2012
Odkupna daritev in življenjsko potovanje
april 2012


Odkupna daritev in življenjsko potovanje

Iz govora z versko vsebino, ki ga je imel na Univerzi Brighama Younga 23. oktobra 2001. Celotno besedilo je v angleščini na voljo na speeches.byu.edu.

Mogočna moč odkupne daritve nas okrepi, da delamo in smo dobri in služimo preko svojih lastnih želja in naravnih sposobnosti.

Slika
starešina David A. Bednar

Veliki cilj Odrešenikovega evangelija je jedrnato povzel predsednik David O. McKay (1873 - 1970): »Namen evangelija je, […] da slabi ljudje postanejo dobri, dobri pa boljši in da spremeni človeško naravo.«1 V življenju na zemlji naj bi torej napredovali od slabega k dobremu in k boljšemu ter izkusili mogočno spremembo v srcu – da bi se naša padla narava spremenila (gl. Moz 5:2).

Mormonova knjiga je naš priročnik z navodili, ko potujemo po poti od slabega k dobremu in k boljšemu ter si prizadevamo, da bi se v srcu spremenili. Kralj Benjamin uči o potovanju na zemlji in o vlogi odkupne daritve, ki to potovanje uspešno usmerja: »Kajti posvetni človek je Bogu sovražnik in je bil od Adamovega padca in bo na veke vekov, če se ne preda očarljivostim Svetega Duha in ne odvrže posvetnega človeka in postane sveti preko odkupne daritve Gospoda Kristusa.« (Moz 3:19; poudarek dodan)

Vašo pozornost bi rad usmeril k prav določenima besednima zvezama. Prvič – »odvrže posvetnega človeka«. Potovanje od slabega k dobremu je postopek, v katerem vsak od nas v sebi odvrže naravnega človeka. V tem življenju smo zaradi mesa vsi na preizkušnji. Že elementi sami, s katerimi so bila ustvarjena naša telesa, so po naravi padli in so vedno podvrženi teži greha, pokvarljivosti in smrti. Lahko pa povečamo svojo sposobnost, da premagamo željo mesa in skušnjav »s Kristusovo odkupno daritvijo«. Ko delamo napake, ko delamo prestopke in grešimo, se lahko pokesamo in postanemo čisti zaradi odrešilne moči odkupne daritve Jezusa Kristusa.

Drugič – »postane svet«. Ta besedna zveza opisuje nadaljevanje in drugo stopnjo življenjskega potovanja, na katerem »dobri ljudje postajajo boljši« oziroma drugače rečeno, postajajo bolj kot svetniki. Druga polovica potovanja, tega postopka od prehajanja od dobrega k boljšemu, je téma, ki je ne preučujemo oziroma poučujemo dovolj pogosto, niti je zadosti ne razumemo.

Domnevam, da je veliko članov Cerkve veliko bolj seznanjenih z naravo odrešilne in očiščujoče moči odkupne daritve, kakor so s krepilno in mogočno močjo. Eno je to, da vemo, da je Jezus Kristus prišel na zemljo zato, da bi za nas umrl – to je pri Kristusovem nauku bistveno in osnovno. Hvaležni pa moramo biti tudi za to, ker Gospod preko svoje odkupne daritve in moči Svetega Duha želi v nas živeti – ne zgolj da bi nas vodil, temveč da bi nam tudi vlival moči.

Večina nas ve, da takrat, ko delamo nekaj narobe, potrebujemo pomoč, da v življenju premagamo učinke greha. Odrešenik je plačal ceno in nam omogočil, da lahko postanemo čisti preko njegove odrešilne moči. Večina nas jasno razume, da je odkupna daritev za grešnike. Vendar nisem prepričan, da vemo in razumemo, da je odkupna daritev tudi za svete – za dobre moške in ženske, ki so poslušni, vredni in vestni in ki si prizadevajo, da bi postali boljši in da bi bolj zvesto služili. Zmotno lahko mislimo, da moramo sami prepotovati od dobrega k boljšemu in postati sveti z golo odločnostjo, voljo in samoobvladovanjem in s svojimi očitno omejenimi sposobnostmi.

Odrešenikov evangelij ni preprosto v tem, da se v življenju izogibamo slabega; v bistvu gre za to, da delujemo in postajamo boljši. Odkupna daritev pa nam zagotavlja pomoč, da premagamo in se izognemo slabemu ter da delamo in postajamo boljši. Odrešenikova pomoč nam je na voljo vse življenjsko potovanje – od slabega k dobremu in k boljšemu ter da spremenimo svojo naravo.

S tem ne pravim, da sta odrešilna in mogočna moč odkupne daritve ločeni in nepovezani. Temveč sta ti dve razsežnosti odkupne daritve povezani in se dopolnjujeta; obe morata delovati na vseh stopnjah življenjskega potovanja. In za vse nas je večnega pomena to, da prepoznamo, da sta oba ta bistvena elementa na življenjskem potovanju – tako to, da odvržemo naravnega človeka in postanemo sveti, kot to, da premagamo slabo in postajamo boljši – izpolnjena z močjo odkupne daritve. Osebna volja, posameznikova odločenost in motivacija, učinkovito načrtovanje in postavljanje ciljev je potrebno, vendar konec koncev nezadostno, da bi zmagoslavno zaključili svoje življenjsko potovanje. Resnično, zanašati se moramo na »zasluge in milost in milostljivost Svetega Mesije« (gl. 2 Ne 2:8).

Milost in mogočna moč odkupne daritve

V Bible Dictionary izvemo, da se beseda milost v svetih spisih pogosto uporablja za označevanje mogočne moči:

»[Milost je] beseda, ki se v Novi zavezi pojavlja pogosto, zlasti v Pavlovih zapisih. Glavni pomen besede je božansko sredstvo pomoči oziroma moči, ki ga prejmemo preko radodarne milosti in ljubezni Jezusa Kristusa.

Zaradi milosti Gospoda Jezusa, ki jo je omogočila njegova odkupna žrtev, bo človeštvo v nesmrtnosti vstalo in bo vsak prejel svoje telo iz groba v stanju večnega življenja. Posamezniki podobno zaradi Gospodove milosti preko vere v odkupno daritev Jezusa Kristusa in kesanja za svoje grehe prejmejo moč in pomoč, zato da delajo dobro, česar sicer ne bi mogli ohraniti, če bi se morali zanašati na lastna sredstva. Ta milost je mogočna moč, ki moškim in ženskam omogoča, da posežejo po večnem življenju in povzdignjenju, potem ko izčrpajo svoja prizadevanja.«2

Milost je božanska pomoč oziroma nebeška pomoč, ki jo vsak od nas obupano potrebuje, zato da bo lahko izpolnil pogoje za celestialno kraljestvo. Mogočna moč odkupne daritve nas torej okrepi, da delamo in da smo dobri in da služimo preko svojih lastnih želja in naravnih sposobnosti.

Ko preučujem svete spise, pogosto vstavim izraz »mogočna moč«, kadar naletim na besedo milost. Premislite, na primer, naslednji verz, ki ga vsi dobro poznamo: »Vemo, da je po milostljivosti, da smo odrešeni, po vsem kar lahko storimo.« (2 Ne 25:23) Verjamem, da se o tem bistvenem vidiku odkupne daritve veliko lahko naučimo, če vključimo »mogočno in krepilno moč« vsakič, ko v svetih spisih zasledimo besedo milost.

Ponazoritev in vključevanje

Življenjsko potovanje naj bi potekalo od slabega k dobremu in k boljšemu in naj bi spremenilo sámo našo naravo. Mormonova knjiga je polna primerov učencev in prerokov, ki so mogočno odkupno moč poznali, jo razumeli in se zaradi nje spremenili, ko so hodili po tej poti. Ko bomo to sveto moč razumeli bolje, se nam bo pogled na evangelij zelo razmahnil in poglobil. Takšen pogled nas bo spremenil na izredne načine.

Nefi je primer nekoga, ki je poznal, razumel in se zanašal na upravičeno Odrešenikovo moč. Spomin nas, da so se Lehijevi sinovi morali vrniti v Jeruzalem, da so Izmaela in njegovo hišo prepričali o svoji stvari. Laman in drugi v skupini, ki je potovala z Nefijem iz Jeruzalema nazaj v divjino, so se uprli, Nefi pa je svoja brata rotil, naj verujeta v Gospoda. Na tej točki potovanja sta brata Nefija zvezala z vrvmi in načrtovala, da ga bosta umorila. Prosim, pozorno prisluhnite Nefijevi molitvi: »O, Gospod, po moji veri, ki je vate, ali me boš rešil iz rok mojih bratov; da, in sicer mi daj moč, da bom lahko pretrgal te vezi, s katerimi sem zvezan.« (1 Ne 7:17; poudarek dodan)

Ali veste, kako bi verjetno molil jaz, če bi me moji bratje zvezali? »Prosim, TAKOJ me spravi iz te godlje!« Zlasti se mi zdi zanimivo, da Nefi ni molil, naj se spremenijo njegove okoliščine. Temveč je molil za moč, da bo svoje okoliščine spremenil sam. In verjamem, da je tako molil točno zato, ker je poznal, razumel in izkusil mogočno moč odkupne daritve.

Ne pravim, da so vezi, s katerimi je bil zvezan Nefi, kar čudežno popadale z njegovih rok in zapestij. Temveč prej predpostavljam, da je bil blagoslovljen tako z vztrajnostjo kot z osebno močjo, ki je presegala njegovo naravno sposobnost, da je potem »v Gospodovi moči« (Moz 9:17) trgal in vlekel vrvi, da je vezi naposled in dobesedno pretrgal.

Tesna povezava tega dejanja z vsakim od nas je preprosta. Če bomo v svojem življenju razumeli ter uporabljali mogočno moč odkupne daritve, bomo molili in iskali moč, da bomo sami spremenili svoje okoliščine, namesto da bomo molili, naj se spremenijo okoliščine. Postali bomo povzročitelj, ki deluje, namesto da bili to, na kar se deluje (gl. 2 Ne 2:14).

Premislite o primeru v Mormonovi knjigi, v katerem Amulon preganja Alma in njegovo ljudstvo. Gospodov glas je k tem dobrim ljudem prišel v njihovih stiskih in naznanil:

»In olajšal bom tudi bremena, ki so vam naložena, da jih celo vi ne boste čutili na svojem hrbtu. […]

»In sedaj se je zgodilo, da so postala bremena, katera so bila naložena Almu in njegovim bratom, lahka; da, Gospod jim je dal moč, da so bremena prenašali z lahkoto in vsej Gospodovi volji so se podvrgli veselo in s potrpežljivostjo.« (Moz 24:14-15; poudarek dodan)

Kaj se je v tem dogodku spremenilo? Ni se spremenilo breme; izzivi in težave preganjanja ljudem niso bili nemudoma odvzeti. Vendar so Alma in njegovi privrženci prejeli moč, zaradi svoje večje zmožnosti in moči pa so bremena prenašali lažje. Ti dobri ljudje so zaradi odkupne daritve prejeli moč, da so delovali kot povzročitelji in vplivali na svoje okoliščine. In »v Gospodovi moči« so Alma in njegovo ljudstvo bili nato vodeni na varno v deželo Zarahemlo.

Upravičeno se nemara sprašujete: »Zakaj je ta dogodek z Almo in njegovim ljudstvom primer mogočne moči odkupne daritve?« Odgovor najdemo, če primerjamo odlomek iz Mozijeve knjige 3:19 z odlomkom iz Mozijeve knjige 24:15.

»In ne odvrže posvetnega človeka in postane sveti preko odkupne daritve Gospoda Kristusa in postane kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, poln ljubezni, pripravljen podvreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav mu zadati, prav kakor se otrok podvrže svojemu očetu.« (Mosiah 3:19; poudarek dodan)

Ko na življenjski poti napredujemo od slabega k dobremu in k boljšemu, ko vsak v sebi odvrže naravnega človeka in ko si prizadevamo, da bi postali sveti in se spremeni sama naša narava, potem bi morale lastnosti, podrobno opisane v tem verzu, še bolj opisati vrsto osebnosti, kakršna postajamo. Postali bomo bolj kot otroci, bolj podložni, bolj potrpežljivi in bolj pripravljeni, da bi se podvrgli.

Sedaj pa primerjajte naslednje značilnosti v odlomku iz Mozijeve knjige 3:19 s tistimi, ki opisujejo Almo in njegovo ljudstvo: »In vsej Gospodovi volji so se podvrgli veselo in s potrpežljivostjo.« (Mosiah 24:15; poudarek dodan)

Zdi se mi, da so vzporednice med lastnostmi, opisanimi v teh verzih, osupljive in nakazujejo, da je Almovo ljudstvo postajalo boljše zaradi mogočne moči odkupne daritve Gospoda Kristusa.

Spomnite se zgodbe o Almu in Amuelku, ki jo vsebuje štirinajsto poglavje Almove knjige. V tem dogodku je smrt v ognju utrpelo veliko svetih, ta dva Gospodova služabnika pa so zaprli in ju pretepli. Premislite naslednjo molitev, ki jo je izrekel Alma, ko je v ječi molil: »O Gospod, daj nama moč po najini veri, ki je v Kristusa, prav do odrešitve.« (Al 14:26; poudarek dodan)

Tu zopet vidimo Almovo razumevanje in zaupanje v mogočno moč odkupne daritve, ki se odraža v njegovi prošnji. In bodite pozorni na rezultat te molitve:

»In [Alma in Amulek] sta pretrgala vrvi, s katerimi sta bila zvezana; in ko so ljudje to videli, so začeli bežati, kajti nadnje je bil prišel strah pred pogubo. […]

In Alma in Amulek sta prišla iz ječe in nista bila poškodovana; kajti Gospod jima je bil zagotovil moč po njuni veri, ki je bila v Kristusa.« (Al 14:26, 28; poudarek dodan)

Zopet je mogočna moč očitna, ko se dobri ljudje borijo proti zlu in si prizadevajo, da bi postali še boljši in da bi še bolj učinkovito služili »v Gospodovi moči«.

Poučen je tudi naslednji primer iz Mormonove knjige. V enaintridesetem poglavju Almove knjige gre Alma na misijon, da bi nazaj pridobil odpadle Zoramce, ki so, potem ko so zgradili Rameumptom, darovali predpisano in naduto molitev.

Bodite pozorni, kako Alma v svoji molitvi roti za moč: »O Gospod, ali mi boš naklonil, da bom imel moč, da bom s potrpežljivostjo prenašal te stiske, ki bodo prišle nadme zavoljo krivičnosti tega ljudstva?« (Al 31:31; poudarek dodan)

Alma moli še, da bodo podoben blagoslov prejeli tudi njegovi misijonarski družabniki: »Ali jim boš naklonil, da bodo imeli moč, da bodo prenašali svoje stiske, ki bodo prišle nadnje zavoljo krivičnosti teh ljudi?« (Al 31:33; poudarek dodan)

Alma ni molil, da bi bile njegove stiske odstranjene. Vedel je, da je Gospodov poslanec, in prosil je za moč, da bo deloval in vplival na svoj položaj.

Ključni trenutek tega primera je v zadnjem verzu enaintridesetega poglavja Almove knjige: »[Gospod] jim je dal tudi moč, da niso prenašali nobene vrste stisk, razen če jih ni prežela Kristusova radost. Sedaj, to je bilo glede na Almovo molitev; in to zato ker je molil v veri.« (v. 38; poudarek dodan)

Stiske niso bile odstranjene. Vendar so bili Alma in njegovi družabniki okrepljeni in blagoslovljeni zaradi mogočne moči odkupne daritve, da »[niso prenašala] nobene vrste stisk, razen če [jih] ni prežela Kristusova radost.« Kako sijajen blagoslov! In kakšna lekcija, ki bi se je moral naučiti vsak od nas!

Primerov mogočne moči pa ne boste našli zgolj v svetih spisih. Daniel W. Jones se je rodil leta 1830 v Misuriju in se je Cerkvi pridružil v Kaliforniji leta 1851. Leta 1856 je sodeloval pri reševanju skupin s cizami, ki je zaradi hudih snežnih viharjev obtičala v Wyomingu. Potem ko je reševalna ekipa trpeče svete našla, jim je, kolikor se je dalo, nudila takojšnje olajšanje in organizirala, da so bolne in onemogle odpeljali v Salt Lake City, Daniel in več drugih fantov pa so se javili, da bodo ostali in varovali imetje skupine. Hrana in druge potrebščine, ki so jih pustili Danielu in njegovim kolegom, so bile borne in so hitro pošle. Naslednji navedek iz dnevnika Daniela Jonesa opisuje dogodke, ki so sledili.

»Divjačina je postala tako redka, da nismo imeli več kaj loviti. Pojedli smo vse slabo meso; človek je postal lačen, ker ga je jedel. Naposled je vsega tega zmanjkalo, nakar sedaj ni ostalo nič drugega kot kože. Poskusili smo jih. Nekaj smo jih skuhali in pojedli brez začimb in vsej skupini je bilo slabo. […]

Stvari so bile črnoglede, kajti ostalo ni nič drugega kot slabe, surove kože, ki so ostale od sestradane živine. Gospoda smo prosili, naj nas vodi, kaj naj naredimo. Bratje niso godrnjali, temveč so čutili, da morajo zaupati v Boga. […] Naposled sem prejel navdih, kako naj stvari uredim, in sem skupini svetoval, govoreč jim, kako naj jo skuhajo, naj dlake ožgejo in spraskajo dol, kajti to bo verjetno izničilo in odvzelo slab okus pri poparjenju. Po strganju jo je bilo treba vreti eno uro v veliko vode, nakar je bilo treba vodo, ki je ven potegnila ves klej, zavreči in kožo temeljito ostrgati, jo umiti v mrzli vodi, nakar jo vreti, dokler ne postane želatinasta, in jo ohladiti ter jo nato pojesti, tako da smo jo malo posuli s sladkorjem. To je bil kar precejšen napor, vendar nismo imeli početi kaj dosti drugega in je bilo to bolje od stradanja.

Gospoda smo prosili, naj nam blagoslovi želodce in jih prilagodi za to hrano. […] Ko smo jedli, smo to sedaj okušali skoraj kot pojedino. Skoraj tri dni že nismo jedli, preden smo sedaj poskusili v drugo. To obilno hrano smo jedli približno šest tednov.«3

V tistih okoliščinah bi jaz verjetno prosil, da bi imel jesti kaj drugega: »Nebeški Oče, prosim, pošlji mi prepelico ali bivola.« Verjetno se mi ne bi posvetilo, naj molim zato, da bo moj želodec okrepljen in prilagojen za hrano, ki jo imamo. Kaj je poznal Daniel W. Jones? Poznal je mogočno moč odkupne daritve Jezusa Kristusa. Ni molil, da bi bile njegove okoliščine spremenjene. Molil je, da bi bil okrepljen, zato da bi se z okoliščinami spopadel. Prav kakor so bili okrepljeni Alma in njegovo ljudstvo, Amulek in Nefi, je Daniel W. Jones imel duhovni vpogled, zaradi katerega je vedel, za kaj naj v tisti molitvi prosi.

Mogočna moč Kristusove odkupne daritve nas okrepi, da naredimo to, česar sami ne bi nikdar mogli. Včasih se sprašujem, ali se v današnjem udobnem svetu poslednjih dni – v našem svetu mikrovalovnih pečic in mobilnikov in avtomobilov s klimatskimi napravami in udobnimi domovi – kdaj naučimo opaziti to, da smo vsak dan odvisni od mogočne moči odkupne daritve.

Sestra Bednar je izjemno zvesta in samostojna ženska in iz njenega tihega zgleda sem se naučil pomembne lekcije o krepilni moči. Gledal sem jo, kako vztraja pri hudi in stalni jutranji slabosti – slabost jo je spremljala ves dan, vsak dan, osem mesecev – med vsemi njenimi tremi nosečnostmi. Skupaj sva molila, da bi bila blagoslovljena, toda tisti izziv ji ni bil nikdar odvzet. Namesto tega je fizično lahko prenesla, česar z lastno močjo ne bi mogla. Dolga leta sem jo tudi opazoval, kako je bila okrepljena, ko se je odzivala na posmehovanje in zaničevanje, ki sta prihajala od posvetne družbe, ko ženska svetih iz poslednjih dni upošteva preroški nasvet in napravi, da sta družina in vzgoja otrok njeni najvišji prioriteti. Susan se zahvaljujem in ji izražam spoštovanje, ker mi je pomagala, da sem se naučil takšnih neprecenljivih lekcij.

Odrešenik ve in razume

V sedmem poglavju Almove knjige izvemo, kako in zakaj je Odrešenik lahko nudil mogočno moč:

»Šel bo dalje in trpel bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; in to zato, da se bo spolnila beseda, ki pravi, da bo nase prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva.

In nase bo prevzel smrt, da bo razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo; in nase bo prevzel njihove slabosti, da bo poln usmiljenja po mesu, da bo po mesu vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.« (Al 7:11–12; poudarek dodan)

Odrešenik ni trpel le za naše slabosti, temveč tudi za neenakosti, nepoštenosti, bolečine, tesnobo in čustvene stiske, ki nas tako pogosto doletijo. Ni je telesne bolečine, ne duševne stiske, ne duhovnega trpljenja, ne slabosti oziroma šibkosti, ki ste jo vi ali jaz kdaj okusili na svojem življenjskem potovanju, ki je najprej ne bi doživel Odrešenik. Vi in jaz v trenutku šibkosti lahko zakličemo: »Nihče ne razume! Nihče ne ve!« Morda ne ve nobeno človeško bitje. Toda Božji Sin popolnoma ve in razume, kajti naša bremena je občutil in nosil, preden smo jih mi. In ker je plačal najvišjo ceno in nosil tisto breme, imamo popolno sočutje in nam lahko ponudi roko milosti v tako številnih obdobjih našega življenja. Lahko se skloni k nam, se nas dotakne, nas tolaži – dobesedno priteče k nam – in nas krepi, da smo več, kot bi sploh lahko bili, in nam pomaga narediti to, česar nikoli ne bi mogli narediti, če bi se zanašali zgolj na svojo moč.

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11:28–30)

Pričujem o neskončni in večni žrtvi Gospoda Jezusa Kristusa in sem zanjo hvaležen. Vem, da Odrešenik živi. Doživel sem tako njegovo odrešilno moči kot njegovo mogočno moč in pričujem, da sta ti móči resnični in na razpolago vsakomur od nas. Resnično, »v Gospodovi moči« lahko naredimo in premagamo vse, če na svoji življenjski poti vztrajamo.

Opombe

  1. Gl. Franklin D. Richards, Conference Report, okt. 1965, str. 136–37; gl. tudi David O. McKay, Conference Report, apr. 1954, str. 26.

  2. Bible Dictionary, Grace; poudarek dodan.

  3. Daniel W. Jones, Forty Years among the Indians (brez datuma), str. 57–58.

Simon Dewey: O My Father

Ilustriral: Jeff Ward

Ilustriral: Jeff Ward

Jeff Ward: detajl slike Behold My Hands

Natisni