Vsi poznajo Blecka
Honouru »Blecku« Bonnetu je košarka pomenila vse. Bleck je bil pri petnajstih vzhajajoča zvezda Francoske Polinezije – eden najboljših igralcev, kar jih je kdaj igralo za eno najboljših ekip v najvišji kategoriji v državi. Čeprav je bil njegov nadimek napačno črkovana angleška beseda black, glede njegovega talenta ni bilo zmote.
Toda hotel je več. Hotel je biti poklicni igralec v Evropi. Bolj kot vse drugo pa je hotel osvojiti zlato medaljo na južnopacifiških igrah.
Zdelo se je, da je edina ovira na njegovi poti Cerkev.
Bleckova misija
Čeprav je moštvo, za katerega je Bleck igral, sponzorirala Cerkev, je Blecka Cerkev le malo zanimala, kakor tudi prerokov poziv vsakemu fantu, naj služi misijon.
Škofu je že povedal, da ne bo šel na misijon. Ni si mogel predstavljati, kako bi bil poklicni igralec, če bi se temu športu odrekel za dve leti.
Še več, južnopacifiške igre – ki se odvijajo vsake štiri leta – bi potekale med njegovim misijonom in tahitijska košarkarska zveza je pokazala zanimanje, da bi igral v državnem moštvu. Končno bi imel priložnost, da bi utišal očetove besede, ki je, ko je Bleck začel o sebi govoriti preveč visokoleteče, rekel: »Vsi poznajo Blecka, on pa nima zlate medalje.«
Besede Bleckovega očeta, Jean-Baptista, so bile dobronamerne. Toda Blecka so spravljale ob pamet. Opominjale so ga, da čeprav so ga poznali košarkarski oboževalci vsega Tahitija, v nobeni tekmi ni osvojil kolajne. Njegov oče je s svojim moštvom medaljo osvojil na prvih južnopacifiških igrah.
Bleckovo poslanstvo je bilo, da bi te besede utišal. Ni imel časa za noben drug misijon.
Drugačne misli, drugačno srce
Ne glede na to, kako je Bleck čutil glede misijona, se je vseeno udeleževal cerkvenih dejavnosti. Ko je imel šestnajst let, je na cerkvenem plesu zbral pogum in Myrando Mariteragi prosil za ples. Tudi Myranda je bila dobra košarkarica – tudi ona je imela sanje, da bo osvojila zlato medaljo. Tudi njen oče je bil v tistem prvem moštvu, ki je osvojilo zlato.
Nekaj trenutkov po tistem, ko jo je prosil za ples, se je popevka končala. Zato sta plesala med naslednjo popevko, glede katere se je izkazalo, da je zadnja tistega večera. Zdaj pa Bleck ni več hotel, da bi se končal tudi ples.
Bleck ni načrtoval, da bi se poročil v templju oziroma da bi se zato poročil s članico. Toda to se je začelo spreminjati, ko je v naslednjih dveh letih vse bolj spoznaval Myrando. Ko je bil nekoč pri njej doma, je nekaj, kar je naredila pri Mladenkah, pritegnilo njegovo pozornost. Napisala je: Poročila se bom v templju.«
Ker se je Bleck resno zanimal za Myrando in njeno trdno odločitev, da se bo poročila v templju, je ponovno razmislil o svojih načrtih. Odločil se je, da bo Cerkev začel jemati resno. Njegove odločitve so vodile k dejanjem, ki so dovoljevala, da je v njegovem življenju začel delovati Sveti Duh.
Odločitev
Ena od teh odločitev je bila, da se bo pripravil, da bo pri osemnajstih prejel patriarhalni blagoslov. Ko je patriarh v blagoslovu navedel, da bo služil misijon in se poročil v templju, je Bleck občutil Duha. »Vedel sem, da je to tisto, kar od mene pričakuje Bog,« pravi.
Čeprav je bilo videti, da ima državno moštvo možnosti za medaljo, se je Bleck ob podpori svoje družine odločil, da bo na prvo mesto dal tisto, kar od njega želi Bog. Odločitev ni bila lahka. Nanj so zelo pritiskali, naj igra. In kmalu je spoznal, da bo njegova odločitev, da se pokori Gospodovi volji, na preizkušnji več kot enkrat.
Potem ko je dve leti služil misijon na Tahitiju, ga je košarkarska zveza prosila, naj se samo za en mesec vrne v moštvo, da bo sodeloval na igrah.
Bleckov predsednik misijona, ki ga je skrbelo, kako bi ta izkušnja vplivala na Bleckovo sposobnost, da bi se vrnil in nadaljeval s služenjem, je začutil, da mu mora reči: »Lahko odideš, če hočeš, vendar se potem ne moreš več vrniti.«
Bleck je hotel medaljo, vendar je ni nič več hotel bolj kot kar koli drugega. Misijon je bil krasen. Ni se bil pripravljen odreči zadnjemu letu, niti zaradi košarke ne.
Bleck je ostal.
Moštvo je osvojilo zlato.
Drugačne okoliščine, enaka odločitev
Potem ko je Bleck častno zaključil misijon, se je z Myrando poročil v tahitijskem Templju Papeete in ustvarila sta družino. Zopet je igral za državno moštvo.
Myranda je igrala kot podajalka v ženski državni ekipi in se tudi sama pripravljala na južnopacifiške igre.
Toda ko so se igre približevale, je par močno začutil, da bi morala imeti svojega drugega otroka.
Ker je bilo do iger manj kot eno leto, bi z otrokom lahko toliko počakala, da bi Myranda igrala. Ženska ekipa je imela dobre možnosti za medaljo.
Toda par se je iz izkušenj naučil, da to, da se podvržeta Božji volji, prinese zdaleč večje blagoslove, kot bi si jih sploh lahko želela, če bi sledila lastnim željam. Po pozornem premisleku in molitvi sta se odločila, da bosta družino dala na prvo mesto.
Leta 1999, ko je bila Myranda osem mesecev noseča, je ženska ekipa osvojila zlato.
Vsi poznajo Blecka
Bleck in Myranda sta spet igrala košarko na najvišji ravni Francoske Polinezije v naslednjem desetletju – osvojila sta državno prvenstvo in turnirje ter leta 2003 in 2007 igrala v državni ekipi.
Leta 2011 sta sodelovala oba, vendar je bil tokrat Bleck tam kot trener moške ekipe. Medtem ko je Myranda in njena ekipa osvojila zlato medaljo, je moška ekipa osvojila bron in Bleckove sanje po zlatu se spet niso izpolnile.
Bleck se včasih sprašuje, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi ravnal, kakor si je želel, namesto da je ravnal, kakor je želel Bog.
»Verjetno bi imel zlato medaljo,« pravi. »Morda bi igral kot profesionalec, morda ne.«
Vendar par ne obžaluje odločitev, ki sta jih sprejela. Nista prepričana, da bi bila sicer lahko srečnejša.
»Poročil sem se v templju,« pravi Bleck. »Imam krasno ženo, štiri lepe otroke in še vedno sem v Cerkvi. Zgolj košarka mi tega ne bi mogla dati. To so blagoslovi, ki so prišli, ker sem na prvo mesto dal Gospoda.«
To, da je na prvo mesto dal Gospoda, pa ni utišalo očetovega zbadanja, temveč so njegove besede dobile nov pomen. Ko je pred leti košarkarska zveza premišljevala, da bi ligaške tekme dala na program v nedeljo, so se predsedniki klubov zbrali, da bi se o tem pogovorili. Nekdo je vprašal: »Ali ste vprašali Blecka?«
Predlog so umaknili.
Ker je Bleck Gospoda dal na prvo mesto, se ni zgodilo le to, da Blecka poznajo vsi – temveč vsi vedno tudi, v kaj verjame.
Honoura »Bleck« in Myranda Bonnet že dolgo igrata košarko na Tahitiju.
Bleck in Myranda sta prednost pred uspehom v športu dala uspehu v družini.
Foto: Adam C. Olson, z izjemo omenjenega.
Fotografija košarke: Tamara Ratieta © IRI