Prepletena srca
Ko boste izkazovali prijaznost, skrb in sočutje, vam obljubljam, da boste dvigovali roke, ki so povešene, in zdravili srca.
Uvod
Mar ni osupljivo, kako pomembna znanstvena odkritja včasih navdihnejo tako preprosti dogodki, kot je jabolko, ki pade z drevesa?
Naj vam danes povem o znanstvenem odkritju, ki se je zgodilo zaradi testne skupine zajcev.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci pripravili poskus, da bi preverili učinke prehrane na zdravje srca. Več mesecev so kontrolno skupino zajcev hranili z zelo mastno prehrano in nadzorovali njihov krvni tlak, srčni utrip in holesterol.
Po pričakovanju se je pri veliko zajcih nalagala dodatna maščobna obloga na notranji strani arterij. A to ni bilo vse! Raziskovalci so odkrili nekaj, kar ni imelo kaj dosti smisla. Čeprav se je vsem zajcem nabrala maščobna obloga, jo je ena skupina imela tudi do šestdeset odstotkov manj od drugih. Videti je bilo, kakor da gre za dve različni skupini zajcev.
Znanstvenikom lahko podobni rezultati kratijo spanec. Kako se je to lahko zgodilo? Vsi zajci so bili ista novozelandska pasma, iz dobesedno identičnega genskega sklada. Vsi so dobili enake količine enake hrane.
Kaj bi lahko to pomenilo?
Ali so ti rezultati ovrgli študijo? Ali so pomanjkljivosti v eksperimentalni metodi?
Znanstveniki so se trudili, da bi razumeli ta nepričakovani izid!
Sčasoma so pozornost obrnili na raziskovalno osebje. Ali bi bilo mogoče, da bi raziskovalci s čim vplivali na rezultate? Ko so se posvetili temu, so ugotovili, da je za vse zajce z manj maščobnimi oblogami skrbela ista raziskovalka. Svoje zajce je hranila z enako hrano kot vsi drugi. A po besedah nekega raziskovalca »je bila izjemno prijazna in skrbna«. Z zajci se je med hranjenjem »pogovarjala, jih ljubkovala in božala. /…/ ‘Ni si mogla pomagati. Bila je pač takšna.’«1
Zajcem je preprosto dajala več kot le hrano. Dajala jim je ljubezen!
Na prvi pogled se je zdelo malo verjetno, da bi zaradi tega prišlo do dramatične razlike, a raziskovalna ekipa druge možnosti ni videla.
Zato so poskus ponovili – in tokrat pozorno nadzorovali vse druge spremenljivke. Ko so analizirali končne rezultate, se je zgodilo isto! Zajci v oskrbi ljubeče raziskovalke so dosegli boljše zdravstvene rezultate.
Znanstveniki so ugotovitve študije objavili v ugledni reviji Science.2
Še leta kasneje izsledki poskusa odmevajo v medicinski javnosti. V zadnjih letih je dr. Kelli Harding objavila knjigo z naslovom The Rabbit Effect (Učinek na zajcih), ki je dobila ime po poskusu. Njen sklep: »Vzemite zajca, ki živi nezdravo. Govorite z njim. Držite ga v naročju. Izkazujte mu ljubezen. /…/ Odnos bo prinesel spremembo. /…/ Navsezadnje,« zaključi, »na naše zdravje najpomembneje vpliva, kako ravnamo drug z drugim, kako živimo in kaj menimo o tem, kaj pomeni biti človeški.«3
Zdi se, da v posvetnem svetu povezovalnih mostov med znanostjo in evangelijskimi resnicami skorajda ni. Vendar se nam kot kristjanom – privržencem Jezusa Kristusa, svetim iz poslednjih dni – rezultati te znanstvene študije zdijo morda bolj intuitivni kot osupljivi. Zame to položi še dodatno opeko na temelj prijaznosti kot temeljnega, zdravilnega evangelijskega načela – táko, ki srce ozdravi čustveno, duhovno, in kot kaže tu, celo fizično.
Prepletena srca
Ko so Odrešenika vprašali: »Učitelj, katera je največja zapoved?«, je odgovoril z »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem«. In nato: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«4 Odrešenikov odgovor potrdi našo nebeško dolžnost. Starodavni prerok je zapovedal, naj med nami ne bo prepira, ampak naj se zazremo predse, ker so se nam srca prepletla v eno in v medsebojno ljubezen.5 Nadalje se učimo, da bi moč oziroma vpliv morali obdržati z ljubeznivostjo in krotkostjo, s prijaznostjo, brez zvijačnosti.6
Menim, da to načelo vsesplošno velja za vse svete iz poslednjih dni: odrasle, mlade in otroke.
S tem v mislih bi za trenutek spregovoril neposredno vam, otrokom v starosti Osnovne.
Razumete že, kako pomembno je, da smo prijazni. Pripev ene od vaših pesmi iz Osnovne, »Poskušam slediti«, uči:
»Jezus vas ljubi, ljubite še vi,
naj vam prijaznost z obraza žari.
Ljubeči bodite do drugih ljudi,
saj Jezus tako vas uči.«7
Včasih vam bo vseeno težko. Morda vam bo v pomoč zgodba o fantu iz Osnovne z imenom Minchan Kim iz Južne Koreje. Družina se je Cerkvi pridružila pred približno šestimi leti.
»V šoli so se nekega dne nekateri sošolci norčevali iz drugega učenca, tako da so ga žalili. Videti je bilo zabavno, zato sem se jim za nekaj tednov pri tem pridružil.
Več tednov kasneje mi je fant povedal, da so ga naše besede prizadele in je vsak večer jokal, čeprav se je pretvarjal, da mu ni mar. Ko mi je povedal to, sem se skoraj zjokal. Zelo mi je bilo žal in hotel sem mu pomagati. Naslednji dan sem stopil do njega, ga objel okoli ramen in se mu opravičil z besedami: ‘Zares mi je žal, da sem se norčeval iz tebe.’ Ob mojih besedah je prikimal in v očeh so se mu nabrale solze.
A drugi otroci so se iz njega še vedno norčevali. Nato sem se spomnil, da sem se med lekcijo v Osnovni učil, naj se odločam za to, kar je prav. Zato sem sošolce prosil, naj prenehajo. Večina se jih je odločila, da se ne bodo spremenili, in so bili name jezni. A eden od drugih fantov je rekel, da mu je žal, in vsi trije smo postali dobri prijatelji.
Čeprav se jih je nekaj še vedno norčevalo iz njega, se je počutil bolje, ker je imel naju.
Odločil sem se za to, kar je prav, in pomagal prijatelju v stiski.«8
Mar ni to za vas dober zgled, da poskušate postati kakor Jezus?
In zdaj mladeničem in mladenkam: Ko boste odraščali, se lahko norčevanje iz drugih nevarno stopnjuje. Ustrahovanje pogosto spremljajo anksioznost, depresija in še kaj težjega. »Čeravno ustrahovanje ni nov koncept, so ga družbena omrežja in tehnologija ponesli na novo raven. Postaja še stalnejša in vedno prisotna grožnja – spletno ustrahovanje.«9
Nasprotnik nedvomno s tem skuša prizadeti bolečine vaši generaciji. To v vašem spletnem prostoru, soseščini, šolah, zborih in razredih ne bi smelo imeti prostora. Prosim, po svojih najboljših močeh jih napravite prijaznejše in varnejše. Če brezbrižno opazujete ali sodelujete pri čem takem, ne poznam boljšega nasveta, kakor ga je dal že starešina Dieter F. Uchtdorf:
»Ko pride do sovraštva, opravljanja, ignoriranja, norčevanja, zamer, ali želje po škodovanju, vas prosim, da uporabite to:
Prenehajte!«10
Ste slišali? Prenehajte! Ko boste izkazovali prijaznost, skrb in sočutje, četudi digitalno, vam obljubljam, da boste dvigovali roke, ki so povešene, in zdravili srca.
Otrokom iz Osnovne in mladim sem že spregovoril, zdaj bom besede namenil odraslim v Cerkvi. Naša poglavitna odgovornost je, da postavimo merilo in smo vzor prijaznosti, vključevanja in vljudnosti – da odraščajoči rod z besedami in dejanji učimo krščansko vedenje. To je še zlasti pomembno, saj opazujemo znaten družbeni premik k razkolu v politiki, družbenih slojih in pri skoraj vsakih drugih razlikah, ki so jih ljudje ustvarili med seboj.
Predsednik M. Russell Ballard je prav tako učil, da morajo biti sveti prijazni ne le drug do drugega, temveč do vseh okrog sebe. Pripomnil je: »Občasno slišim za člane, ki prizadenejo ljudi drugih veroizpovedi, ker jih spregledajo ali ne vključijo. To se lahko zgodi zlasti v skupnostih, kjer so člani v večini. Slišal sem za ozkoglede starše, ki otrokom naročijo, da se ne smejo igrati z določenim otrokom v soseski preprosto zato, ker njegova ali njena družina ne pripada naši Cerkvi. Tovrstno obnašanje se ne sklada z nauki Gospoda Jezusa Kristusa. Ne morem dojeti, zakaj bi kateri koli član Cerkve dopustil, da se zgodi nekaj takega. /…/ Še nikdar nisem slišal, da bi se člane te Cerkve spodbujalo, naj ne bodo ljubeči, prijazni, strpni in dobrohotni do svojih prijateljev in bližnjih drugih veroizpovedi.«11
Gospod pričakuje, da učimo, da vključevanje pozitivno pripomore k enotnosti in da izključevanje vodi v razkol.
Kot privrženci Jezusa Kristusa smo zgroženi, kadar slišimo, kako ravnajo z Božjimi otroki zaradi njihove rase. Strtega srca smo poslušali o nedavnih napadih na ljudi, ki so temnopolti, azijskega in latinoameriškega porekla ali kake druge skupine. Predsodki, rasne napetosti oziroma nasilje ne bi smeli nikdar imeti prostora v naših soseskah, skupnostih ali v Cerkvi.
Vsakdo od nas, ne glede na starost, naj si prizadeva, da bo kar najboljši.
Ljubite svoje sovražnike
Ko se trudite, da bi izkazovali ljubezen, spoštovanje in prijaznost, vas bodo nedvomno prizadele ali na vas negativno vplivale slabe odločitve drugih. Kaj naredimo v tem primeru? Sledimo Gospodovemu opominu: »Ljubite svoje sovražnike /…/ in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.«12
Naredimo vse v naši moči, da premagamo nasprotnika, ki je postavljen na našo pot. Trudimo se vztrajati do konca in ves čas molimo, da bo Gospodova roka spremenila naše okoliščine. Zahvaljujemo se za tiste, ki nam jih je postavil na pot, da bi nam pomagali.
Gane me zgled tega iz zgodnje zgodovine naše Cerkve. Pozimi leta 1838 so Josepha Smith in druge voditelje Cerkve pridržali v ječi Liberty, ko so svete iz poslednjih dni prisilno izgnali z domov v zvezni državi Missouri. Sveti so bili brez denarja, brez prijateljev in so hudo trpeli zaradi mraza in pomanjkanja sredstev. Prebivalci Quincyja v Illinoisu so sprevideli njihovo strašno stisko in so jim sočutno in prijateljsko priskočili na pomoč.
Wandle Mace, prebivalec Quincyja, se je kasneje spominjal, kako je prvič videl svete v zasilnih šotorih ob reki Misisipi: »Nekateri so razpeli rjuhe, da so dobili vsaj malo zavetja pred vetrom, /…/ otroci so drgetali okrog ognja, ki ga je veter razpihoval naokrog in tako jim je to kaj malo pomagalo. Ubogi sveti so strašno trpeli.«13
Ko so prebivalci Quincyja videli stisko svetih, so se zbrali, da bi jim priskrbeli pomoč, nekateri so pomagali celo pri prevozu svojih novih prijateljev čez reko. Mace je nadaljeval: »Velikodušno so darovali, trgovci so tekmovali med seboj, kdo bo najbolj velikodušen /…/ z moko, svinjino, /…/ sladkorjem, škornji, čevlji in oblačili, z vsem, kar so ti ubogi izobčenci tako zelo potrebovali.«14 Že kmalu je število beguncev preseglo število prebivalcev Quincyja, ki so odprli vrata svojih domov in delili borna sredstva za ceno velikega osebnega žrtvovanja.15
Veliko svetih iz poslednjih dni je trdo zimo preživelo samo zaradi sočutja in velikodušnosti prebivalcev Quincyja. Ti zemeljski angeli so odprli svoja srca in vrata svojih domov, trpečim svetim so ponudili življenjsko pomembno hrano, toploto in – morda najpomembneje – prijateljsko roko. Čeprav so sveti v Quincyju bivali razmeroma malo časa, niso nikdar pozabili, da ljubljenim sosedom dolgujejo hvaležnost, in Quincy je postal znan kot »mesto zatočišče«.16
Kadar nam kritična, negativna ali celo zlonamerna dejanja prinesejo nadlogo in stisko, se lahko odločimo, da bomo upali v Kristusa. To upanje izvira iz njegove prošnje in obljube, naj »se veseli[mo], kajti vseskozi [n]as [bo] vodil«17 in da bo naše stiske posvetil v naše dobro.18
Dobri Pastir
Zaključimo, kjer smo začeli: s sočutno skrbnico, ki je izkazovala ljubečo skrb, in z nepričakovanim razpletom – zdravila je srca živali, za katere je skrbela. Zakaj? Ker je bila taka sama po sebi!
Ko pogledamo skozi evangelijske leče, spoznamo, da smo prav tako pod budnim očesom sočutnega skrbnika, ki izkazuje ljubečo skrb. Dobri Pastir pozna vsakega od nas po imenu in »ga osebno zanimamo«.19 Kristus sam je rekel: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje /…/ Svoje življenje dam za ovce.«20
Na ta sveti velikonočni konec tedna čutim neomajen mir, ker vem, da je »Gospod /…/ moj pastir«21 in pozna vsakega od nas in prijazno bdi nad nami. Ko se bomo soočili z življenjskimi vetrovi in neurji, z boleznimi in poškodbami, bo Gospod – naš Pastir, naš Skrbnik – ljubeče in prijazno poskrbel za nas. Ozdravil nam bo srce in poživil dušo.
O tem – in o Jezusu Kristusu kot našem Odrešeniku in Odkupitelju – pričujem, v imenu Jezusa Kristusa, amen.