3 In zgodilo se je, da je Abram padel na obraz in klical Gospodovo ime.

4 In Bog je govoril z njim, rekoč: Moje ljudstvo je skrenilo od mojih naukov in ni izpolnjevalo mojih uredb, ki sem jih dal njihovim očetom;

5 in niso se držali mojega maziljenja, in pokopa, oziroma krsta, s katerimi sem jim zapovedal;

6 ampak so se odvrnili od zapovedi in so prevzeli umivanje otrok in kri škropljenja;

7 in rekli, da je bila kri pravičnega Abela prelita za grehe; in niso vedeli, v čem so pred menoj odgovorni.

8 Kar pa zadeva tebe, glej, s teboj bom sklenil svojo zavezo in ti boš oče številnim narodom.

9 In to zavezo sklenem, da bodo tvoji otroci lahko poznani med vsemi narodi. Niti se tvoje ime ne bo več imenovalo Abram, ampak se bo tvoje ime imenovalo Abraham; kajti za očeta številnih narodov sem te napravil.

10 In napravil te bom silno plodnega in iz tebe bom napravil narode in kralji bodo izšli iz tebe in iz tvojega potomstva.

11 In s teboj bom vpeljal zavezo obrezovanja in to bo moja zaveza med menoj in teboj in tvojim potomstvom za teboj, v njihovih rodovih, da boš lahko za vekomaj vedel, da otroci niso odgovorni pred menoj, dokler niso stari osem let.

12 In prizadevaj si izpolnjevati vse moje zaveze, ki sem jih sklenil s tvojimi očeti; in izpolnjuj zapovedi, ki sem ti jih dal z lastnimi usti, in Bog bom tebi in tvojemu potomstvu za teboj.

23 Nato je Abraham padel na obraz in se radostil in si v srcu rekel: Otrok se bo rodil njemu, ki je star sto let, in Sara, ki je stara devetdeset let, bo rodila.

24 In Abraham je Bogu rekel: O, da bi Izmael lahko živel pokončno pred teboj!