1 In sedaj, zgodilo se je, da se je kralj Benjamin, ko je prenehal govoriti besede, ki mu jih je predal Gospodov angel, ozrl z očmi naokrog po množici in glejte, popadali so na zemljo, kajti obšel jih je strah pred Gospodom.

2 In sebe so videli v svojem lastnem mesenem stanju, celo manj kakor zemeljski prah. In vsi so glasno zaklicali v en glas, rekoč: O usmili se in se sklicuj na Kristusovo odkupno kri, da bomo prejeli odpuščanje grehov in da bo naše srce očiščeno; kajti verjamemo v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je ustvaril nebo in zemljo in vse; ki bo prišel med človeške otroke.

3 In zgodilo se je, da je, potem ko so te besede izgovorili, nadnje prišel Gospodov Duh in navdala jih je radost in prejeli so odpuščanje grehov in imeli so mirno vest zaradi silne vere, ki so jo imeli v Jezusa Kristusa, ki bo prišel glede na besede, ki jim jih je govoril kralj Benjamin.

4 In kralj Benjamin je spet odprl usta in jim začel govoriti, rekoč: Prijatelji moji in bratje moji, rod moj in ljudstvo moje, spet bi vas prosil za pozornost, da boste lahko slišali in razumeli preostanek besed, ki vam jih bom govoril.

5 Kajti glejte, če je spoznanje o Božji dobroti tokrat v vas prebudilo občutje o vaši nepomembnosti in o vašem nevrednem in padlem stanju —

6 povem vam, če ste spoznali Božjo dobroto in njegovo neprimerljivo moč in njegovo modrost in njegovo potrpežljivost in njegovo veliko potrpljenje s človeškimi otroki; in tudi odkupno daritev, ki je bila pripravljena od osnovanja sveta, da bi tako odrešitev prišla k njemu, ki bo zaupal v Gospoda in bo marljivo izpolnjeval njegove zapovedi in nadaljeval v veri prav do konca svojega življenja, mislim na življenje umrljivega telesa —

7 povem, da je to človek, ki odrešitev prejme zaradi odkupne daritve, ki je bila pripravljena od osnovanja sveta za vse človeštvo, ki je bilo vse od Adamovega padca oziroma ki je oziroma ki bo prav do konca sveta.

8 In to je način, po katerem pride odrešitev. In ni druge odrešitve, razen te, o kateri je bilo govora; niti ni drugih pogojev, pod katerimi je človek lahko odrešen, razen pogojev, ki sem vam jih povedal.

9 Verjemite v Boga; verjemite, da je in da je ustvaril vse stvari tako na nebu kot na zemlji; verjemite, da ima vso modrost in vso moč tako v nebesih kot na zemlji; verjemite, da človek ne doume vsega, kar lahko doume Gospod.

10 In spet, verjemite, da se morate pokesati svojih grehov in jih opustiti in postati ponižni pred Bogom; in z iskrenim srcem prositi, da bi vam odpustil; in sedaj, če vse to verjamete, glejte, da boste tako delali.

11 In spet vam pravim, kakor sem rekel prej, če ste spoznali Božjo slavo oziroma če ste spoznali njegovo dobroto in ste okusili njegovo ljubezen in ste prejeli odpuščanje grehov, kar vas je v duši silno močno vzradostilo, prav tako bi želel, da bi pomnili in vselej ohranjali v spominu Božjo veličino in lastno nepomembnost in njegovo dobroto in veliko potrpljenje z vami, nevrednimi bitji, in postali ponižni prav do globin ponižnosti in vsak dan klicali Gospodovo ime in bili stanovitni v veri v to, kar bo prišlo, kar je bilo rečeno po angelovih ustih.

12 In glejte, povem vam, da se boste, če boste to delali, vselej radostili in navdajala vas bo Božja ljubezen in vselej boste ohranili odpuščanje grehov; in rasli boste v spoznanju o slavi njega, ki vas je ustvaril, oziroma v spoznanju tega, kar je pravično in res.

13 In ne boste imeli želje, da bi ranili drug drugega, ampak mirno živeli in vsakomur dajali glede na to, kar mu pripada.

14 In ne boste dopustili, da bi bili vaši otroci lačni ali goli; niti ne boste dopustili, da bi kršili Božje zakone in se med seboj pretepali in prerekali in služili hudiču, ki je gospodar greha oziroma ki je zli duh, o katerem so govorili naši očetje, ker je sovražnik vse pravičnosti.

15 Ampak jih boste učili hoditi po poteh resnice in treznosti; učili jih boste, naj imajo drug drugega radi in naj drug drugemu služijo.

16 In tudi sami boste podpirali tiste, ki potrebujejo vašo podporo; od svojega imetja boste dali njemu, ki ga potrebuje; in ne boste dopustili, da vas bo berač zaman prosil in ga nagnali, da bo umrl.

17 Morda boste rekli: Človek si je sam nakopal bedo; zato bom zadržal svojo roko in mu ne bom dal od svoje hrane, niti mu ne bom dal od svojega imetja, da ne bi več trpel, kajti njegove kazni so pravične —

18 toda povem ti, o človek, kdor to dela, ta ima velik razlog za kesanje; in če se ne pokesa za to, kar je naredil, je za vekomaj pogubljen in nima deleža v Božjem kraljestvu.

19 Kajti glejte, mar nismo vsi berači? Mar nismo vsi odvisni od istega Bitja, in sicer Boga, za vse imetje, ki ga imamo, tako za hrano in obleko kot za zlato in za srebro in za vsa bogastva, ki jih imamo vsake vrste?

20 In glejte, prav tačas ste klicali njegovo ime in beračili za odpuščanje svojih grehov. In je mar dopustil, da ste zaman beračili? Ne, na vas je razlil svojega Duha in napravil, da vam je srce navdala radost, in vam zaprl usta, da niste mogli najti besed, tako silno velika je bila vaša radost.

21 In sedaj, če vam Bog, ki vas je ustvaril, od katerega je odvisno vaše življenje in vse, kar imate in ste, dá, kar koli ga prosite, kar je prav, v veri, verujoč, da boste prejeli, o potem, kako bi morali vi drug drugemu dajati od imetja, ki ga imate.

22 In če sodite človeka, ki vas prosi od vašega imetja, da ne bi umrl, in ga obsojate, koliko bolj pravična bo obsodba nad vami, ker zadržujete svoje imetje, ki ne pripada vam, ampak Bogu, kateremu pripada tudi vaše življenje; in vendarle ničesar ne prosite, niti se ne pokesate za to, kar ste storili.

23 Pravim vam, gorje tistemu človeku, kajti njegovo imetje bo preminilo z njim; in sedaj, to pravim tistim, ki so bogati, kar zadeva stvari tega sveta.

24 In spet pravim revnim, vam, ki nimate in vendarle imate zadosti, da shajate iz dneva v dan; mislim vse vas, ki odrečete beraču, ker nimate; želel bi, da bi v srcu rekli, da: Ne dam, ker nimam, če pa bi imel, bi dal.

25 In sedaj, če v srcu rečete tako, ostajate brez krivde, sicer ste obsojeni; in obsodba nad vami je pravična, saj hlepite po tem, česar niste prejeli.

26 In sedaj, zavoljo tega, kar sem vam govoril — to je zavoljo tega, da bi iz dneva v dan ohranjali odpuščanje grehov, da boste lahko hodili brez krivde pred Bogom — bi želel, da bi revnim dajali od svojega imetja, vsakdo glede na to, kar ima, tako da boste hranili lačne, oblačili gole, obiskovali bolne in jim nudili pomoč tako duhovno kot posvetno glede na njihove potrebe.

27 In glejte, da bo vse to storjeno v modrosti in redu; kajti ni potrebno, da bi človek tekel hitreje, kot ima moči. In spet, potrebno je, da bi bil marljiv, da bi tako osvojil nagrado; zato mora biti vse storjeno glede na red.

28 In želel bi, da bi pomnili, da mora, kdor med vami si izposodi od svojega bližnjega, vrniti to, kar si je izposodil, kakor se je dogovoril, ali pa boš grešil; in morda boš povzročil, da bo grešil tudi tvoj bližnji.

29 In končno, ne morem vam povedati vsega, s čimer lahko grešite; saj so raznolike poti in načini, in sicer jih je toliko, da jih ne morem našteti.

30 Toliko pa vam lahko povem, da morate, če ne boste bdeli nad seboj in svojimi mislimi in svojimi besedami in svojimi dejanji in ne boste izpolnjevali Božjih zapovedi in ne nadaljevali v veri v to, kar ste slišali glede Gospodovega prihoda, prav do konca svojega življenja, biti pogubljeni. In sedaj, o človek, pomni in se ne pogubi.