Ubožci
V vsakem oddelku in veji potrebujemo vsakogar – tiste, ki so morda močni, in tiste, ki se morda borijo. Vse potrebujemo.
Spominjam se, kako sem se še kot fant z očetom vozil v avtu in ob cesti videl posameznike, ki so se znašli v težkih okoliščinah oziroma so potrebovali pomoč. Oče je vedno rekel »pobrecito«, kar pomeni »ubožec«.
Občasno sem z zanimanjem gledal, ko je oče pomagal številnim od teh ljudi, zlasti ko smo potovali v Mehiko na obisk k starim staršem. Običajno je našel človeka v stiski in mu potem sam priskrbel pomoč, ki jo je potreboval. Kasneje sem ugotovil, da jim je pomagal pri vpisu v šolo, jim kupil hrano oziroma je tako ali drugače poskrbel za njihovo blaginjo. Služil je »ubožcem«, ki so mu prekrižali pot. Dejansko se v letih odraščanja ne spomnim trenutkov, ko pri nas ne bi živel nekdo, ki je potreboval bivališče na poti do samostojnosti. Opazovanje teh izkušenj je v meni vzbudilo duha sočutja do soljudi in do ljudi v stiski.
V priročniku Pridigajte moj evangelij piše: »Obdajajo vas ljudje. Srečujete jih na ulici, obiskujete jih doma in potujete med njimi. Vsi so Božji otroci, vaši bratje in sestre. /…/ Mnogi med njimi iščejo smisel življenja. Skrbi jih za svojo prihodnost in družino.« (Pridigajte moj evangelij: Misijonarski vodič [2018], 1)
V vseh letih, kar služim v Cerkvi, sem poskušal poiskati tiste, ki so v svojem življenju potrebovali tako posvetno kot duhovno pomoč. Pogosto sem slišal očetov glas govoriti: »pobrecito«, ubožec.
V Svetem pismu najdemo čudovit primer skrbi za ubožca:
»Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj.
Prinesli so moža, ki je bil hrom. /…/ Vsak dan so ga polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj.
Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine.
Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: ‘Poglej naju!’
Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil.
Peter pa je rekel: ‘Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!’
In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji.« (Apostolska dela 3:1–7; poudarek dodan)
Ob branju te zgodbe me je pritegnila uporaba besede zazreti. Beseda zazreti pomeni na nekaj usmeriti oči oziroma misli ali nekaj zavzeto pogledati (gl. »fasten«, Dictionary.com). Ko je Peter pogledal tega moškega, ga je videl drugače kot drugi. Videl je preko njegove nezmožnosti, da bi hodil, in njegovih slabosti, in je zaznal, da njegova vera zadostuje, da bi bil ozdravljen in šel v tempelj, da bi prejel blagoslove, ki jih je želel.
Opazil sem, da ga je prijel za desno roko in ga dvignil. Ko je tako pomagal temu moškemu, ga je Gospod čudežno ozdravil, in »utrdila [so se mu] stopala in gležnji« (Apostolska dela 3:7). Njegova ljubezen do tega moškega in želja, da bi mu pomagal, sta slabotnemu moškemu okrepili zmožnost in sposobnost.
Ko sem služil kot področni sedemdeseteri, sem si vsak torkov večer rezerviral za to, da sem s kolskimi predsedniki, v področju za katerega sem bil zadolžen, obiskoval člane in skrbno služil. Prosil sem jih, naj se dogovorijo s tistimi, ki so potrebovali uredbo evangelija Jezusa Kristusa, ali tistimi, ki tedaj niso spolnjevali zavez, ki so jih sklenili. Zaradi našega usklajenega in načrtnega skrbnega služenja je Gospod poveličal naš trud in lahko smo našli posameznike in družine v stiski. To so bili »ubožci«, ki so živeli v raznih kolih, kjer smo služili.
Ob neki priložnosti sem na obiskih skrbnega služenja spremljal predsednika Billa Whitwortha, predsednika kola Sandy Utah Canyon View. V duhu molitve se je odločal, koga naj obiščeva in poskušal izkusiti isto kot Nefi, ki ga je »Duh /…/ vodil, ne da bi /…/ vnaprej vedel, kaj naj stori« (1 Nefi 4:6). Pokazal je, da naju mora pri skrbnem služenju razodetje voditi do tistih, ki naju najbolj potrebujejo, v nasprotju s tem, da bi samo šla po spisku ali obiskala posameznike po metodičnem vrstnem redu. Voditi bi naju morala moč navdiha.
Spominjam se, da sva prišla v dom mladega para, Jeffa in Heather in njunega fantka Kaia. Jeff je odraščal kot aktivni član Cerkve. Bil je nadarjen športnik in pred njim je bila obetavna kariera. V najstniških letih se je začel odmikati od Cerkve. Kasneje je bil udeležen v avtomobilski nesreči, kar je spremenilo potek njegovega življenja. Ko sva prišla k njim domov in smo se spoznali, je Jeff vprašal, zakaj sva prišla obiskat njegovo družino. Povedala sva, da znotraj meja kola živi okrog 3.000 članov. Potem sem ga vprašal: »Jeff, povej nama, zakaj naju je Gospod od vseh domov, ki bi jih lahko nocoj obiskala, poslal sem.«
Tedaj so Jeffa prevzela čustva in začel nama je pripovedovati o nekaterih skrbeh in zadevah, s katerimi so se spopadali kot družina. Začela sva jim razlagati razna načela evangelija Jezusa Kristusa. Prosila sva jih, naj naredijo nekaj določenih stvari, ki jim bodo sprva morda predstavljale izziv, vendar bodo sčasoma prinesle veliko sreče in radosti. Potem je dal predsednik Whitworth Jeffu duhovniški blagoslov, da bi mu pomagal premagati izzive. Jeff in Heather sta privolila, da bosta naredila, kar sva ju prosila.
Približno leto kasneje sem imel privilegij, da sem gledal, kako je Jeff krstil svojo ženo, Heather, za članico Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Zdaj se pripravljata, da bosta šla v tempelj, da se bosta kot družina pečatila za čas in vso večnost. Najin obisk jim je posvetno in duhovno spremenil tok življenja.
Gospod je izjavil:
»Zatorej bodi zvest, opravljaj službo, v katero sem te imenoval, podpiraj šibke, dvigaj roke, ki so povešene, in krepi klecava kolena.« (Nauk in zaveze 81:5)
»In z izvajanjem tega boš naredil največje dobro soljudem in boš širil slavo tega, ki je tvoj Gospod.« (Nauk in zaveze 81:4)
Bratje in sestre, apostol Pavel je učil to, kar je ključno za naše skrbno služenje. Učil je, da smo vsi »Kristusovo telo in vsak zase del telesa« (1 Korinčanom 12:27), in da za to, da bi izgradili celo telo, potrebujemo vsak del telesa. Potem je učil neomajno resnico, ki mi je prodrla globoko v srce, ko sem jo prebral. Rekel je: »Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje.« (1 Korinčanom 12:22–23; poudarek dodan)
Zato v vsakem oddelku in veji potrebujemo vsakogar – tiste, ki so morda močni, in tiste, ki se morda borijo. Vse potrebujemo za izgradnjo celotnega »Kristusovega telesa«. Pogosto se sprašujem, koga, ki bi nas okrepil in napravil celovite, pogrešamo v naših raznolikih občestvih.
Starešina D. Todd Christofferson je učil: »Ne le, da se v Cerkvi učimo Božji nauk; izkusimo ga tudi v praksi. Člani Cerkve kot Kristusovo telo drug drugemu pomagamo v vsakdanjem dejanskem življenju. Nihče od nas ni popoln. /…/ V Kristusovem telesu moramo preseči pojmovanja in visoke besede in imeti prave ‘konkretne’ izkušnje, ko se učimo ‘živeti skupaj v ljubezni’ [Nauk in zaveze 42:45].« (»Zakaj Cerkev«, generalna konferenca, okt. 2015)
Brigham Young je leta 1849 sanjal, da je videl preroka Josepha Smitha, ki je gnal veliko čredo ovac in koz. Nekatere od teh živali so bile velike in lepe, druge pa majhne in umazane. Brigham Young se je spominjal, da je pogledal preroku Josephu Smithu v oči in rekel: »Joseph, imaš najbolj čudno čredo, /…/ kar sem jih videl v življenju; kaj boš naredil z njimi?« Prerok, ki se ni zdel zaskrbljen zaradi te neposlušne črede, je preprosto odvrnil: »[Brigham], vse so dobre prav takšne, kakršne so.«
Ko se je predsednik Young zbudil, je razumel, da čeprav se bodo v Cerkev zbirale raznolike »ovce in koze«, je njegova odgovornost, da vse pripelje vanjo in vsaki od njih omogoči, da spozna svoj celoten potencial, ko bo zasedla svoje mesto v Cerkvi. (Povzeto po Ronaldu W. Walkerju, »Brigham Young: Student of the Prophet«, Ensign, feb. 1998, 56–57.)
Bratje in sestre, osnovna zamisel za moj govor je nastala, ko sem poglobljeno razmišljal o nekom, ki trenutno ne sodeluje v Cerkvi Jezusa Kristusa. Za trenutek bi rad spregovoril vsakemu od njih. Starešina Neal A. Maxwell je učil, da »takšni posamezniki pogosto ostajajo blizu, vendar docela ne sodelujejo v Cerkvi. Ne bodo prišli v kapelo, a tudi ne bodo odšli iz preddverja. To so tisti, ki potrebujejo Cerkev in jih Cerkev potrebuje, vendar deloma ‘v svetu živijo brez Boga’ [Mozija 27:31]« (»Why Not Now?«, Ensign, nov. 1974, 12).
Rad bi ponovil prošnjo našega ljubega predsednika Russella M. Nelsona, ko je prvič govoril članom Cerkve. Rekel je: »Vsakemu članu Cerkve torej pravim, da vztrajajte na poti zavez. Vaša zavezanost, da Odrešeniku sledite tako, da z njim sklenete zaveze in potem te zaveze spolnjujete, bo odprla vrata vsakemu duhovnemu blagoslovu in privilegiju, ki je na voljo moškim, ženskam in otrokom vsepovsod.«
Potem je prosil: »Sedaj pa, če ste s poti skrenili, naj vas z vsem upanjem v srcu povabim, da se, prosim, vrnete. Ne glede na vaše skrbi, ne glede na izzive, je tu v tej Gospodovi Cerkvi za vas prostor. Vi in še nerojeni rodovi boste zaradi vaših dejanj blagoslovljeni, če se boste sedaj vrnili na pot zavez.« (»As We Go Forward Together« ali Liahona, apr. 2018, 7; poudarek dodan)
Pričujem o njem, in sicer o Jezusu Kristusu, velikem skrbnem bratu in Odrešeniku nas vseh. Vsakega od nas prosim, poiščimo med nami »pobrecitos«, »ubožce«, ki so v stiski. To je moje upanje in molitev, v imenu Jezusa Kristusa, amen.