Evangelijska luč resnice in ljubezni
Pričujem, da evangelijska luč resnice in ljubezni danes svetlo sveti po vsej zemlji.
Lepa hvalnica svetih iz poslednjih dni »Hark, All Ye Nations!« (Prisluhnite vsi narodi!) nedvomno ponazarja navdušenje in razburjenje zaradi tega, ker polnost evangelija prihaja k vsemu svetu. Hvalnica se glasi:
Prisluhnite vsi narodi! Poslušajte glas nebes,
po vseh deželah naj se radoste!
Angeli v slavi kličejo še in še:
Resnica vrnila se je!1
Louis F. Mönch, avtor tega radostnega besedila, je bil nemški spreobrnjenec, ki je navdihnjene besede za hvalnico pisal, ko je živel v Švici, kjer je v Evropi služil redni misijon.2 Radost, ki izvira iz tega, da smo priča globalnemu vplivu obnove, jasno izražajo naslednje besede:
Narodi so v temi iskali in jokali;
čakali so zore in budni ostali.
Zdaj se radoste vsi; dolge noči več ni.
Resnica na zemlji spet se glasi!3
»Evangelijska luč resnice in ljubezni«4 zdaj močno sveti po vsej zemlji, ker se je pred malce več kot dvesto leti na zemlji začela neprekinjena obnova. Prerok Joseph je leta 1820 izvedel, in odtlej še milijoni, da Bog »vsem rad daje in ne sramoti«.5
Bog je kmalu po ustanovitvi Cerkve v tem zadnjem razdobju govoril z Josephom Smithom in nam izkazal obilo ljubezni, ko je rekel:
»Zatorej sem jaz, Gospod, vedoč za stisko, ki bo doletela prebivalce zemlje, poklical svojega služabnika Josepha Smitha ml. in mu spregovoril iz nebes in mu dal zapovedi; /…/
zato da bo lahko uvedena Gospodova večna zaveza;
da bodo šibki in preprosti polnost mojega evangelija lahko razglašali na konce sveta.«6
Kmalu potem, ko je prejel to razodetje, so poklicali misijonarje, ki so jih poslali v veliko držav sveta. Prav kakor je predvidel prerok Nefi, so sporočilo obnovljenega evangelija začeli pridigati »med vsemi narodi, rodovi, jeziki in ljudstvi«.7
»Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je bila uradno ustanovljena leta 1830 v majhni brunarici na severu države New York.
Potrebovala je 117 let – do leta 1947 – da se je število od prvih šest članov povečalo na milijon. Misijonarji, ki so šli na indijanska ozemlja, v Kanado, leta 1837 pa izven severnoameriške celine v Anglijo, so prepoznavno zastopali Cerkev. Ne dolgo po tistem so delali po evropski celini in celo tako daleč, kot so Indija in Tihomorski otoki.
Le šestnajst let kasneje, leta 1963, se je število članov povečalo na dva milijona, čez osem let pa na tri milijone.«8
Ko je predsednik Russell M. Nelson nedavno izpostavil hitro rast Cerkve, je dejal: »Danes se Gospodovo delo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni nadaljuje s pospešeno hitrostjo. Cerkev bo imela neverjetno prihodnost brez primere.«9
Od takrat so duhovniški blagoslovi po vsej zemlji možni zaradi celovite obnove evangelija Jezusa Kristusa, ponovne ustanovitve Gospodove žive Cerkve na zemlji in njene neverjetne rasti. Svete uredbe in zaveze, s katerimi se zavežemo z Bogom in zaradi katerih stopimo na pot zavez, jasno izpričujejo »moč božanskosti«.10 Ko sodelujemo v teh svetih uredbah za žive in mrtve, zbiramo Izrael na obeh straneh tančice in pripravljamo zemljo za drugi Odrešenikov prihod.
Aprila 1973 sem iz domovine Argentine s starši potoval na pečatenje v tempelj. Ker v vsej Južni Ameriki tistikrat ni bilo templjev, smo v vsako smer leteli več kot 9.700 kilometrov, da bi se pečatili v saltlakeškem templju. Čeprav sem bil tistikrat star le dve leti in se tiste posebne izkušnje ne spomnim v celoti, so mi s tistega potovanja v spominu ostale trije zelo jasni prizori.
Prvič, spominjam se, da so me posedli k oknu letala in sem gledal bele oblake spodaj.
V mojih mislih tisti lepi, svetli oblaki ostajajo, kakor da bi bili gromozanske vataste kepe.
Drugi prizor, ki mi je ostal v spominu, je nekaj smešnih junakov v zabaviščnem parku v losangeleškem področju. Te junake težko pozabiš.
A veliko pomembnejši je tale krasen in nepozaben prizor:
Jasno se spomnim, da sem bil v sveti sobi v saltlakeškem templju, kjer izvajajo pečatenja parov in družin za čas in vso večnost. Spomnim se lepega tempeljskega oltarja in svetlega sonca, ki je sijalo skozi zunanje okno sobe. Takrat sem čutil, in čutim še vedno, toplino, varnost in tolažbo evangelijske luči resnice in ljubezni.
Podobni občutki so se v mojem srcu potrdili dvajset let kasneje, ko sem vstopil v tempelj, da bi se ponovno pečatil – tokrat sva se za čas in vso večnost pečatila z zaročenko. A ob tej priložnosti nama ni bilo treba potovati na tisoče kilometrov, ker so odtlej v Argentini zgradili in posvetili buenosaireški tempelj in je bil od najinega doma oddaljen kratko vožnjo z avtomobilom.
Dvaindvajset let po poroki in pečatenju sva bila blagoslovljena, da sva se vrnila v isti tempelj, a tokrat z najino lepo hčerko, in smo se kot družina pečatili za čas in vso večnost.
Ko sem premišljeval o teh zelo svetih trenutkih v mojem življenju, me je prevzela globoka, trajna radost. Takrat sem občutil, in še danes občutim, ljubezen sočutnega Očeta v nebesih, ki pozna naše osebne potrebe in srčne želje.
Ko je Gospod Jehova govoril o zbiranju Izraela v poslednjih dneh, je dejal: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.«11 Večno bom hvaležen, da je bila Gospodova postava od mojih mladih nog s svetimi uredbami v sveti Božji hiši globoko vrezana v moje srce. Kako bistveno je vedeti, da je on naš Bog, da smo njegovo ljudstvo in da nas ne glede na okoliščine, če smo zvesti in spolnjujemo zaveze, ki smo jih sklenili, »roke njegove ljubezni /…/ za večno obdajajo«.12
Predsednik Nelson je na ženskem zasedanju generalne konference oktobra 2019 dejal: »Vsa naša prizadevanja, da skrbno služimo drug drugemu, oznanjamo evangelij, izpopolnjujemo svete in odrešujemo mrtve, se združijo v svetem templju.«13
Predsednik Nelson je na isti generalni konferenci učil tudi: »Seveda je kronski dragulj obnove sveti tempelj. Svete uredbe in zaveze v njem so ključne, da pripravijo ljudi, ki bodo pripravljeni pozdraviti Odrešenika ob njegovem drugem prihodu.«14
Neprekinjeno obnovo zaznamujeta pospešena gradnja in posvetitev templjev. Ko se zbiramo na obeh straneh tančice, ko se žrtvujemo zato, da bi služili in bi se vse v našem življenju vrtelo okrog templja, nas Gospod resnično izgrajuje – Gospod izgrajuje svoje zavezno ljudstvo.
O, kako s prestola zgoraj krasnó
evangelijska luč resnice in ljubezni žari!
Svetel kot sonce ta žarek nebeški
danes sije na vsako zemljó.15
Pričujem, da evangelijska luč resnice in ljubezni danes svetlo sveti po vsej zemlji. Čudovito delo in čudež, ki ga je napovedal prerok Izaija16 in ga je videl Nefi,17 se odvija s pospešeno hitrostjo, celo v teh težkih časih. Prav kakor je Joseph Smith preroško izjavil: »Prapor resnice je dvignjen; nobena neposvečena roka ne more ustaviti dela, da ne bi napredovalo, /…/ dokler Božji nameni ne bodo izpolnjeni in veliki Jehova ne bo rekel, da je delo opravljeno.«18
Bratje in sestre, bodimo pripravljeni in se danes odločimo, da bomo mi in naše družine prisluhnili nebeškemu glasu, in sicer Odrešenikovemu glasu. Da bi z Bogom sklenili in spolnjevali zaveze, ki nas bodo varovale na poti, ki vodi nazaj v njegovo navzočnost, in da bi se radostili blagoslovov evangelijske sijajne luči in resnice! V imenu Jezusa Kristusa, amen.