1 In sedaj se je zgodilo, da sem od kralja Amorona prejel pismo, ki je navajalo, da nam bo, če mu bom izročil tiste vojne ujetnike, ki smo jih zajeli, predal mesto Antipara.

2 Toda kralju sem poslal pismo, da smo prepričani, da naše sile zadostujejo, da mesto Antipara zavzamemo s silo; in z izročitvijo ujetnikov v zameno za tisto mesto bi veljali za nespametne in da bomo ujetnike izročili samo v izmenjavo.

3 In Amoron je moje pismo zavrnil, kajti ujetnikov ni hotel zamenjati; zato smo se začeli pripravljati, da bomo šli nad mesto Antipara.

4 Toda ljudje v Antipari so mesto zapustili in zbežali v druga mesta, ki so jih posedovali, da bi jih utrdili; in tako je mesto Antipara padlo v naše roke.

5 In tako se je končalo osemindvajseto leto vladavine sodnikov.

6 In zgodilo se je, da smo na začetku devetindvajsetega leta iz zarahemelske dežele in iz okoliške dežele prejeli zalogo živeža in tudi okrepitev za našo vojsko, šest tisoč mož po številu, poleg šestdesetih amonskih sinov, ki so se pridružili svojim bratom, moji skupinici dva tisočih. In sedaj glejte, bili smo močni, da, in prinesli so nam tudi veliko živeža.

7 In zgodilo se je, da je bila naša želja, da bi se bojevali z vojsko, ki je bila razporejena, da bi zaščitila mesto Kumeni.

8 In sedaj glej, pokazal ti bom, da smo kmalu izpolnili svojo željo; da, z našimi močnimi silami oziroma z delom naših močnih sil smo ponoči obkolili mesto Kumeni, malo preden naj bi oni dobili zalogo živeža.

9 In zgodilo se je, da smo veliko noči taborili okrog mesta; toda spali smo na svojih mečih in stražili, da Lamanci ne bi ponoči prišli nad nas in nas pobili, kar so velikokrat poskušali; toda vsakokrat ko so to poskusili, je bila prelita njihova kri.

10 Naposled je njihov živež prispel in bili so na tem, da gredo v mesto ponoči. In namesto Lamancev smo bili mi, Nefijci; zato smo zajeli njih in njihov živež.

11 In navkljub temu, da so bili Lamanci tako odrezani od svojega živeža, so bili še vedno odločeni braniti mesto; zato je postalo potrebno, da tisti živež vzamemo in ga pošljemo v Judejo, naše ujetnike pa v zarahemelsko deželo.

12 In zgodilo se je, da ni minilo veliko dni, ko so Lamanci začeli izgubljati vsakršno upanje na podporo; zato so mesto predali v naše roke; in tako smo izvršili svoje načrte, da bi pridobili mesto Kumeni.

13 Toda zgodilo se je, da so bili naši ujetniki tako številni, da smo navkljub svojemu velikemu številu bili primorani uporabiti vse svoje sile, da smo jih pridržali ali jih usmrtili.

14 Kajti glej, v velikem številu so pobegnili in se bojevali s kamni in z gorjačami oziroma z vsem, kar jim je prišlo pod roke, tako da smo jih pobili več kot dva tisoč, potem ko so se že predali za vojne ujetnike.

15 Zato je za nas postalo potrebno, da napravimo konec njihovemu življenju oziroma jih stražimo z mečem v roki vse do zarahemelske dežele; in poleg tega je bilo našega živeža komaj zadosti za naše ljudi, navkljub temu, kar smo vzeli Lamancem.

16 In sedaj, v teh odločilnih okoliščinah je postalo zelo resno, kar zadeva odločitve glede tistih vojnih ujetnikov; vendar smo se odločili, da jih pošljemo v zarahemelsko deželo; zato smo izbrali nekaj naših mož in jih zadolžili, naj ujetnike odpeljejo v zarahemelsko deželo.

17 Toda zgodilo se je, da so se naslednji dan vrnili. In sedaj glej, nismo jih spraševali glede ujetnikov; kajti glej, Lamanci so šli nad nas, oni pa so se vrnili pravočasno, da so nas rešili pred tem, da bi padli v njihove roke. Kajti glej, Amoron jim je za okrepitev poslal novo zalogo živeža in tudi številno vojsko mož.

18 In zgodilo se je, da so tisti možje, ki smo jih poslali z ujetniki, prispeli pravočasno, da so jih zadržali, ko so bili tik pred tem, da nas premagajo.

19 Toda glej, moja skupinica dva tisoč in šestdesetih se je bojevala nadvse drzno; da, bili so odločni pred Lamanci in so zadajali smrt vsem tistim, ki so se jim zoperstavili.

20 In ko je bil preostanek naše vojske na tem, da se umakne pred Lamanci, glejte, je bilo tistih dva tisoč in šestdeset odločnih in neustrašnih.

21 Da, in bili so poslušni in so vestno izpolnjevali vsako zapovedano besedo; da, in zgodilo se jim je prav glede na njihovo vero; in spomnil sem se besed, za katere so mi rekli, da so jih učile njihove matere.

22 In sedaj glej, ti moji sinovi in tisti možje, ki so bili izbrani, da bodo prepeljali ujetnike, so tisti, ki jim dolgujemo to veliko zmago; kajti oni so bili tisti, ki so premagali Lamance; zato so bili potisnjeni nazaj v mesto Manti.

23 In obdržali smo naše mesto Kumeni in vsi nismo bili pokončani z mečem; vendar smo utrpeli veliko izgubo.

24 In zgodilo se je, da sem, potem ko so Lamanci zbežali, nemudoma ukazal, naj moje može, ki so bili ranjeni, odnesejo izmed mrtvih in ukazal sem, naj jim oskrbijo rane.

25 In zgodilo se je, da jih je bilo dvesto od mojih dva tisoč in šestdesetih, ki so omedleli zaradi izgube krvi; vendar glede na Božjo dobroto in na našo veliko osuplost in tudi v radost naše celotne vojske ni bilo niti ene duše, ki bi bila ubita; da, in med njimi ni bilo niti ene duše, ki ne bi zadobila veliko ran.

26 In sedaj, vsa naša vojska je osupnila nad tem, da so bili obvarovani, da, da jim je bilo prizanešeno, medtem ko je bilo tisoč naših bratov, ki so bili pobiti. In to upravičeno pripisujemo čudežni Božji moči zaradi njihove silne vere v to, v kar so bili poučeni verjeti — da pravični Bog je in da bo vsakogar, ki ne dvomi, obvaroval s svojo neverjetno močjo.

27 To je bila torej vera tistih, o katerih sem govoril; mladi so in njihovo mišljenje je trdno in nenehno zaupajo v Boga.

28 In sedaj se je zgodilo, da smo, potem ko smo tako poskrbeli za svoje ranjence in smo pokopali svoje mrtve in tudi mrtve Lamance, ki jih je bilo veliko, glej, Gida povprašali glede ujetnikov, s katerimi so krenili proti zarahemelski deželi.

29 Gid je bil torej vrhovni poveljnik skupine, ki je bila določena, da jih zastražene vodi v deželo.

30 In sedaj, to so besede, ki mi jih je rekel Gid: Glej, z našimi ujetniki smo začeli hoditi proti zarahemelski deželi. In zgodilo se je, da smo srečali izvidnike iz naše vojske, ki so bili poslani opazovat lamanski tabor.

31 In zaklicali so nam, rekoč: Glejte, lamanske čete korakajo proti mestu Kumeni; in glejte, planili bodo nanje, da, in pokončali naše ljudi.

32 In zgodilo se je, da so naši ujetniki slišali njihove krike, kar je povzročilo, da so se opogumili; in dvignili so se k uporu zoper nas.

33 In zgodilo se je, da smo zaradi njihovega upora napravili, da so šli naši meči nadnje. In zgodilo se je, da so kot skupina naleteli na naše meče, v čemer jih je bilo večje število pobitih; in preostali so se prebili skozi in zbežali pred nami.

34 In glejte, ko so bežali in jih nismo mogli dohiteti, smo naglo korakali proti mestu Kumeni; in glejte, prišli smo pravočasno, da smo lahko pomagali našim bratom obvarovati mesto.

35 In glejte, spet smo rešeni iz rok naših sovražnikov. In blagoslovljeno bodi ime našega Boga; kajti glejte, on je tisti, ki nas je rešil; da, ki je storil to veliko stvar za nas.

36 Sedaj se je zgodilo, da je mene, Helamana, ko sem te Gidove besede slišal, navdala silna radost zaradi Božje dobrote, da nas je ohranil, da nismo vsi pomrli; da, in zaupam, da so duše teh, ki so bili pobiti, stopile v Božji počitek.