Postanimo Kristusove priče
Apostoli so na podlagi svoje duhovniške službe pooblaščeni kot posebne Kristusove priče za ves svet (gl. NaZ 107:23). Njihovo pričevanje je pri Gospodovem delu odrešitve bistvenega pomena. Vendar apostoli pri tem ne smejo biti in niso sami. Vsi, ki smo se krstili in so nas potrdili, smo prevzeli ime Jezusa Kristusa in se zavezali, da bomo »Božje priče ob vsakem času in v vsem in na vsakem kraju« (Moz 18:9). V vsakem od nas je zmožnost, da postanemo njegova priča. Gospod se resnično zanaša na šibke in preproste (gl. NaZ 1:19, 23), da razglašajo njegov evangelij, in želi, da bi vsak človek govoril v imenu Boga Gospoda, in sicer Odrešenika sveta (gl. NaZ 1:20).
Premislite, kako vse so lahko člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Kristusove priče.
Kristusove priče smo, potem ko prejmemo trdno, osebno pričevanje, da živi.
V samem bistvu Kristusove priče je, da posedujemo trdno, osebno pričevanje, da je on Božji Sin, Odrešeniki in Odkupitelj sveta. Starodavni apostoli so vedeli, da je Jezus obljubljeni Mesija, in so o njegovem dobesednem vstajenju govorili iz osebne izkušnje. Vendar ni potrebno, da bi ga Kristusova priča videla ali prišla v njegovo navzočnost. Ko je Peter Jezusu pričeval: »Ti si [Kristus], Sin živega Boga,« je Gospod odgovoril, da to spoznanje ni bilo posledica Petrove telesne bližine oziroma izkušnje z Jezusom, temveč ker mu je to razodel Oče v nebesih (gl. Mt 16:15–17). Jezus je Tomažu jasno povedal, da ima lahko vsakdo enako vero oziroma pričevanje kakor Tomaž, ne da bi se ga dotaknil oziroma ga videl. »Jezus mu je rekel: ‘Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!’« (Jn 20:29)
Naše pričevanje o Kristusu se navadno začne s pričevanjem drugih — ljudi, ki jih poznamo oziroma o katerih smo slišali in jim zaupamo. Imamo zapisano pričevanje apostolov, da je »tega Jezusa […] Bog obudil in mi vsi smo temu priče« (Apd 2:32). Imamo Staro in Novo zavezo o njegovi vnaprejšnji določenosti, delovanju in odkupni daritvi. Imamo še eno zavezo, Mormonovo knjigo, katere osrednji namen je »[prepričati] Jude in Nejude, da Jezus je Kristus, večni Bog, ki se razkrije vsem narodom«1. Imamo pričevanje preroka Josepha Smitha, ki je videli in slišal Očeta, ki je pokazal na Jezusa ter izjavil: »To je moj ljubljeni Sin,« (Joseph Smith — History 1:17) in prerokovo kasnejše izjavo, da je po številnih pričevanjih, ki so jih izrekli o njem, slednje pričevanje še zadnje, ki so ga izrekli o njem: da živí! Videli so ga, in sicer na Božji desnici, in slišali glas, ki je pričeval, da je Očetov Edinorojeni (gl. NaZ 76:22–23). Imamo posebne priče našega časa, ki živijo med nami in od katerih z našimi lastnimi očmi in ušesi prejemamo pritrdilno pričevanje. Številni so nadalje blagoslovljeni, ker lahko slišijo pričevanja staršev, starih staršev in zvestih prijateljev.
Tisti, ki sklenejo krstno zavezo, prejmejo posebno obdaritev vere v Jezusa Kristusa in z darom Svetega Duha pride pričevanje, da je pričevanje, ki smo ga prejeli o Kristusu, pravo. Nefi je zatrdil, da se bo to zgodilo: »In potem ste na tej tesni in ozki poti, ki vodi v večno življenje; da, vstopili ste skozi vrata; napravili ste po Očetovih in Sinovih zapovedih; in prejeli ste Svetega Duha, ki pričuje o Očetu in Sinu, da se izpolni obljuba, ki jo je dal, da jo boste, če boste vstopili pri vratih, prejeli.« (2 Ne 31:18; poudarek dodan)
To je duhovni dar, če verjamemo besedam drugih, in nadaljnji dar, ki nam ga da Sveti Duh, da vemo, da je Jezus Kristus Božji Sin in da je bil križan za grehe sveta (gl. NaZ 46:13).
To pričevanje pogosto prejmemo s čustvi — občutimo toplino, mir, občutek gotovosti, občutek prosvetljenja. Gospod je Oliverju Cowderyju dal pričevanje o Mormonovi knjigi po duhovnih občutkih, ki so mu potrdili, da besede, oziroma delo, ki jih je zapisal, izpričujejo resnico (gl. NaZ 6:17). Gospod je nato dodal, naj se, če bo želel nadaljnje pričevanje, spomni noči, ko je v srcu klical h Gospodu, da bi spoznal resnico vsega tega. Mar mu Gospod takrat v mislih ni spregovoril z mirom glede tega? Mar bi lahko od Boga prejel večje pričevanje! (gl. NaZ 6:22–23) Ko Duh človeku v mislih spregovori z mirom, to ni edini način, po katerem dobimo pričevanje, toda ker je od Boga, ni večjega. Prav kakor lahko zaradi tega, ker se gostimo s Kristusovimi besedami v svetih spisih, pričujemo, da smo slišali njegov glas in poznamo njegove besede (gl. NaZ 18:36), lahko pričujemo zaradi potrjujočih duhovnih občutkov, ki nam jih daje Bog, da njegovega Sina poznamo in da živi.
Kristusove priče smo, ko naše življenje odraža njegove nauke.
Odrešenik je med delovanjem na zahodni polobli zapovedal naslednje: »Povzdignite svojo luč, da bo svetila svetu. Glejte, jaz sem luč, ki jo povzdigate — kakor ste mene videli delati.« (3 Ne 18:24) Ljudje naj bi v nas videli nekaj Jezusa Kristusa. Naše obnašanje, govor, videz in celo mišljenje bodo odražali njega in njegove poti. Alma je to opisal tako, da je izkusimo mogočno spremembo v srcu in na svoje obličje prevzamemo njegovo podobo (gl. Al 5:14). Gospod nam je v isti sapi zapovedal, naj bomo prav takšni, kakršen je on (gl. 3 Ne 27:27). Čeprav nismo bili z njim med njegovim delovanjem, med poglabljanjem v svete spise Jezusa in to, kar je rekel in delal, vidimo. Ko ta vzorec posnemamo, o njem pričujemo.
Spominjam se primera nekega katoliškega duhovnika, ki sem ga spoznal, ko sva se skupaj udeležila služenja skupnosti v Nashvillu v Tennesseeju. Oče Charles Strobel je razvil projekt, da bi po nekaj brezdomcev hkrati rešil ulice, program usposabljanja, ki naj bi jim nudil življenjske spretnosti ter poklicne priložnosti. Pomóči tem ljudem pri trajnih spremembah na boljše in pri pridobivanju samostojnosti je posvetil neštete ure. Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da mu je pred ne veliko leti mamo ubil brezdomec. Krščanska ljubezen očeta Strobla se je razmahnila celo med može, med katerimi so našli tistega, ki je nasilno odvzel dragoceno življenje njegovi materi.
Osrednje sporočilo apostolov in prerokov iz vseh obdobij je o potrebi po kesanju, zato da prejmemo odpuščanje grehov zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa. Naše kesanje pričuje o njem in o moči njegove milostljivosti, da nam odpusti in nas očisti. Ni nam treba doseči popolnosti, da bi bilo naše pričevanje veljavno, če si prizadevamo svoje življenje prilagoditi Odrešenikovim merilom. Predsednik Ezra Taft Benson (1899–1994) je pri tem postopku modro svetoval potrpežljivost kakor tudi marljivost:
»To, da postajamo bolj podobni Kristusu, je doživljenjsko prizadevanje in pogosto vključuje rast ter spreminjanje, ki sta počasna, skorajda nezaznavna. […] Kajti za vsakim Pavlom, za vsakim Enóšem in za vsakim kraljem Lamonijem je na stotine in tisoče ljudi, pri katerih postopek kesanja poteka veliko bolj pretanjeno, veliko bolj neopazno. Iz dneva v dan se bolj približujejo Gospodu, malo zavedajoč se, da ustvarjajo božansko življenje. Živijo mirno življenje dobrote, služenja in predanosti. So kakor Lamanci, za katere je Gospod rekel, da so se ‘[krstili] z ognjem in Svetim Duhom […] in tega niso vedeli’ (3 Ne 9:20; poševni tisk dodan).«2
Kristusove priče smo, ko drugim pomagamo priti k njemu.
Nefi je radostno poročal: »Govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu in zapisujemo po naših prerokbah, da bodo naši otroci vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje svojih grehov.« (2 Ne 25:26) Podobno tudi sami lahko pomagamo drugim priti h Kristusu, zlasti svojim otrokom.
Nefijeva besedna zveza »govorimo o Kristusu« nam daje slutiti, da v pogovorih in v neuradnih položajih brez zadrege govorimo o tem, kaj občutimo do Odrešenika. To so pogosto situacije na štiri oči, ko se odprto in prijateljsko lahko pogovarjamo, kdo je in kaj je učil, ter tudi druge spodbujamo, naj ga imajo radi in mu sledijo.
»Radostimo se v Kristusu« pomeni, da živimo z na splošno veselim pogledom, ki odraža našo vero v Kristusa. Vemo, da »njegova milost za [nas] zadostuje«, da smo odkupljeni iz smrti in greha ter da v njem postanemo popolni (gl. Mor 10:32–33). Ko se soočamo z razočaranji in celo tragedijami, vemo, da nam je zaradi njega večna sreča zagotovljena. Ko naša vera v Jezusa Kristusa sije iz nas, drugim, ki so »utrujeni in obteženi«, pokažemo, kako najti počitek v njem (gl. Mt 11:28–30).
»Pridigamo o Kristusu« se zagotovo nanaša na misijonarsko delo rednih misijonarjev in članov, vendar vključuje tudi to, kar delamo pri bogoslužju, v razredih Nedeljske šole in v podobnih okoliščinah, v katerih je téma preučevanje in poduk. Ko se udejstvujemo tako kot učitelji kakor kot učenci, je to del našega pričevanja o njem, osebno preučevanje pa poudarja, da to udejstvovanje nadalje pričuje o naši veri.
»Prerokujemo o Kristusu« pomeni, da pričujemo o njem z močjo Duha (gl. 1 Kor 12:3). »Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva.« (Raz 19:10) Kakor tisti, ki so davno prerokovali o njegovem prvem prihodu, tudi mi v besedi in dejanjih potrjujemo prerokbe o njegovem drugem prihodu. Z izvajanjem krstov in drugih svetih uredb za naše prednike z duhovniškim polnomočjem, ki ga je obnovil Elija Tišbejec v pričakovanju velikega in strašnega Gospodovega dne (gl. Mal 4:5–6; gl. tudi NaZ 2; 128:17–18), pričujemo, da bo Kristus prišel ponovno in da se mora naše srce obrniti k očetom, da bomo pripravljeni na njegov prihod (gl. Mal 4:6; NaZ 2:2).
»In zapisujemo glede na naše prerokbe« govori o modrosti tega, da delamo trajen zapis našega pričevanja o Kristusu. Razumemo, da so pričevanja, ki jih izrečemo, zapisana v nebesih, da jih gledajo angeli in se nad nami radostijo (gl. NaZ 62:3). Naši lastni potomci in drugi lahko vidijo in se radostijo našega pričevanja o Kristusu, zapisanega oziroma zabeleženega v njihovo dobro, in sicer preden so se nekateri rodili.
Ko čutite pričevanje Svetega duha o njem, katero se vedno znova potrdi v vašem duhu v različnih izkušnjah ter okoliščinah, ko si iz dneva v dan v življenju s svojim vzorom prizadevate visoko držati luč in ko pričujete ter drugim pomagate, da ga spoznajo in mu sledijo, ste priče Jezusa Kristusa. Bog vam je izpolnil srčno željo, da ste med tistimi, ki so prejeli pričevanje o Jezusu (gl. NaZ 76:51) in so bili v tem pričevanju zvesti vse življenje na Zemlji (gl. NaZ 138:12).