Kdo je Jezus Kristus?
Ko se je Jezus v Cezareji Filipovi sestal z dvanajsterimi, je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter, glavni apostol, je odgovoril: »Ti si [Kristus], Sin živega Boga.« (Mt 16:15–16) Peter je kasneje pričeval, da je bil Jezus določen »že pred stvarjenjem sveta« (1 Pt 1:20). Na začetku je bil z Očetom in je Prvorojeni (gl. Naz 93:21).
Ko je Oče predstavil načrt (gl. Al 42:5, 8) — načrt odrešitve in sreče (gl. Al 34:9), je le–ta zahteval, da nekdo plača odkupno daritev, da poskrbi za odrešitev in milost za vse tiste, ki so načrt sprejeli (gl. Al 34:16; 39:18; 42:15). Oče je vprašal, koga naj pošlje. Ta, ki ga poznamo kot Jezusa, je prostovoljno in rade volje prosil Očeta, naj pošlje njega (gl. Abraham 3:27). Jezus Kristus je rekel, naj se zgodi Očetova volja in naj gre njemu slava za vedno (gl. Moses 4:2).
Oče je oznanil, da je ustvaril Zemljo po svojem Sinu, ki je njegov Edinorojeni (gl. Moses 1:33; gl. tudi Ef 3:9; He 14:12; Moses 2:1).
Nazivi Jezusa Kristusa
Preroki Stare zaveze so ga poznali kot Jahveja (gl. Abraham 1:16; 2 Mz 6:3). Prerokom je bil razodet njegov prihod: »Glej, Božje Jagnje, da, in sicer Sina večnega Očeta!« (1 Ne 11:21; gl. tudi Jn 1:14). Njegovi materi je bilo povedano: »Daj mu ime Jezus. Ta […] se bo imenoval Sin Najvišjega.« (gl. Lk 1:31–32).
Njegovo božansko poslanstvo in delovanje opisujejo številni nazivi in imena. Sam je učil: »Jaz sem luč in življenje sveta. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec.« (3 Ne 9:18) Rekel je, da je naš zagovornik pri Očetu (gl. NaZ 29:5; gl. tudi NaZ 110:14). »Jaz sem dobri pastir.« (Jn 10:11) Rekel je, da je Mesija, Sionski kralj, nebeška stena (gl. Moses 7:53). »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor veruje vame, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6:35) »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.« (Jn 15:1) »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11:25) »Jaz sem […] bleščeča jutranja zvezda.« (Raz 22:16). On je Jezus Kristus, naš Odkupitelj, veliki JAZ SEM (gl. NaZ 29:1).
On je Posrednik (gl. 1 Tim 2:5), Odrešenik (gl. Lk 2:11), Odkupitelj (gl. NaZ 18:47), glava Cerkve (gl. Ef 5:23), njen glavni vogalni kamen (gl. Ef 2:20). Poslednji dan bo »Bog v skladu z mojim evangelijem po Jezusu Kristusu sodil« ljudem (Rim 2:16; gl. tudi Mrm 3:20).
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« (Jn 3:16). »Zatorej pride odkupitev po in preko Svetega Mesija; kajti poln je milostljivosti in resnice.« (2 Ne 2:6)
Preroka Josepha Smitha so pogosto vprašali: »Katera so osnovna načela vaše veroizpovedi?«
»Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan ter da je tretji dan vstal in se dvignil v nebesa. Vse ostalo, kar je povezano z našo veroizpovedjo, je le dodatek temu.«1
Ponižnost Jezusa Kristusa
Gospod je takrat, ko so ga pred križanjem priprli, prišel iz Getsemanija. V trenutku izdaje je Peter dvignil meč nad Malhom, služabnikom vélikega duhovnika. Jezus je rekel: »Spravi meč na njegovo mesto. […] Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?« (Mt 26:52–53)
Gospod je tiho prenašal zasmehovanje, zmerjanje, bičanje in končno mučno križanje ter se popolnoma vdal — razen v enem napetem trenutku, ki razkriva samo bistvo krščanskega nauka. Ta trenutek je napočil med zaslišanjem. Pilat, ki se je tedaj zbal, je Jezusu rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« (Jn 19:10)
Nekdo si lahko le predstavlja prikrito veličino, ko je Gospod spregovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj.« (Jn 19:11) Kar se je zgodilo potem, se ni zgodilo zaradi tega, ker bi Pilat imel moč, da bi to vsilil, ampak ker je bil Gospod to voljan sprejeti.
Gospod je rekel: »Dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem.« (Jn 10:17–18)
Odkupna daritev Jezusa Kristusa
Številni ljudje so pred in po križanju voljno dali svoje življenje v nesebičnih junaških dejanjih. Vendar se ni nihče soočil s tem, kar je pretrpel Kristus. Nadenj je padlo breme vseh človeških prestopkov, vsa človeška krivda. In protiutež temu je bila odkupna daritev. Zaradi njegovega voljnega dejanja sta lahko milost in pravičnost spravljeni, določen večni zakon in doseženo to posredovanje, brez katerega človek ne bi mogel biti odrešen.
Za dobro vsega človeštva je prostovoljno sprejel kazen, ki je skupek vseh hudobij — izprijenosti, krutosti, nemoralnosti, sprevrženosti in podkupovanj, zasvojenosti, umorov in mučenj ter strahovlade — vseh, ki so kdaj bile, oziroma vseh, ki se bodo zgodile na Zemlji. S to odločitvijo se je soočil s strašno silo zlodeja, ki ga ne omejuje telo oziroma ni podvržen telesni bolečini. To je bil Getsemani!
Kako se je zgodila odkupna daritev, ne vemo. Noben človek ni gledal, ko se je zlo odvrnilo in skrilo zaradi sramu pred Lučjo tega čistega bitja. Te Luči ni mogla ugasniti vsa hudobija. Ko je bilo storjeno, kar je bilo storjeno, je bila odkupnina poravnana. Za vse, ki se bodo pokesali, sta zahtevi smrti in pekla ovrženi. Ljudje so bili končno svobodni. Potem se lahko vsaka duša, ki je kdaj živela, odloči, da se dotakne te Luči in odreši.
Zaradi te neskončne žrtve »se lahko reši ves človeški rod preko Kristusove odkupne daritve s pokoravanjem evangelijskim zakonom in uredbam« (Členi vere 1:3).
Izraz »odkupna daritev« v svetih spisih
Angleški izraz atonement (odkupna daritev) dejansko tvorijo tri besede at–one–ment, kar pomeni postati eno, eno z Bogom, pomiriti se, spraviti, spokoriti se.
Toda ali ste vedeli, da se ta izraz v angleškem izvodu Svetega Pisma pojavi samo enkrat? Enkrat samkrat! Navajam iz Pavlovega pisma Rimljanom: »Kristus [je] umrl za nas. […] Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, […] bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.« (Rim 5:8, 10–11; poudarek dodan)
V angleškem izvodu Nove zaveze se izraz odkupna daritev (v slov. izvodu »sprava«) pojavi le v tem odlomku. Odkupna daritev — od vseh besed! To ni bil neznan izraz, saj so ga veliko uporabljali v Stari zavezi v zvezi z Mojzesovo postavo, vendar samo enkrat v Novi zavezi. To se mi zdi zelo nenavadno.
Poznam le eno razlago, ki jo najdemo v Mormonovi knjigi. Nefi je pričeval, da je Sveto pismo nekdaj »[vsebovalo] polnost Gospodovega evangelija, o katerem pričuje dvanajst apostolov« in da »potem ko gredo [besede] po roki dvanajstih Jagnjetovih apostolov od Judov k Nejudom, vidiš ustanavljanje tiste mogočne in nagnusne cerkve, ki je najbolj nagnusna od vseh drugih cerkva; kajti glej, iz Jagnjetovega evangelija so odvzeli veliko delov, ki so preprosti in nadvse dragoceni; in odvzeli so tudi veliko Gospodovih zavez«. (1 Ne 13:24, 26)
Jakob je veliko in gnusno cerkev označil z naslednjimi besedami: »Zatorej bo ta, ki se bori proti Sionu, tako Jud kot Nejud, tako zasužnjeni kot svobodni, tako moški kot ženska, pogubljen; kajti ti so ti, ki so vlačuga vse zemlje; kajti ti, ki niso z menoj, so proti meni, govori Bog.« (2 Ne 10:16)
Nefi je tudi rekel: »Zavoljo veliko preprostih in dragocenih reči, ki so bile odvzete iz knjige, […] se jih izredno silno veliko opoteka, da, v tolikor da ima Satan nad njimi veliko moč.« (1 Ne 13:29) Potem je prerokoval, da bodo dragocene reči obnovljene (gl. 1 Ne 13:34–35).
In bile so obnovljene. V Mormonovi knjigi se beseda odkupiti v različnih oblikah in glagolskih časih pojavi devetintridesetkrat. Navajam le en verz iz Almove knjige: »In sedaj, načrta milosti ni bilo moč izvesti drugače, kakor da je bila izvedena odkupna daritev; zato je Bog sam odkupil grehe sveta, da bi se izvršil načrt milosti, da bi bilo ugodeno zahtevam pravice, da bi bil Bog popoln, pravičen Bog in tudi milosten Bog.« (Al 42:15; poudarek dodan)
Samo enkrat v Novi zavezi in devetintrideset krat v Mormonovi knjigi! Ali je boljši dokaz, da je Mormonova knjiga resnično še ena zaveza Jezusa Kristusa?
Toda to še ni vse. Izraza odkupiti in odkupna daritev se v Nauku in zavezah pojavljata petkrat, v Dragocenem biseru pa dvakrat. Sedeminštirideset navedb neizmerne pomembnosti. Toda tudi to še ni vse. Odkupno daritev pomaga pojasniti na stotine drugih verzov.
Svobodna volja
Gospod je ceno odkupne daritve pretrpel brez prisile, kajti svobodna volja je najvišje načelo. Glede na načrt moramo svobodno voljo spoštovati. Tako je bilo od vsega začetka, in sicer že v edenskem vrtu.
Gospod je Henohu rekel, da so njegovi bratje delo njegovih rok, in da jim je tistega dne, ko jih je ustvaril, dal znanje. Človeku je dal svobodno voljo (gl. Moses 7:32).
Vse, kar se je še zgodilo v edenskem vrtu, so Adamove odločitve v velikem trenutku preizkušnje. Potem ko je Gospod Adamu in Evi zapovedal, naj se množita in napolnita Zemljo, ter jima zapovedal, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zlega, jima je rekel, da se lahko sama odločita, kajti to jima je bilo dano, vendar naj ne pozabita, da jima je prepovedal, kajti tistega dne, ko bosta od tega jedla, bosta zagotovo umrla (gl. Moses 3:17).
Sporno bi bilo, če bi človeku smrtnost predstavili na silo. To bi izpodbijalo samo postavo, pomembno za načrt. Načrt vsakemu Božjemu duhovnemu otroku omogoča prejem telesa smrtnika in vsak bo izpostavljen preizkušnjam. Adam je uvidel, da tako mora biti, zato se je odločil. »Adam je padel, da bi ljudje bili; in ljudje so, da bi imeli radost.« (2 Ne 2:25)
Adam in Eva sta tvegala, da sta namnožila in napolnila Zemljo, kot jima je bilo zapovedano. Pomembno v načrtu je bilo, da sta bila ustvarjena po Božji podobi kot ločeni stvaritvi. Njun kasnejši padec je bil predpogoj za zemeljsko življenje in nadaljevanje načrta.
Nujnost odkupne daritve
Nefi je opisal, kaj bi se zgodilo s telesom in dušo, če ne bi bilo »neskončne odkupne daritve«. »Naša duša,« je rekel, »bi neizogibno postala kakor on in postali bi kakor [hudič].« (2 Ne 9:7–9)
Redko uporabljam besedo nujno. Redko ustreza. Sedaj jo bom uporabil dvakrat. Zaradi padca je bila odkupna daritev nujno potrebna, da bi lahko vstali in premagali smrt.
Odkupna daritev je bila nujno potrebna, da bi se ljudje očistili grehov in premagali drugo smrt, duhovno smrt, ki je ločitev od nebeškega Očeta, kajti sveti spisi osemkrat navajajo, da v Božjo navzočnost ne more nič nečistega (gl. 1 Ne 10:21; 15:34; Al 7:21; 11:37; 40:26; He 8:25; 3 Ne 27:19; Moses 6:57).
Adama in Evo ter njune potomce so besede svetih spisov, ki navajajo, da se lahko sami odločajo, ker jim je bilo tako dano (gl. Moses 3:17), seznanile z vsemi tveganji, ki jih prinaša smrtnost. Smrtnik se lahko svobodno odloča in vsaka odločitev prinaša posledice. Odločitev, ki jo je Adam sprejel, je okrepila postavo pravice, ki je terjala, da je kazen za neposlušnost smrt.
Vendar so besede »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj« (Jn 19:11), izrečene na zaslišanju, dokazale, da je milost enako pomembna. Odkupitelj je bil pripravljen poravnati dolg in osvoboditi ljudi. Takšen je bil načrt.
Almov sin Korinton je menil, da ni pravično, da mora grehu slediti kazen, da mora biti kaznovanje. S prodorno lekcijo je Alma svojega sina, in s tem tudi nas, poučil o načrtu odkupitve. Alma je o odkupni daritvi rekel: »Ljudje bi se torej ne mogli kesati, če bi ne bilo kazni.« (Al 42:16)
Če je kazen cena za kesanje, je to dobra kupčija. Posledice, tudi boleče, nas zaščitijo. Tega nas lahko nauči tako preprosta stvar, kot je otrok, ki joče zaradi bolečine, ker se je dotaknil ognja. Če ne bi bilo bolečine, bi otrok lahko zgorel.
Blagoslovi kesanja
Rade volje priznam, da v svetu brez kesanja ne bi našel miru, niti sreče ne varnosti. Ne vem, kaj bi naredil, če ne bi imel možnosti, da bi svoje napake izbrisal. Hudo trpljenje bi bilo več, kot bi lahko prenesel. Morda bi bilo z vami drugače — z mano ne.
Odkupna daritev je bila opravljena. Vedno in vselej nudi oprostitev od prestopkov in smrti, če se bomo le pokesali. Kesanje je način, s katerim lahko vse to premagamo. Kesanje je ključ, s katerim lahko ječo odklenemo od znotraj. Ta ključ držimo v rokah mi in imamo svobodno voljo, da ga izkoristimo.
Kako neizmerno dragocena je svoboda, kako povsem koristna je svobodna volja.
Lucifer spretno manipulira z našimi odločitvami ter nas zapeljuje glede greha in posledic. S svojimi angeli nas skuša, da bi bili nevredni, celo hudobni. Vendar nas brez naše privolitve ne more popolnoma pogubiti — ne v vsej večnosti ne z vso močjo. Če bi bil človek deležen svobodne volje brez odkupne daritve, bi to bil usoden dar.
Ustvarjeni po njegovi podobi
V Prvi Mojzesovi knjigi, v Mojzesu in Abrahamu v Dragocenem biseru, v Mormonovi knjigi in v obdaritveni uredbi izvemo, da je bilo človeško telo po Božji podobi ustvarjeno zadnje. Če bi stvarjenje potekalo drugače, ne bi bilo padca.
Če bi bili ljudje zgolj živali, potem bi bila svoboda logično brez odgovornosti.
Dobro vem, da so med učenimi takšni, ki preučujejo stvaritve, kot so živali in kamnine, da bi našli izvor človeka. Ne iščejo duha v sebi. Stvari se naučijo meriti s časom, s tisočinkami in milijoninkami večje časovne enote, in pravijo, da je žival, imenovana človek, nastala naključno. In to lahko storijo, saj imajo svobodno voljo.
Vendar imamo svobodno voljo tudi mi. Pogledamo navzgor in v vesoljstvu vidimo delo Božjih rok in stvari merimo po obdobjih, po vekih, po razdobjih, po večnostih. Veliko tega, česar ne vemo, povzemamo z vero.
Vendar eno vemo, in sicer da je bilo vse načrtovano, preden je nastal svet (gl. NaZ 38:1; gl. tudi NaZ 49:17; 76:13, 39; 93:7; Abraham 3:22–25). Vmesni prizori od stvarjenja do zadnjega, zaključnega prizora ne temeljijo na naključju, ampak na odločitvi! Tako je bilo načrtovano.
To poznamo, to preprosto resnico! Če ne bi bilo stvarjenja in padca, ne bi bila potrebna odkupna daritev, niti Odkupitelj, ki bi posredoval za nas. Potem Kristusa ne bi bilo treba.
Znamenja odkupne daritve
V Getsemaniju in na Golgoti je bila prelita Odrešenikova kri. Stoletja prej so uvedli pasho kot simbol in znamenje tistega, kar se bo zgodilo. To je uredba, ki jo moramo vselej spolnjevati (gl. 2 Mz 12).
Ko je nad Egipt prišla smrt, je bilo zapovedano, naj vsaka izraelska družina vzame jagnje — brezhibnega prvenca. To pashalno jagnje so zaklali tako, da mu niso zlomili nobene kosti, s krvjo pa so označili podboje hiš. Gospod je obljubil, da bo angel smrti šel mimo hiš, ki bodo tako označene, in ne bo pokončal ljudi v njih. Rešila jih je jagnjetova kri.
Po Gospodovem križanju postava ni več zahtevala prelivanja krvi. Pavel je Hebrejce učil, da je to bilo odpravljeno »enkrat za vselej« ena sama »žrtev in za vekomaj« (gl. Heb 10:10, 12). Od tedaj naj bi bila žrtev strto srce in skesan duh — kesanje.
Pasho naj bi za vedno obhajali kot zakrament, ko naj bi obnovili krstno zavezo, ga užili v spomin na telo Božjega jagnjeta in na njegovo kri, ki je bila prelita za nas.
Ni zanemarljivo, da se ta simbol ponovno pojavi v Besedi modrosti. Gospod svetim v tem rodu, ki bodo poslušni, poleg obljube, da bodo prejeli zdravje in velike zaklade znanja, obljublja tudi, da bo angel uničenja šel mimo njih, Izraelovih otrok, in jih ne bo pokončal (gl. NaZ 89:21).
Ne morem vam povedati, kaj čutim o odkupni daritvi, ne da bi bil globoko ganjen. V meni vzbudi najgloblja čustva hvaležnosti in čut dolžnosti. Moja duša se obrača k njemu, ki jo je izvršil — Kristusu, Odrešeniku, o katerem pričujem. O njem pričujem. On je naš Gospod, naš Odkupitelj, naš zagovornik pri Očetu. Odkupil nas je s svojo krvjo.
Ponižno si lastim Kristusovo odkupno daritev. Ni me sram poklekniti ter počastiti Očeta in njegovega Sina, kajti imam svobodno voljo in tako sem se odločil!