1 In sedaj, to so besede Amona njegovim bratom, katere pravijo tako: Bratje moji in moji sobratje, glejte povem vam, kako velik razlog imamo za radost; kajti mar bi lahko predpostavljali, ko smo se odpravili iz zarahemelske dežele, da nam bo Bog dal tako velike blagoslove?

2 In sedaj, vprašam, katere velike blagoslove nam je podelil? Ali lahko poveste?

3 Glejte, odgovoril bom namesto vas, kajti naši bratje, Lamanci, so bili v temi, da, in sicer v najtemnejšem breznu, toda glejte, kako veliko jih je privedenih, da zagledajo čudovito Božjo luč! In to je blagoslov, ki nam je bil podeljen, da smo postali orodje v Božjih rokah, da uresničujemo to veliko delo.

4 Glejte, na tisoče se jih radosti in prišli so k Božji čredi.

5 Glejte, polje je obrodilo in blagor vam, kajti zamahovali ste s srpom in ste želi z vso svojo odločnostjo, da, ves dan ste delali; in poglejte število svojih snopov! In zbrani bodo v kašče, da ne propadejo.

6 Da, nevihta jih poslednji dan ne bo potolkla; da, niti jih ne bodo branali vrtinčasti viharji; ampak bodo, ko bo prišla nevihta, zbrani na svojem mestu, da nevihta ne bo mogla do njih; da, niti jih siloviti vetrovi ne bodo mogli odnesti tja, kamor se jih sovražniku zahoče odnesti.

7 Toda glejte, v rokah Gospoda žetve so in njegovi so; in poslednji dan jih bo obudil.

8 Blagoslovljeno bodi ime našega Boga, pojmo v njegovo slavo, da, zahvaljujmo se njegovemu svetemu imenu, kajti vekomaj ravna pravično.

9 Kajti če ne bi prišli iz zarahemelske dežele, bi te naše drage ljubljene brate, ki so nas tako močno vzljubili, še vedno trpinčilo sovraštvo do nas, da, in tudi Bogu bi bili tujci.

10 In zgodilo se je, da je Amona, ko je te besede izrekel, brat Aron grajal, rekoč: Amon, bojim se, da te radost zanaša, da se bahaš.

11 Amon pa mu je rekel: Ne baham se z lastno močjo, niti z lastno modrostjo; toda glej, moja radost je polna, da, srce mi prekipeva od radosti in radostil se bom v svojem Bogu.

12 Da, vem, da nisem nič; kar zadeva mojo moč, sem šibak, zato se ne bom bahal s seboj, temveč se bom bahal s svojim Bogom, kajti v njegovi moči lahko naredim vse; da, glej, v tej deželi smo naredili veliko velikih čudežev, zavoljo česar bomo za vekomaj slavili njegovo ime.

13 Glej, koliko tisoč naših bratov je rešil peklenskih bolečin; in pripravljeni so bili peti o ljubezni odkupljenja in to zaradi moči njegove besede, ki je v nas, mar nimamo torej velikega razloga za radost?

14 Da, razlog imamo, da ga vekomaj slavimo, kajti on je Najvišji Bog in naše brate je osvobodil verig pekla.

15 Da, obdajala jih je večna tema in poguba, toda glejte, pripeljal jih je v svojo večno luč, da, v večno odrešitev; in obdaja jih neprimerljivo obilje njegove ljubezni; da, in bili smo orodje v njegovih rokah, da je izvêdel svoje veliko in čudovito delo.

16 Zato se ponašajmo, da, ponašali se bomo v Gospodu; da, radostili se bomo, kajti naša radost je polna; da, našega Boga bomo vekomaj slavili. Glejte, kdo lahko preveč slavi v Gospodu? Da, kdo lahko preveč pove o njegovi veliki moči in o njegovi milosti in o njegovem velikem potrpljenju s človeškimi otroki? Glejte, povem vam, ne morem izraziti najmanjšega dela tega, kar občutim.

17 Kdo bi predpostavljal, da bo naš Bog tako milosten, da nas bo iztrgal iz našega strašnega grešnega in omadeževanega stanja?

18 Glejte, šli smo, in sicer v srdu, s hudimi grožnjami, da uničimo njegovo cerkev.

19 O zakaj nas potemtakem ni zapisal strašni pogubi, da, zakaj ni meču svoje pravice dovolil pasti na nas in nas obsodil na večni obup?

20 O, duša mi tako rekoč beži ob tej misli. Glejte, nad nami ni izvajal svoje pravice, ampak nas je v svoji veliki milosti pripeljal čez tisti večni prepad smrti in bede prav do odrešitve naše duše.

21 In sedaj glejte, bratje moji, kdo je tisti naravni človek, ki to pozna? Povem vam, ni ga, ki to pozna, razen če je spokorjeni.

22 Da, ta, ki se pokesa in udejanja vero in obrodi dobra dela in nenehno moli brez prestanka — takemu je dano spoznati Božje skrivnosti; da, takemu bo dano, da razodene to, kar ni bilo nikdar razodeto; da, in takemu bo dano, da bo na tisoče duš privedel h kesanju, prav kakor je bilo dano nam, da smo h kesanju privedli te naše brate.

23 Ali se torej spomnite, bratje moji, da smo svojim bratom v zarahemelski deželi rekli, da bomo šli v nefijsko deželo pridigat našim bratom Lamancem, in so se nam posmehovali?

24 Kajti rekli so nam: Mar predpostavljate, da lahko Lamance privedete k spoznanju resnice? Mar predpostavljate, da lahko Lamance prepričate o napačnosti izročil njihovih očetov, tako trdovratno ljudstvo kakršni so, katerih srca se radostijo v prelivanju krvi; ki dneve preživljajo v največji krivičnosti, katerih poti so bile od začetka poti prestopnikov? Torej, bratje moji, vi se spomnite, da je bil to njihov govor.

25 In nadalje so rekli: Primimo za orožje zoper njih, da pokončamo njih in njihovo krivičnost v deželi, da nas ne preplavijo in nas pokončajo.

26 Toda glejte, moji ljubljeni bratje, v divjino nismo prišli z namenom, da pokončamo svoje brate, temveč z namenom da bi morda rešili nekaj malo njihovih duš.

27 Ko smo bili torej v srcu potrti in smo bili na tem, da se vrnemo, glejte, nas je Gospod potolažil in rekel: Pojdite med svoje brate, Lamance, in s potrpežljivostjo prenašajte svoje stiske in dal vam bom uspeh.

28 In sedaj glejte, prišli smo in bili tam med njimi; in bili smo potrpežljivi v svojem trpljenju in trpeli smo vsakršno pomanjkanje; da, potovali smo od hiše do hiše, zanašajoč se na milosti sveta — ne le na milosti sveta, ampak na Božje milosti.

29 In vstopali smo v njihove hiše in jih poučevali in poučevali smo jih na njihovih ulicah; da, in poučevali smo jih na njihovih hribih; in vstopali smo tudi v njihove templje in njihove shodnice in jih poučevali; in izgnali so nas in nas zasmehovali in nas pljuvali in nas udarjali po licu; in kamenjali so nas in zgrabili in zvezali z močnimi vrvmi in vrgli v ječo; in z Božjo močjo in modrostjo smo bili spet rešeni.

30 In trpeli smo vsakovrstne stiske in vse to, da bi morda bili sredstvo, da bi rešili nekaj duš; in predpostavljali smo, da bo naša radost polna, če bi morda mi lahko bili sredstvo, da bi jih nekaj rešili.

31 Sedaj glejte, pogledamo lahko predse in vidimo sadove svojega truda; in ali jih je malo? Povem vam, ne, veliko jih je; da, in pričujemo lahko o njihovi iskrenosti zaradi njihove ljubezni do svojih bratov in tudi do nas.

32 Kajti glejte, raje so žrtvovali svoje življenje, kot da bi življenje vzeli celo svojemu sovražniku; in zaradi ljubezni do svojih bratov so bojno orožje zakopali globoko v zemljo.

33 In sedaj glejte, povem vam, ali je v vsej deželi tako velika ljubezen? Glejte, povem vam, ne, celo med Nefijci je ni bilo.

34 Kajti glejte, prijeli bi za orožje zoper svoje brate; ne bi se pustili ubiti. Toda glejte, koliko od teh jih je dalo svoje življenje; in vemo, da so odšli k svojemu Bogu zaradi svoje ljubezni in svojega sovraštva do greha.

35 Mar torej nimamo razloga za radost? Da, povem vam, ni bilo ljudi, ki bi imeli večji razlog za radost, kakor mi, odkar se je začel svet; da, in moja radost me je zanesla, da sem se celo bahal s svojim Bogom; kajti vso moč ima, vso modrost in vse razumevanje; vse doume in je milostno Bitje, in sicer v odrešitev, do tistih, ki se bodo pokesali in verjeli v njegovo ime.

36 Če je to torej bahanje, se bom celo tako bahal, kajti to je moje življenje in moja luč, moja radost in moja odrešitev in moja odkupitev od večnega gorja. Da, blagoslovljeno bodi ime mojega Boga, ki se spominja tega ljudstva, ki so veja Izraelovega drevesa, in se je v tuji deželi izgubila z njegovega debla; da, pravim, blagoslovljeno bodi ime mojega Boga, ki se spominja nas, popotnikov v tuji deželi.

37 Torej, bratje moji, vidimo, da se Bog spominja vsakega ljudstva, naj bo v kateri koli deželi; da, svoje ljudstvo prešteje in milost njegovega srca je nad vso zemljo. To je torej moja radost in moje veliko zahvaljevanje; da, in svojemu Bogu se bom vekomaj zahvaljeval. Amen.