Imejte rade, bdite nad in krepite

Gradivo preučite in se o njem ustrezno pogovorite s sestrami, ki jih obiskujete. Uporabite tista vprašanja, s katerimi boste sestre okrepili in zaradi katerih bo Društvo za pomoč postalo dejavni del vašega življenja.

vera, družina, pomoč

Tako kot Odrešenik tudi obiskujoče učiteljice druga drugi služijo (gl. 3 Ne 11:15). Vemo, da smo kot obiskujoče učiteljice uspešne, če naše sestre lahko rečejo: prvič , moja obiskujoča učiteljica mi pomaga duhovno rasti, drugič , vem, da je moji obiskujoči učiteljici res mar zame in za mojo družino, in tretjič , če imam težave, vem, da bo moja obiskujoča učiteljica prešla k dejanjem, ne da bi čakala, da se jo za to prosi.¹

Kako naj kot obiskujoče učiteljice imamo rade neko sestro, nad njo bdimo in jo krepimo? Sledi devet predlogov, ki jih najdete v sedmem poglavju priročnika Daughters in My Kingdom: The History and Work of Relief Society, ki bodo obiskujočim učiteljicam pomagali skrbeti za njihove sestre:

Vsak dan molíte zanjo in za njeno družino.
Prosíte za navdih, da bi spoznali njo in njeno družino.
Redno jo obiskujte, da boste spoznali, kako ji gre, in jo tolažili ter krepili.
Ostanite v rednih stikih preko obiskov, telefonskih klicev, pisem, e-pisem, sporočil SMS in preprostih prijaznih dejanj.
Na cerkvenih sestankih jo pozdravite.
Pomagajte ji v sili, bolezni in drugih nujnih primerih.
Evangelij jo učite iz svetih spisov in sporočil obiskujočega poučevanja.
Navdihujte jo s svojim dobrim vzorom.
Voditeljici Društva za pomoč poročajte o vašem služenju in o sestrini duhovni in posvetni blaginji.

Iz svetih spisov

Lk 10:38–39; 3 Ne 11:23–26; 27:21

Iz naše zgodovine

»Obiskujoče poučevanje je postalo način žensk svetih iz poslednjih dni po vsem svetu, s pomočjo katerega so ljubeče, skrbne in služijo – zato da ʻdelujejo glede na tisto sočutje, ki [nam] ga je Bog vdihnil v srceʼ je učil Joseph Smith.«²

Neka sestra, ki je nedavno ovdovela, je o svojih obiskujočih učiteljicah dejala: »Poslušali sta. Tolažili sta me. Z menoj sta jokali. Objeli sta me. […] Pomagali sta mi iz globokega obupa in depresije tistih prvih nekaj mesecev osamljenosti.«³

Pomoč pri posvetnih nalogah je prav tako oblika služenja. Predsednik Brigham Young je na oktobrski generalni konferenci leta 1856 objavil, da so pionirji s cizami ostali v globokem snegu od 440 do 600 kilometrov stran. Svete iz poslednjih dni v Salt Lake Cityju je poklical, naj jih rešijo in naj »poskrbijo zgolj za tiste stvari, ki jim pravimo posvetne«⁴.

Lucy Meserve Smith je zapisala, da so si ženske kar v samem tabernaklju slekle toplo spodnje krilo in nogavice in jih naložile na vozove, ki so bili namenjeni po prezeble pionirje. Potem so zbrale posteljnino in oblačila za tiste, ki bodo naposled prišli z malo prtljage. Ko je skupina s cizami prispela, so v mestu eno stavbo »napolnili s hrano zanje«⁵.

Walter Rane: One by One, z dovoljenjem Cerkvenega zgodovinskega muzeja