S Kristusom zmoremo, kar je težko
Ko v težkih časih udejanjamo vero v Gospoda, rastemo kot učenci.
Odrešenik je med svojim delovanjem na zemlji opazil moža, ki je bil slep. Učenci so Jezusa vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«
Odrešenikov odločen, ljubeč in iskren odgovor nam zagotavlja, da se zaveda naših notranjih bojev: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.«1
Čeprav se nekateri izzivi morda porajajo zaradi namerne neposlušnosti, pa vemo, da se številni življenjski izzivi porajajo zaradi drugih razlogov. Ne glede na vzrok so naši izzivi lahko odlična priložnost za rast.
Življenjske nadloge naši družini niso bile prihranjene. Med odraščanjem sem občudoval velike družine. Take družine so me pritegnile, še zlasti, ko sem v najstniških letih preko Sarfa, strica po materini strani, in njegove žene, v Takoradiju v Gani našel Cerkev.
Ko sva se s Hannah poročila, sva si želela, da bi se izpolnila najina patriarhalna blagoslova, kar bi pomenilo, da bova blagoslovljena z veliko otroki. Pred rojstvom najinega tretjega fanta pa je postalo jasno, da Hannah zaradi zdravstvenega stanja ne bo več mogla imeti otrok. Čeprav sta bila ob Kennethovem rojstvu v življenjski nevarnosti tako on kot njegova mama, pa je na srečo varno prišel na svet in mama je okrevala. Postopoma se je lahko v celoti vključil v naše družinsko življenje – tudi v udeleževanje na cerkvenih sestankih, vsakodnevne družinske molitve, proučevanje svetih spisov, družinske večere in zdrave rekreativne dejavnosti.
Čeprav sva morala prilagoditi svoja pričakovanja o veliki družini, sva s svojimi tremi ljubimi otroki radostno udejanjala nauke iz razglasa »Družina: razglas svetu«. Upoštevanje teh naukov je dodatno osmislilo mojo rastočo vero.
Razglas navaja: »Zakon med moškim in žensko je bistveni del njegovega večnega načrta. Otroci imajo pravico, da se rodijo znotraj zakonskih vezi in da jih vzgajata oče in mati, ki v celoti zvesto spoštujeta zakonske obljube.«2 Ko sva ta načela udejanjala, sva bila blagoslovljena.
Vendar sva neki konec tedna, ko sem služil kot kolski predsednik, izkusila morda najhujšo preizkušnjo, s katero se starš lahko sooči. Z družino smo se vrnili s cerkvene dejavnosti in smo se zbrali pri kosilu. Nato so se najini trije fantje šli igrat na naše ograjeno dvorišče.
Žena je večkrat začutila, da je morda nekaj narobe. Ko sva pomivala posodo, me je prosila, naj preverim, kako so otroci. Menil sem, da so na varnem, ker sva slišala njihove navdušene glasove med igro.
Ko sva naposled šla skupaj preverit, kako so sinovi, sva zaprepadena našla najinega malega 18-mesečnega Kennetha nemočnega v škafu vode, česar njegova brata nista videla. Odhitela sva z njim v bolnišnico, a vsi poskusi oživljanja so bili zaman.
Bila sva strta, da ne bova imela priložnosti vzgajati svojega dragocenega otroka med tem zemeljskim življenjem. Četudi sva vedela, da bo Kenneth del naše večne družine, sem se spraševal, zakaj je Bog dopustil, da se mi je zgodila ta tragedija, ko pa sem se po svojih najboljših močeh trudil, da bi poveličeval svoj poklic. Ravnokar sem se vrnil domov z ene od svojih nalog, da služim svetim. Zakaj ni Bog upošteval mojega služenja ter sinu in naši družini prihranil to tragedijo? Bolj ko sem premišljeval o tem, bolj sem postajal zagrenjen.
Žena mi ni nikdar očitala, ker nisem upošteval njenega navdiha, a naučil sem se življenjsko pomembne lekcije in si postavil dve pravili, ki ju nisem nikdar prekršil.
Prvo pravilo: Prisluhni ženinim navdihom in jih upoštevaj.
Drugo pravilo: Če si iz kakršnegakoli razloga v dvomih, se sklicuj na prvo pravilo.
Čeprav naju je ta izkušnja pretresla in še žalujeva, pa je najino neizmerno breme sčasoma postalo lažje.3 Z ženo sva se iz izgube naučila konkretne lekcije. Začutila sva, kako naju tempeljske zaveze povezujejo in vežejo; veva, da Kennetha v naslednjem svetu lahko štejeva za svojega, ker se je rodil v zavezi. Obenem sva dobila izkušnjo, ki jo potrebujeva, ko služiva drugim in sočustvujeva z njihovo bolečino. Pričujem, da se je najina zagrenjenost od takrat razblinila, ker sva udejanjala vero v Gospoda. Najina izkušnja je še vedno težka, a kot apostol Pavel sva se naučila, da zmoreva vse v Kristusu, ki nama daje moč, če se osredotočiva nanj.4
Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve /…/ in na Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja.« Nadalje je rekel: »Radost pride od Kristusa in zaradi njega.«5
V težkih časih smo lahko dobre volje in polni miru. Ljubezen, ki jo čutimo zaradi Odrešenika in njegove odkupne daritve, v trenutkih stiske postane naš vir moči. »Vse, kar je v življenju nepravično [in težko], odkupna daritev Jezusa Kristusa lahko popravi.«6 Zapovedal je: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«7 Kristus nam lahko pomaga prebroditi vsakršne bolečine, bolezni in preizkušnje, s katerimi se spopadamo v tem življenju.
V svetih spisih najdemo veliko zgodb o čudovitih, plemenitih voditeljih, denimo o Jeremiju, Jobu, Josephu Smithu in Nefiju, ki jim notranje bitke in izzivi zemeljskega življenja niso bili prihranjeni. Bili so smrtniki, ki so se naučili poslušati Gospoda tudi v težkih pogojih.8
V strašnih dneh v ječi Liberty je Joseph Smith zaklical: »O Bog, kje si? In kje je paviljon, ki prekriva tvoje skrivališče?«9 Gospod je učil Josepha, naj to dobro prenese,10 in obljubil, da mu bo, če bo, vse to dalo izkušnje in bo v njegovo dobro.11
Ko razmišljam o svojih izkušnjah, ugotavljam, da sem se nekatere najboljše lekcije naučil v najtežjih življenjskih trenutkih, v trenutkih, ki so me izrinili iz moje cone udobja. Težave, na katere sem naletel kot fant, ko sem se o Cerkvi učil na seminarju, kot nedavni spreobrnjenec in kot redni misijonar, ter izzivi, s katerimi sem se soočil med izobraževanjem, med prizadevanjem, da bi poveličeval svoje poklice, in pri vzgajanju družine, so me pripravili na prihodnost. Bolj ko se z vero v Gospoda in vedro spoprimem s težkimi okoliščinami, bolj rastem kot učenec.
Ko stopimo na tesno in ozko pot, nas težke stvari v življenju ne bi smele presenetiti.12 Jezus Kristus »se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti«.13 Ko mu sledimo, zlasti v težkih trenutkih, zrastemo in postanemo bolj podobni Kristusu.
Ena od zavez, ki jih sklenemo z Gospodom v templju, je ta, da živimo po zakonu žrtvovanja. Žrtvovanje je bilo vedno del evangelija Jezusa Kristusa. Spomni nas na veliko odkupno žrtvovanje Jezusa Kristusa za vse, ki so na zemlji živeli, živijo oziroma bodo živeli.
Vem, da Gospod vedno nagradi naše pravične želje. Se spomnite številnih otrok, ki so mi bili obljubljeni v patriarhalnem blagoslovu? Blagoslov se uresničuje. Z ženo sva z več sto misijonarji iz več kot 25 držav služila v misijonu Cape Coast v Gani. Tako zelo so nama pri srcu, kot bi bili dobesedno najini otroci.
Pričujem, da rastemo kot učenci, ko v težkih časih udejanjamo vero v Gospoda. Ko bomo to počeli, nas bo milostno okrepil in nam pomagal prenašati bremena. V imenu Jezusa Kristusa, amen.