OTROKOVA VERA
Odločil sem se, da bom šel s sinom, ki je bil takrat star osem let, kakih trideset ali štirideset minut peš na konferenco okrožja. Po dvajsetih minutah hoje sem ugotovil, da ne vem več, v katero smer bi morala iti. Sin Elson, ki je vedno veliko govoril, mi je pripovedoval to ali ono zgodbo o tem, kar se je zgodilo v šoli ali doma. Prosil sem ga, naj bo za trenutek tiho in mu pojasnil, da se moram zbrati, ker se bojim, da sva se izgubila.
Takrat mi je sin pokazal svojo vero. Predlagal je, da bi molila. Z vso inteligenco in razumevanjem odraslega (postajal sem malo neučakan, ker sta se urna kazalca približevala uri začetka sestanka) sem odgovoril, da če želi moliti, lahko to stori — toda sam bom raje razmislil. Rekel sem si: »Za nekatere stvari se nam ni potrebno obrniti na Gospoda in kako najti pot do kapele je ena izmed njih.«
Kot da bi mi Elson bral misli, me je poučil o ponižnosti, rekoč: »Zakaj hočeš vedno po težki poti?« Nato je bil tiho in vedel sem, da v mislih in srcu moli. Nekaj minut kasneje sva prispela do kapele in vedel sem, da je prejel odgovor na molitev.
Kot člani svetih iz poslednjih dni smo blagoslovljeni, da smo člani Cerkve Jezusa Kristusa. Moje pričevanje o resničnosti obnovljenega evangelija se je poglobilo, ko sem spoznal, da je moj sin, ki je še vedno otrok, vedel, kako udejanjati načela vere in molitve ter mi postal zgled, kako živeti po naukih Jezusa Kristusa.