Umrl bom!
Ramona Ross, Tennessee, ZDA
Kot bolniška sestra polnega oddelka za pooperacijsko okrevanje sem nekoč prejela klic glede nekega pacienta, ki se je imenoval Bill, ki je ravno prestal operacijo. Odpeljati bi ga morali na oddelek za intenzivno nego, vendar so ga pripeljali k meni, ker je bil tisti oddelek prepoln.
Bolnik je kmalu prišel skupaj z družino. Začutila sem olajšanje, ko sem videla, da je buden, da se zaveda okolice in da ni v življenjski nevarnosti.
Ko sem preverila njegove življenjske znake ter njemu in družini razkazala sobo, sem stopila na hodnik, da bi napravila zabeležko na njegovem kartonu. Komajda sem se s svinčnikom dotaknila papirja, že sem zaslišala glas: »Vrni se v sobo.« Prenehala sem s pisanjem in se ozrla nazaj. Bilo ni nikogar. Pomislila sem, da sem si glas umislila, a sem ga zaslišala v drugo – tokrat glasneje.
Stekla sem v Billovo sobo in ugotovila, da je njegov vrat močno otekel in da ima težave z dihanjem. Ker sem sklepala, da je predrta vratna žila, sem z desnico močno pritisnila na vrat, medtem ko sem levico uporabila zato, da sem poklicala nevrokardiologa, ki je izvedel operacijo. Kirurg je dejal, da bo kar najhitreje k Billu poslal skupino zdravnikov, ki ga bodo odpeljali. »In ne odmikajte roke,« je dejal.
Ko sem tako pritiskala na Billov vrat, sem ob postelji zagledala meni poznano cerkveno knjigo. »Vi ste član Cerkve?« sem vprašala.
Poskušal je prikimati, nakar mi je povedal, da je tempeljski delavec pri uredbah v georgijskem Templju Atlanta. Nato je za trenutek zaprl oči, iz katerih so pritekle solze, in rekel: »Umrl bom!«
Rekla sem mu, da ne bo umrl, in odločno izjavila: »Naslednji mesec se bom poročila v Templju Atlanta in vi boste tam.« Nato je prišla kirurška skupina in Billa bliskovito odpeljala.
Naslednji mesec sem v navdušenju nad poročnimi načrti na Billa skoraj čisto pozabila. Izkazalo se je, da je imel reakcijo na zdravila. A ko me je matrona na moj poročni dan vodila v sobo za pečatenje, sem zagledala znan obraz: Billovo ženo Georgio. Ko sem ji povedala, da se bom poročila, je šla iskat Billa. Nekaj trenutkov preden se je obred začel, so se vrata odprla in vstopil je Bill. Po tednih glavobolov, slabosti in utrujenosti se je tisti dan počutil dovolj dobro, da je odpotoval v tempelj, ne zavedajoč se, da je moj poročni dan.
Dve leti kasneje sva bila z možem poklicana za tempeljska delavca pri uredbah v Templju Nashville v Tennesseeju. Ko sva prispela v tempelj, zato da bi naju oddelili, mi je vrata odprl neki gospod in rekel: »Dobrodošli v Templju Nashville!« Bil je brat Bill.
Skupaj smo služili tri leta. Bill je vsem povedal, da sem mu rešila življenje, jaz pa sem vedela, da ga je rešil Gospod. Medtem me je učil, kako pomembno je, da prisluhnemo navdihu Duha.