Poklic za spreobrnjenko
Bila sem nova spreobrnjenka in nisem znala igrati klavirja. Toda kako hvaležna sem bila za poklic dirigentke veje, ki mi je spremenil življenje.
Kmalu po tem, ko sem se pri desetih letih krstila v Lappeenrantu na Finskem, sem prejela svoj prvi cerkveni poklic. To je bilo leta 1960 in naša majhna veja je hudo potrebovala nekoga, ki bi na zakramentnem sestanku dirigiral hvalnice. Prosili so me, da bi opravljala ta poklic.
Čeprav je mama brata in mene vedno spodbujala k razvijanju glasbenih talentov, nisem znala igrati klavirja, saj ga niti nismo imeli. Vendar sem hotela svoj poklic opravljati, zato smo naredili načrt.
Na družinskem večeru smo govorili o tem, kaj ta poklic pomeni vsem nam. A ker je bila mama vdova in sama z dvema neodraslima otrokoma, smo vedeli, da bo za nas velik izziv, če bomo hoteli kupiti klavir in plačevati moje ure klavirja. Odločili smo se, da smo vsi pripravljeni sprejeti potrebne žrtve.
Prvo žrtvovanje, ki ga je sprejela moja družina, je bilo finančno. Odločili smo se, da se bomo od spomladi do jeseni vozili s kolesom, namesto da bi šli na avtobus. Moj brat Martti je bil pogumen in je postal zelo spreten v vožnji s kolesom – celo po snegu in ledu. V glavnem sem se odrekla temu, da bi obleke kupila, in sem se naučila šivati. Naučili smo se tudi, kako živeti varčno. Na deželi v bližini hiše starih staršev smo si uredili vrt in shranjevali hrano za zimo. Naše »počitnice« so postale potovanja naše matere v tempelj na Švedskem ali pikniki in taborjenja blizu doma.
Naslednje žrtvovanje, za katerega smo se odločili v družini, je bil čas. Razdelili smo si hišna opravila in prerazporedili svoje dejavnosti in domače naloge, zato da sem imela dovolj časa, da sem vadila klavir. Zaradi žrtvovanja in trdega dela je mama pogosto pripomnila, da nisva imela časa, da bi zašla v težave kakor drugi otroci najine starosti. Moj poklic je dejansko postal družinski poklic, še preden sem znala zaigrati eno samo noto.
V krajevno šolo sem začela hoditi na ure k učitelju klavirja. Vadila sem tako, da sem uporabljala klaviaturo iz papirja in klavir v cerkvi. Ko se je moj učitelj klavirja odselil, smo kupili njegov klavir, priznani učitelj klavirja tistega kraja pa je privolil, da me bo učil.
Hvalnice sem se učila sama in veliko vadila z vodjo glasbe v veji. Vsi so me spodbujali – četudi sem kakšno noto zaigrala napačno. Moj učitelj je bil zgrožen, ko je izvedel, da sem igrala pred ljudmi, preden sem se neko skladbo res dobro naučila in si jo zapomnila. Toda igranje z eno roko je bilo bolje, kot da bi bili čisto brez glasbene spremljave.
Na ure sem se vozila s kolesom in ko je prišla zima, sem poskusila priti peš ali s smučmi. Ob nedeljah sem na cerkvene sestanke hodila sama, zato da sem prišla eno uro prej in sem imela dovolj časa za vajo. Sklenila sem, da bom šla z avtobusom le, če bo minus 5˚C. Dež in sneg me sploh nista motila; ko sem hodila, je čas mineval hitro, ker mi je družbo delalo tako veliko lepih hvalnic. Ko sem hodila, sem šla čez planjave s pionirji (gl. Sveti naprej, HO, str. 2), hodila po visokih vrhovih gora v Sionu (gl. Na vrhu gore, HO, str. 30) in stala z mladimi, ki niso nikdar omahovali (gl. True to the Faith, Hymns, št. 254). Nikdar se nisem opotekala prav zaradi te podpore – čeprav smo bili v družini edini sveti iz poslednjih dni v naši skupnosti v vzhodni Finski v sencah ruske meje.
Z leti sem v igranju klavirja postajala boljša in sem dejansko ustvarjala glasbo, namesto da sem se trudila igrati po pravih notah. Naučila sem se, da moram glasbo izbirati v duhu molitve, zato da bo na sestanku prisoten Duh. Najpomembneje pri tem pa je bilo, da sem preko glasbe prejela pričevanje o evangeliju. Zlahka sem se spomnila občutkov, besed in sporočil hvalnic, če so se mi glede česa porajali dvomi. Vedela sem, da evangelijska načela in uredbe izpričujejo resnico, ker sem se jih naučila vrstico za vrstico, noto za noto.
Zlasti se spominjam dne, ko je bila moja predanost tem načelom na preizkušnji. Bilo mi je štirinajst let; zelo rada sem plavala in sanjala sem, da bi plavala na olimpijskih igrah. Ob nedeljah nisem tekmovala, vendar sem vseeno napredovala. Ko so se naposled približevale olimpijske igre v Mexicu Cityju, me je trener poklical, naj se udeležim posebnega treninga.
Trening pa je bil vsako nedeljo dopoldan med Nedeljsko šolo. Zavedala sem se, da grem lahko na vadbo in izpustim Nedeljsko šolo, ker bi bila v cerkvi lahko spet šele na popoldanskem zakramentnem sestanku. Prihranila sem denar za avtobus in vse načrtovala. V soboto pred treningom sem mami povedala za svoj načrt.
V njenih očeh sem videla žalost in razočaranje, toda odgovorila mi je le, da je odločitev moja in da so me učili, kar je prav. Tisti večer se nisem mogla spomniti besed hvalnice »Delaj, kar prav je« (HO, str. 34). Besede so mi v glavi odzvanjale kot pokvarjena plošča.
V nedeljo zjutraj sem v eni roki držala športno torbo, v drugi aktovko z notami, upajoč, da bo mama verjela, da grem v cerkev. Odšla sem na avtobusno postajo. Bilo je tako, da je bila avtobusna postaja do plavalne dvorane na moji strani ulice, tista do cerkve pa na drugi strani. Ko sem čakala, sem postala živčna. V ušesih mi je odzvanjala hvalnica »Ali sem naredil kaj dobrega?« (Hymns, št. 223), ki je bila tisto nedeljo na programu za Nedeljsko šolo. Iz izkušenj sem vedela, da bo ta hvalnica zaradi svoje težke melodije, zahtevnega besedila in visokih tonov brez dobre spremljave velika polomija.
Ko sem to premišljevala, sem v daljavi zagledala oba avtobusa. Avtobus do plavalne dvorane se je ustavil, ustavil pa je tudi voznik avtobusa do cerkve in me vprašujoče pogledal, ker je vedel, da sem šla vedno na njegov avtobus. Nekaj trenutkov smo se tako gledali. Zakaj sem se obotavljala? Odločila sem se za Gospoda (gl. Who’s on the Lord’s Side? Hymns, št. 260). Obljubila sem, da bom šla tja, kamor želi Gospod (gl. Odšel bom tja, kamor želiš, HO, str. 46). Veliko prej sem se odločila, da bom spolnjevala zapovedi (gl. Spolnjuj zapovedi, neuradni prevod).
Moje telo se je odzvalo, še preden je um uspel slediti srcu. Bliskovito sem planila na drugo stran ulice in prvemu vozniku avtobusa pomahala, naj gre naprej. Plačala sem vozovnico in se usedla na zadnji sedež avtobusa, ki je nadaljeval pot proti cerkvi, in gledala, kako so se moje sanje o plavanju izgubljale v daljavi.
Tisti dan so vsi mislili, da jočem, ker občutim Duha. V resnici pa sem jokala zato, ker so se mi pred očmi razbile sanje iz otroštva, ker me je bilo sram, da sem sploh pomislila, da bi ob nedeljah plavala. Toda tisto nedeljo sem tako kot prej in kasneje opravila svoj poklic.
Do takrat, ko je napočil čas, da sem šla na fakulteto, sem usposobila več članov veje, da so znali brati note in igrati klavir. Z igranjem klavirja sem nadaljevala na fakulteti in imela tudi ure orgel. Mislila sem, da so moje možnosti, zato da bi šla v Latinsko Ameriko, da bi tekmovala v plavanju, za vedno izgubljene, toda potem ko sem diplomirala na Univerzi Brighama Younga, sem služila misijon v Kolumbiji. Na misijonu sem poučevala klavir. Tiste svete sem hotela zapustiti tako, da bi jim podarila dar glasbe. Kolumbijski otroci in mladi so hodili dolge kilometre po vročem soncu, zato da bi imeli priložnost za učenje klavirja. Tudi ti so začeli z eno roko, dokler niso toliko napredovali, da so znali uporabljati obe. In glede svojih prizadevanj, da bi se naučili igrati klavir, so se še bolj žrtvovali kot jaz.
Od takrat, ko sem se krstila, je preteklo že petdeset let. Svet sem prepotovala širom in po čez, toda ne glede na to, kam sem šla, je bila povsod vedno potreba po tem, da bi nekdo znal igrati hvalnice. Univerzalni jezik hvalnic je vedno v številnih krajih gradil mostove razumevanja in ljubezni.
Danes so moje roke počasne in artritične. Na moje mesto je prišlo veliko bolj sposobnih glasbenikov. Moja mama je pogosto žalostna, ko se uzre na moja prva leta v Cerkvi in na to, kako sem se žrtvovala, na kilometre, ki sem jih prehodila, in na stvari, ki jih nisem imela. Boji se, da imam sedaj artritis zato, ker me je takrat zeblo. Vendar svoje »bojne rane« prenašam radostno. Svojo radost in žalost sem izživela v glasbi. Smejati in jokati sem se naučila skozi svoje prste.
Srce mi prepeva od hvaležnosti, ko pomislim na nebeškega Očeta in moje voditeljice, ki so imele dovolj skrbnosti, da so mi kot dekletu naložite zadolžitev s takšnim izzivom. Ta poklic mi je pomagal pridobiti trdno razumevanje evangelija in mi omogočil, da sem drugim pomagala, da so Duha občutili preko glasbe. Sem živ dokaz, da novi spreobrnjenci potrebujejo izziv – tudi deklice, ki čisto nič ne znajo igrati klavirja. Zaradi svojega prvega poklica sem odkrila, da pri Bogu ni nič nemogoče in da ima načrt in namen z vsakim od svojih otrok. In zaradi glasbe sem pridobila neomajno pričevanje o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.