (Mojzes 6:9) in jima zapovedal, naj bosta »rodovitna in [se] množita /…/, napolnita zemljo in si jo podvr[že]ta; [naj] gospodujta /…/ vsem živalim« (1 Mojzes 1:28).

Sedmi dan: dan počitka

Ko je Bog delo zaključil, je sedmi dan počival. »In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mojzes 2:3)

Kasneje je zapovedal, naj se tudi mi spominjamo sobotnega dne in ga posvečujemo (2 Mojzes 20:8).

Lahko ga posvečujemo tako, da si vzamemo čas, da gremo v cerkev, vzamemo zakrament in se spominjamo Odrešenika. Gospod je učil: »[K]ajti resnično, to je dan, ki ti je določen, da se odpočiješ od svojih del in da izkažeš pobožnost Najvišjemu.« (Nauk in zaveze 59:10)

Na sobotni dan »so naše misli, dejanja in obnašanje znaki, ki jih damo Bogu, in kazalci naše ljubezni do njega«.³