1 Glejte, sedaj se je zgodilo, da je Moroni, kmalu po tistem, ko je poslal pismo vrhovnemu upravitelju, prejel pismo od Pahorana, vrhovnega upravitelja. In to so besede, ki jih je prejel:

2 Jaz, Pahoran, ki sem vrhovni upravitelj te dežele, pošiljam te besede Moroniju, vrhovnemu poveljniku vojske. Glej, povem ti, Moroni, da se ne radostim nad vašimi velikimi stiskami, da, to žalosti mojo dušo.

3 Toda glej, so taki, ki se radostijo nad vašimi stiskami, da, tako da so se dvignili k uporu zoper mene in tudi zoper tiste od mojega ljudstva, ki so svobodnjaki, da, in tisti, ki so se dvignili, so silno številni.

4 In tisti, ki so si prizadevali, da bi mi odvzeli sodni stol, so bili vzrok tej veliki krivičnosti; kajti uporabili so veliko laskanja in so zavedli srca veliko ljudi, kar bo vzrok za hudo stisko med nami; odrekli so nam živež in prestrašili naše svobodnjake, da niso prišli k vam.

5 In glej, pregnali so me pred seboj in zbežal sem v gideónsko deželo s toliko možmi, kolikor mi jih je bilo mogoče pridobiti.

6 In glej, v ta del dežele sem razposlal razglas; in glej, k nam se vsakodnevno zgrinjajo k orožju v bran svoje dežele in svoje svobode in da se bodo maščevali za naše napake.

7 In prišli so k nam, tako da smo tistim, ki so se dvignili v uporu zoper nas, kljubovali, da, tako da se nas bojijo in si ne drznejo priti nad nas v bitko.

8 Prisvojili so si deželo oziroma mesto Zarahemla; določili so si kralja in on je pisal lamanskemu kralju, s čimer je z njim sklenil zavezništvo; zavezništvo, v katerem je privolil, da bo obdržal mesto Zarahemla, zavoljo česar je predpostavljal, da bo to Lamancem omogočilo osvojiti preostanek dežele in da bo postavljen za kralja nad tem ljudstvom, ko ga bodo Lamanci zavojevali.

9 In sedaj, v svojem pismu si me grajal, toda ni pomembno; nisem jezen, ampak se radostim zaradi veličine tvojega srca. Jaz, Pahoran, si ne prizadevam za moč, kakor le da bom ohranil svoj sodni stol, da bom lahko ohranjal pravice in svobodo mojega ljudstva. Moja duša je stanovitna v svobodi, s katero nas je Bog osvobodil.

10 In sedaj, glej, hudobiji se bomo upirali prav do prelivanja krvi. Krvi Lamancev ne bi prelivali, če bi oni ostali v svoji lastni deželi.

11 Ne bi prelivali krvi naših bratov, če se ne bi dvignili k uporu in prijeli za meč zoper nas.

12 Podvrgli bi se jarmu suženjstva, če bi to bilo potrebno glede na Božjo pravico oziroma če bi nam on zapovedal, naj tako storimo.

13 Toda glej, ne zapoveduje nam, naj postanemo podložni svojim sovražnikom, ampak naj mu zaupamo in on nas bo rešil.

14 Zato se, moj ljubljeni brat Moroni, uprimo zlu in kateremu koli zlu se s svojimi besedami ne moremo upreti, da, kot so upori in odpadništvo, se mu uprimo s svojimi meči, da bomo lahko obdržali svojo svobodo, da se bomo lahko radostili v velikem privilegiju naše cerkve in v stvari našega Odkupitelja in našega Boga.

15 Zato pridi naglo k meni z nekaj svojimi možmi in pusti preostale pod Lehijevim in Teankumovim poveljstvom; daj jima moč, da bosta vojno v tistem delu dežele vodila glede na Božjega Duha, ki je prav tako duh svobode, ki je v njiju.

16 Glej, poslal sem jim nekoliko živeža, da ne bodo pomrli, dokler ne pridete k meni.

17 Na pohodu semkaj zberite vsakršno silo, ki jo lahko, in naglo bomo šli nad tiste odpadnike v moči našega Boga, glede na vero, ki je v nas.

18 In zavzeli bomo mesto Zarahemla, da bomo priskrbeli več hrane, da jo bomo poslali Lehiju in Teankumu; da, šli bomo nadnje v Gospodovi moči in bomo tej veliki krivičnosti napravili konec.

19 In sedaj, Moroni, se radostim nad tvojim pismom, kajti nekoliko me je skrbelo glede tega, kar naj storimo, če bi bilo od nas pravično, da bi šli nad naše brate.

20 Toda rekel si, da ti je Gospod zapovedal iti nadnje, če se ne bodo pokesali.

21 Glej, da boš Lehija in Teankuma okrepil v Gospodu; povej jima, naj se ne bojita, kajti Bog ju bo rešil, da, in tudi vse tiste, ki so stanovitni v svobodi, s katero jih je Bog osvobodil. In sedaj zaključujem svoje pismo mojemu ljubljenemu bratu Moroniju.