Trajna pot učenca
Duhovno samozavest in mir lahko najdemo, ko gojimo svete navade in pravične rutine, ki lahko vzdržujejo in podžigajo ogenj naše vere.
Minulo poletje je več kot 200 tisoč naših mladih po vsem svetu poglabljalo vero na eni od stotine celotedenskih srečanj na konferencah Za moč mladih oziroma FSY. Za številne je bilo že to, da so prišli iz pandemske izolacije, dejanje vere v Gospoda, da so se sploh udeležili. Zdi se, da veliko mladih udeležencev sledi podobnemu razvoju po loku navzgor proti globlji spreobrnitvi. Na koncu tedna sem jih rad vprašal: »Torej, kako je bilo?«
Včasih so rekli nekaj podobnega kot: »No, v ponedeljek sem bila tako jezna na mamo, ker me je prisilila, da sem prišla in to delala. In nikogar nisem poznala. In nisem si mislila, da je to zame. In ne bom imela nobenih prijateljev. /…/ A zdaj je petek in rada bi ostala tukaj. Samo čutila bi rada Duha v življenju. Rada bi tako živela.«
Vsak od njih ima svojo zgodbo, ki govori o trenutkih, ko so jih preplavili jasnost in duhovni darovi in jih nosili po tistem loku rasti. Tudi sam sem se spremenil zaradi tega poletja konferenc FSY, ko sem videl, kako se Božji Duh neomajno odziva na pravične želje src posameznikov teh mladih množic, od katerih je vsak zbral pogum, da se mu je za en teden zaupal v varstvo.
Tako kot bleščeč trup jeklenih ladij na morju živimo v duhovno korozivnem okolju, kjer morajo biti najsijajnejša prepričanja zavestno ohranjena, sicer se lahko vjedkajo, potem korodirajo in potem odkrušijo.
Kaj lahko delamo, da ohranimo ogenj prepričanj?
Izkušnje, kot so konference FSY, tabori, zakramentni sestanki in misijoni, lahko pomagajo loščiti naša pričevanja in nas popeljejo skozi loke rasti in duhovnih odkritij na kraje sorazmernega miru. A kaj moramo delati, da tam ostanemo in si »še naprej prizadeva[mo] s stanovitnostjo v Kristusu« (2 Nefi 31:20), namesto da zdrsnemo nazaj? Še naprej moramo delati tisto, kar nas je prvenstveno pripeljalo tja, denimo pogosto moliti, se poglabljati v svete spise in iskreno služiti.
Za nekatere od nas bo morda zahtevalo udejanjanje zaupanja v Gospoda celo za to, da se udeležimo zakramentnega sestanka. A ko smo enkrat tam, nas zdravilni vpliv Gospodovega zakramenta, pritok evangelijskih načel in skrb cerkvene skupnosti lahko pošlje domov duhovno dvignjene.
Od kod prihaja moč zbiranja v živo?
Na FSY je nekaj sto tisoč naših mladih bolje spoznalo Odrešenika s pomočjo preproste formule za zbiranje: Kjer se dva ali več njih zbere v njegovem imenu (gl. Matej 18:20), se ukvarjajo z evangelijem in svetimi spisi, skupaj pojejo, skupaj molijo in najdejo mir v Kristusu. To je močan recept za duhovno prebujenje.
Ta daleč razširjena skupina bratov in sester je zdaj šla domov, da ugotovi, kaj pomeni »zaupati v Gospoda« (Pregovori 3:5; tema za mladino za leto 2022), ko jih preplavi neubranost podivjanega sveta. Eno je, da Gospoda poslušamo (gl. Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:17) na tihem kraju poglobljenega razmišljanja s široko odprtimi svetimi spisi. A popolnoma nekaj drugega je iti po poti učenca v ta človeški vrtinec motenj, kjer si moramo prizadevati, da bi ga slišali tudi skozi meglo zaskrbljenosti in opotekajoče samozavesti. Nedvomno gre za junaška dejanja, kar dokazujejo naši mladi, ko se v srcih in mislih iskreno zoperstavijo moralnim tektonskim premikom našega časa.
Kaj družine lahko delajo doma, da gradijo na zagonu, ki je nastal na cerkvenih dejavnostih?
Nekoč sem služil kot mož kolski predsednici Mladenk. Nekega večera sem bil zadolžen za razporeditev piškotov v hodniku, medtem ko je žena v kapeli vodila duhovne minute za starše in njihove hčere, ki so se pripravljale, da se bodo naslednji teden udeležile tabora Mladenk. Potem ko je pojasnila, kam naj pridejo in kaj naj prinesejo, je rekla: »No, ko boste v torek zjutraj svoja ljuba dekleta odložili pri avtobusu, jih tesno objemite. In v slovo jih poljubite – ker se ne bodo vrnile.«
Zaslišal sem, kako je nekdo zajel sapo, potem pa spoznal, da sem bil to jaz. »Ne bodo vrnile?«
A potem je nadaljevala: »Ko boste odložili ta torkova dekleta, bodo za sabo pustila manjše stvari, ki jim odvračajo pozornost, in bodo skupaj preživele teden v učenju, razvijanju in zaupanju v Gospoda. Ves teden bomo skupaj molile in pele in kuhale in služile in pričevale in delale vse, kar nam bo omogočalo, da bomo čutile Duha nebeškega Očeta, dokler ne bo prodrl vse do naših kosti. In dekleta, ki jih boste v soboto videli sestopati z avtobusa, ne bodo tiste, ki ste jih pripeljali v torek. Postale bodo nova bitja. In če jim boste pomagali nadaljevati na tej višji ravni, vas bodo osupnile. Še naprej se bodo spreminjale in rasle. In tako se bo tudi vaša družina.«
Tisto soboto je bilo prav tako, kot je napovedala. Ko sem nalagal šotore, sem zaslišal ženin glas v majhnem gozdnem amfiteatru, kjer so se dekleta zbrala pred odhodom domov. Slišal sem jo reči: »O, tukaj ste. Pričakovali smo vas cel teden. Naša sobotna dekleta.«
Strumni sionski mladi potujejo skozi osupljive čase. Njihova posebna odgovornost je, da najdejo radost v tem svetu, v katerem nam, kot je bilo prerokovano, marsikaj odvrača pozornost, ne da bi postali del tega sveta z njegovo slepo pego za svetost. Pred okrog sto leti je G. K Chesterton govoril, skoraj kot bi to iskanje videl, da se ob cerkveni podpori izvaja doma, ko je rekel: »Vesolje čutimo hkrati kot zmajski grad, ki ga je treba zavzeti, in kot svojo kočo, kamor se vrnemo zvečer.« (Orthodoxy [1909], 130)
Na srečo jim ni treba iti samim v bitko. Imajo drug drugega. In imajo vas. In sledijo živemu preroku, predsedniku Russellu M. Nelsonu, ki vodi z znanim optimizmom vidca pri razglašanju, da bo veliko prizadevanje teh časov – zbiranje Izraela – ogromno in veličastno (gl. »Izraelovo upanje« [svetovne duhovne minute za mlade, 3. junij 2018], HopeofIsrael.ChurchofJesusChrist.org).
To poletje sva z ženo Kalleen prestopala letali v Amsterdamu, kjer sem bil pred veliko leti mlad misijonar. Po tem, ko sem se več mesecev trudil, da bi se naučil nizozemsko, je naše letalo KLM pristajalo in kapitan je nerazumljivo nekaj objavil po letalskem ozvočenju. Po nekaj trenutkih tišine je moj družabnik zamomljal: »Mislim, da je bila to nizozemščina.« Spogledala sva se in drug drugemu prebrala misel: »Vse je izgubljeno.«
Toda vse ni bilo izgubljeno. Ko sem se čudil preskokom vere, ki sva jih tedaj imela, ko sva hodila po tem letališču na najini poti do čudežev, ki bodo deževali na naju kot mlada misijonarja, me je nenadoma zbudila prisotnost živega, zadihanega misijonarja, ki se je vkrcaval na letalo za domov. Predstavil se je in vprašal: »Predsednik Lund, kaj naj delam zdaj? Kaj naj delam, da bom ostal močan?«
Seveda imajo prav to vprašanje v mislih mladi, ko odhajajo s konferenc FSY, mladinskih taborov in tempeljskih potovanj in vsakič, ko začutijo moč nebes: »Kako se lahko ljubezen do Boga spremeni v trajno pot učenca?«
Začutil sem še večjo ljubezen do tistega misijonarja z jasnimi očmi, ki je služil zadnje ure svojega misijona, in v tistem trenutku umirjenosti Duha sem zaslišal svoj hripavi glas, ko sem preprosto rekel: »Ni ti treba nositi tablice, da bi nosil njegovo ime.«
Hotel sem mu položiti roke na rame in reči: »Naredi naslednje. Pojdi domov in to samo bodi. Tako dober si, da skoraj siješ v temi. Misijonarski red in žrtve so te napravile za sijajnega Božjega sina. Doma še naprej delaj to, kar je nate tako močno delovalo tukaj. Naučil si se moliti in h komu moliš in jezik molitve. Preučeval si Odrešenikove besede in ga vzljubil, ko si mu poskušal postati podoben. Vzljubil si nebeškega Očeta, kot je on ljubil svojega Očeta, drugim si služil, kot je drugim služil on, in živel si po zapovedih, kot je po njih živel on – in kadar nisi, si se pokesal. Tvoja pot učenca ni samo slogan na majici – postala je del tvojega življenja, namerno si živel za druge. Torej, pojdi domov in to delaj. Bodi to. Ta duhovni zagon ohrani do konca svojega življenja.«
Vem, da z zaupanjem v Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo pot zavez lahko najdemo duhovno samozavest in mir, ko gojimo svete navade in pravične rutine, ki lahko vzdržujejo in podžigajo ogenj naše vere. Da bi se vsak vedno bolj približeval tem ogrevajočim ognjem in, naj se zgodi karkoli, obstal! V imenu Jezusa Kristusa, amen.