Ali sem odrešena?
Prijateljica Rachel me je vprašala, če bi šla z njo v cerkev. Bila je dejavna v svoji cerkvi in zanimalo me je, kako se njena cerkev razlikuje od moje. Starše sem prosila za dovoljenje, da bi šla z njo. Rekli so, da lahko grem, če njeni sestanki ne bodo istočasno kot naši.
Pri njihovem bogoslužju je bilo veliko stvari, ki so mi bile tuje: pesmi in molitve so bile drugačne, pridigarjev način govora mi je bil tuj. Ko je do mene prišel pladenj s hostijami, nisem vedela, kaj naj naredim.
Nazadnje je pridigar prosil vse v skupini, ki niso javno sprejeli Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika, naj pristopijo. Rachel mi je šepetaje prigovarjala, naj grem. Obotavljala sem se. V našem oddelku škof ni nikoli nikomur rekel, naj pristopi in javno sprejme Kristusa. Nisem vedela, kaj naj storim. Morda nisem storila nečesa, kar je bilo pomembno za mojo odrešitev. Zmedena sem zapustila sestanek.
Ko sem kasneje razmišljala o tej izkušnji sem spoznala, da vsekakor sem javno sprejela Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika. Krstil me je nekdo, ki je imel duhovniško polnomočje Jezusa Kristusa. Pri krstu sem se z nebeškim Očetom zavezala, da bom prevzela ime Jezusa Kristusa in postala njegova učenka. Obljubila sem, da bom spolnjevala njegove zapovedi in poskušala biti takšna, kakršen je on. Na krstu so bili nosilci duhovništva, ki so bili priče, kot tudi družinski člani in člani oddelka.
Od dneva krsta in potrditve imam vsako nedeljo priložnost vzeti zakrament in ponovno pričevati nebeškemu Očetu, da bom še naprej nosila Kristusovo ime.
Včasih kristjani iz drugih cerkvá utegnejo postaviti isto vprašanje, kot ga je prijateljičin pridigar, le da ga oblikujejo nekoliko drugače. Lahko vprašajo, če smo odrešeni. Starešina Dallin H. Oaks, član zbora dvanajstih apostolov, nam je to vprašanje pomagal razumeti in nanj odgovoriti: »Kristjani včasih dodajo drugačen pomen nekaterim glavnim evangelijskim izrazom, kot so odrešen ali odrešitev. Če odgovorimo tako, kot naš spraševalec verjetno misli, mora biti odgovor na vprašanje, ali smo ‘odrešeni’, ‘da’.«1
Ko sem šla v prijateljičino cerkev, sem si še vedno prizadevala pridobiti pričevanje o Jezusu Kristusu. Od takrat sem spoznala, da bolj ko preučujem evangelij, berem svete spise in besede živih prerokov, bolj sem pripravljena in samozavestna, da sem vselej Božja priča (gl. Moz 18:9).