Ključni pogovori

Joy D. Jones

nedavno razrešena generalna predsednica Osnovne

Ne moremo preprosto čakati, da se bodo naši otroci spreobrnili. Naključna spreobrnitev ni načelo evangelija Jezusa Kristusa.

Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj Osnovno imenujemo »Osnovna«? Čeprav se ime nanaša na duhovno poučevanje, ki so ga otroci deležni v najrosnejših letih, me opominja tudi na trdno resnico. Našemu nebeškemu Očetu otroci nikdar niso bili drugotnega pomena – vselej so bili »osnovnega« pomena.¹

Zaupa nam, da jih cenimo, spoštujemo in zaščitimo kot Božje otroke. To pomeni, da jim nikdar in nikakor ne škodimo fizično, besedno ali čustveno, tudi ko so napetosti in pritiski veliki. Namesto tega otroke cenimo in se po svojih najboljših močeh spopadamo z zlom zlorabe. Skrb zanje nam je osnovnega pomena – prav kakor je Bogu.²

Neka mlada mama in oče sta sede ob kuhinjski mizi premlevala svoj dan. S konca hodnika sta zaslišala zamolkel udarec. Mama je vprašala: »Kaj je bilo to?«

Nato sta zaslišala tih jok iz sobe svojega štiriletnega sina. Pohitela sta po hodniku. Ležal je na tleh ob postelji. Mama je fantka dvignila in ga vprašala, kaj se je zgodilo.

Rekel je: »Padel sem s postelje.«

Vprašala ga je: »Zakaj si padel s postelje?«

Skomignil je z rameni in rekel: »Ne vem. Verjetno nisem bil dovolj blizu sredine.«

Danes bi rada spregovorila prav o tem, da smo »dovolj blizu«. Naš privilegij in odgovornost je, da otrokom pomagamo, da bodo prišli »dovolj blizu« evangeliju Jezusa Kristusa. In ne moremo začeti prezgodaj.

V otrokovem življenju obstaja izjemno poseben čas, ko so zaščiteni pred Satanovim vplivom. To je čas, ko so nedolžni in brez greha.³ To je svet čas za starša in otroka. Otroke moramo učiti z besedo in z zgledom, preden bodo in potem, ko bodo »dopolnil[i] leto odgovornosti pred Bogom«.⁴

Predsednik Henry B. Eyring je učil: »Najboljšo priložnost imamo, ko so mladi. Najboljši čas za poučevanje je v zgodnji starosti, ko so otroci še nedojemljivi za skušnjave svojega življenjskega sovražnika, in veliko pred časom, ko bodo morda težje slišali besede resnice v hrupu svojih osebnih bitk.«⁵ Ob takem poučevanju bodo spoznali svojo božansko identiteto, svoj smisel in bogate blagoslove, ki jih čakajo, ko bodo na poti zavez sklenili svete zaveze in prejeli uredbe.

Ne moremo preprosto čakati, da se bodo naši otroci spreobrnili. Naključna spreobrnitev ni načelo evangelija Jezusa Kristusa. Odrešeniku ne postanemo podobni zgolj slučajno. Če otrokom zavestno izkazujemo ljubezen, jih učimo in jim pričujemo, jim bo to pomagalo, da bodo že v ranih letih začeli čutiti vpliv Svetega Duha. Sveti Duh je ključnega pomena za pričevanje naših otrok in njihovo spreobrnitev k Jezusu Kristusu. Želimo, da »se ga vselej spominjajo, da bo njegov Duh lahko z njimi«.⁶

Upoštevajte, kako dragoceni so družinski pogovori o evangeliju Jezusa Kristusa, ključni pogovori, ki pritegnejo Svetega Duha. Kadar se z otroki tako pogovarjamo, jim pomagamo, da si postavijo temelj, »ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če zidajo na njem«.⁷ Ko okrepimo otroka, okrepimo družino.

Ti ključni pogovori bodo otroke vodili, da

bodo razumeli načelo kesanja,
bodo imeli vero v Kristusa, Sina živega Boga,
se bodo pri osmih letih odločili za krst in dar Svetega Duha⁸
in bodo molili in »hodi[li] pokončno pred Gospodom«.⁹

Odrešenik je rotil: »Zato vam zapovedujem, da o teh stvareh prosto učite svoje otroke.«¹⁰ In kaj je želel, da jih tako prosto učimo?

O Adamovem padcu,
o odkupni daritvi Jezusa Kristusa,
o pomenu ponovnega rojstva.¹¹

Starešina D. Todd Christofferson je rekel: »Nasprotnik je zagotovo zadovoljen, ko starši zanemarjajo, da bi svoje otroke učili in jih vzgajali, naj verujejo v Kristusa in se duhovno ponovno rodijo.«¹²

Odrešenik nasprotno želi, da bi otrokom pomagali »zaupa[ti] v tistega Duha, ki vodi k dobrim delom«.¹³ Da bodo otroci to počeli, jim lahko pomagamo prepoznati, kdaj občutijo Duha, in razpoznati, zaradi kakšnih dejanj Duh odide. Tako se naučijo pokesati in se vrniti k luči preko odkupne daritve Jezusa Kristusa. To pomaga krepiti duhovno odpornost.

Svojim otrokom katerekoli starosti lahko pomagamo utrjevati duhovno odpornost na zabaven način. Ni treba, da bi bilo zapleteno ali zamudno. Preprosti, ljubeči pogovori lahko usmerjajo otroke ne le, da bodo vedeli, kaj verjamejo, temveč najpomembnejše, zakaj to verjamejo. Ljubeči pogovori, ki se dogajajo spontano in stalno, lahko vodijo k boljšemu razumevanju in odgovorom. Naj nas prikladnost elektronskih naprav ne odvrača od tega, da svoje otroke poučujemo, jih poslušamo in jih gledamo v oči.

Dodatne priložnosti za ključne pogovore se lahko ponudijo z igro vlog. Družinski člani morda odigrajo situacije, ko so v skušnjavi ali pod pritiskom, da bi sprejeli slabo odločitev. Taka vaja otroke utrdi, da bodo pripravljeni na težavne okoliščine. Lahko na primer to odigramo in se zatem z otroki pogovorimo in jih vprašamo, kaj bi storili:

če bi bili v skušnjavi, da bi prelomili Besedo modrosti,
če bi bili izpostavljeni pornografiji,
če bi bili v skušnjavi, da bi lagali, kradli ali goljufali,
če bi od prijatelja ali učitelja v šoli slišali nekaj, kar oporeka njihovim prepričanjem oziroma vrednotam.

Ko otroci to odigrajo in se o tem pogovorijo, so tako oboroženi s »ščit[om] vere, s katerim bo[do] lahko pogasili vse ognjene puščice hudobnih«,¹⁴ namesto da bi se znašli nepripravljeni v težavnih okoliščinah s skupino vrstnikov.

Bližnji prijatelj se je te odločilne lekcije naučil že pri osemnajstih letih. V času vojne med Združenimi državami in Vietnamom se je priključil oboroženim silam Združenih držav. Odredili so mu osnovno urjenje v pehoti, da bi postal pešak. Pojasnil je, da je bilo usposabljanje naporno. Svojega inštruktorja za urjenje je opisal kot krutega in nečloveškega.

Nekega določenega dne je bil njegov vod med žgočo pripeko na pohodu v polni bojni opremi. Inštruktor za urjenje je nenadoma zaklical ukaz, naj se spustijo na tla in se ne ganejo. Inštruktor je bil pozoren na vsak najmanjši gib. Vsakršno premikanje bi imelo kasneje resne posledice. Vod je več kot dve uri trpel v pripeki, v njih sta se vse bolj nabirali jeza in zamera do njihovega vodje.

Veliko mesecev kasneje se je prijatelj znašel v položaju, ko je vodil svoj vod skozi vietnamsko džunglo. Šlo je zares, ni bilo le usposabljanje. Z višine v okoliških drevesih so začeli žvižgati streli. Celoten vod se je nemudoma vrgel na tla.

Kaj je iskal sovražnik? Premike. Vsak gib bi sprožil streljanje. Prijatelj mi je povedal, da se je, ko je ležal v potu in negiben na džungelskih tleh in veliko dolgih ur čakal, da se zmrači, v mislih vračal nazaj na osnovno usposabljanje. Spomnil se je, kako velik odpor je čutil do svojega inštruktorja za urjenje. Zdaj je občutil veliko hvaležnost – za to, kar ga je naučil, in kako ga je pripravil na to kritično situacijo. Preudarni inštruktor za urjenje je prijatelja in njegov vod usposobil, da so vedeli, kaj narediti, ko besni bitka. V bistvu je prijatelju rešil življenje.

Kako lahko v duhovnem smislu isto storimo za svoje otroke? Kako si lahko bolj popolno prizadevamo, da bi jih učili, utrdili in pripravili, že dolgo preden stopijo na življenjsko bojišče?¹⁵ Kako bi jih povabili, da pridejo »dovolj blizu«? Mar ne bi raje videli, da se »potijo« v varnem domačem učnem okolju, kakor da krvavijo na življenjskih bojiščih?

Ko se ozrem nazaj, sva se na trenutke z možem počutila kot inštruktorja za urjenje, ko sva iskreno pomagala najinim otrokom, da bi živeli evangelij Jezusa Kristusa. Zdi se, da je prerok Jakob ubesedil enake občutke, ko je rekel: »Vašim dušam želim blaginjo. Da, velika je moja zaskrbljenost zavoljo vas; in sami veste, da je bilo vedno tako.«¹⁶

Ko se otroci učijo in razvijajo, bodo njihova prepričanja na udaru. A če so ustrezno usposobljeni, lahko tudi sredi močnega nasprotovanja rastejo v veri, pogumu in zaupanju.

Alma nas je učil, naj pripravimo um otrok.¹⁷ Odraščajoči rod pripravljamo, da bodo bodoči zagovorniki vere, da bodo razumeli, »da lahko sami svobodno deluje[jo] – da izbere[jo] pot večne smrti oziroma pot večnega življenja«.¹⁸ Otroci si zaslužijo, da bi razumeli to čudovito resnico: Zmotno bi se bilo motiti o večnosti.

Želela bi, da bi našim otrokom ti preprosti, vendar ključni pogovori pomagali, da bodo že zdaj »deležni besed večnega življenja«, zato da bodo deležni »večnega življenja v prihodnjem svetu, in sicer nesmrtne slave«.¹⁹

Ko skrbimo za svoje otroke in jih pripravljamo, jim prepustimo svobodno voljo, ljubimo jih z vsem srcem, učimo jih Božje zapovedi in o njegovem daru kesanja, ter nikoli in nikdar ne obupamo nad njimi. Navsezadnje, kaj Gospod ne dela tako z vsakim od nas?

Prizadevajmo si »s stanovitnostjo v Kristusu«, vedoč, da imamo lahko »popolnoma svetl[o] upanje«²⁰ zaradi našega ljubečega Odrešenika.

Pričujem, da je on vedno odgovor. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.