Vem, da Odrešenik živi
Kot novinka na fakulteti Brigham Young v Idahu (takratni Ricks College) sem pogrešala družino. Po nekaj mesecih študija sem se privadila na študentsko življenje in sem se imela dobro. Ko je zazvonil telefon, sem bila v stanovanju in študirala.
»Christy, slabo novico imam,« je rekla mama s tresočim glasom. »Nocoj je oče umrl zaradi usodne srčne kapi.«
Preplavila so me čustva in poskusila sem razumeti, kar sem ravnokar slišala. Očeta sem videla še pred nekaj dnevi, vendar si takrat niti misliti nisem mogla, da bo to poslednjič. Zaradi očetove smrti je bila pretresena vsa družina; pretreseni so bili tudi v domačem oddelku. Očetu je bilo komaj triinpetdeset let in je služil kot škof.
Dnevi, ki so sledili, so bili polni obiskov in telefonskih klicev družine, prijateljev, članov oddelka in sosedov. Čutili smo, da nam ljudje okrog močno izkazujejo ljubezen. Na očetovem pogrebu smo se družinski člani spominjali trenutkov v življenju z njim in pričevali smo o načrtu odrešitve ter o življenju po smrti.
Oče je bil zvest mož, predan sveti iz poslednjih dni, zagnan skavt in čudovit oče. Z življenjem, ki ga je živel, je blagoslovil številne ljudi. Po pogrebu je moj starejši brat grob posvetil in kot družina smo stali in ihteli med petjem hvalnice Božji sem otrok (Hvalnice in otroške pesmi, str. 58).
Dan po pogrebu sem se vrnila v šolo. Nad tem nisem bila navdušena, toda zavedala sem se, da moram živeti naprej in izpolniti svoje odgovornosti. Nekateri dnevi so bili lažji od drugih. Veliko časa sem premišljevala o očetu in se zanašala na svoje védenje o načrtu odrešitve in vero v Jezus Kristusa, ki sta mi pomagala pri soočanju z izzivi in vprašanji.
Približno dva tedna po tistem, ko je oče umrl, sem vzela svoj dnevnik v kapelo v študijskem naselju, da bi zapisala svoje občutke ter dogodke okrog očetove smrti. Ko sem pisala, sem tako močno čutila Duha, da sem čutila silno gotovost, da me ima nebeški Oče rad, da ima prav zame načrt in da me nikoli ne bo pustil same. Ko sem s pisanjem končala, so se od zgoraj oglasili zvočniki iz bližnjega študentskega središča, ki so igrali hvalnico Vem, da Odrešenik živi (Hvalnice in otroške pesmi, str. 38). Nemudoma sem se spomnila besedila hvalnice:
Vem, da Odrešenik živi
in da ob strani mi stoji.
On živ je, ki umrl je.
Živ je, da večno vodi me.[…]
On živ je, da strahu več ni,
ko sam sem, briše solze mi.
On živ je, da miri srce.
On živ je, blagoslavlja vse.
Vem, da moj Odkupitelj živi in vem, da me ima rad. Ker je vstal od mrtvih, vem, da bodo moj oče in vsi naši ljubljeni, ki so odšli pred nami, prav tako spet živeli. V kakšno tolažbo je poznati te resnice!