Morda bi morali moliti
Scott Edgar, Utah, ZDA
Spomladi leta 1975 smo z družino živeli sredi prelepih zelenih kmetij na področju Rheinland-Pfalza v Vzhodni Nemčiji. Ko smo se neke deževne nedelje vozili domov, smo se ustavili, da bi si ogledali avto, ki se je pri cestnem nasipu na robu gozda obrnil na bok. V gozdu se je že zmračilo zaradi gostega baldahina, ki so ga ustvarjala drevesa, in prihajajoče noči.
Ko smo si razbito vozilo ogledali, smo se vrnili k našemu avtu in opazili, da je obtičal v blatu. Vzvratno nisem mogel, lahko sem zapeljal naprej – v gozd. Prej smo se že peljali skozi gozd in ugotovili, da je veliko gozdnih poti prepletenih in slednjič vodijo ven, zato sem se odločil, da se premaknemo naprej v temo.
Hitro sem spoznal, da sem se odločil napačno. Ozka, mokra cesta je bila polna globokih blatnih kotanj in je vodila še globlje v temačen gozd. Poskušal sem ohranjati hitrost, ker sem se bal, da bi, če bi se ustavili, obtičali v blatu. Pred seboj sem zagledal klanček, ki je bil videti dovolj trden, da bi vzdržal težo avtomobila. Moj načrt je bil avto spraviti iz blata, da bi si vzel nekaj časa za premislek. Avto se je povzpel in zapeljal iz blata.
Avto sem ugasnil in stopil ven. Brez prednjih luči nisem videl čisto nič. Ponovno sem prižgal prednje luči, pograbil svetilko in se po pregledu avtomobila odločil, da bi bilo najbolje iti še globlje v gozd in nato z veliko hitrostjo švigniti nazaj ven prav tam, kjer smo prišli noter.
Vzvratno sem zapeljal še globlje v gozd, kolikor se je le dalo, nekoliko pognal motor, pririnil nazaj na cesto in se globoko zaril v blato. Sedaj smo bili resnično v težavah. Okrog avtomobila je bila trda tema in globoka tišina. V avtomobilu sva z ženo sedela s tremi prestrašenimi otroki.
Ženo sem vprašal, ali mi lahko kaj predlaga. Čez trenutek je rekla: »Morda bi morali moliti.« Otroci so se skoraj nemudoma pomirili. Ponižno, a obupano sem molil za pomoč. Ko sem molil, sem v mislih jasno zaslišal: »Nadeni verige.«
Moja ljuba žena je stala skoraj trideset centimetrov v blatu in mi držala svetilko, ko sem z golimi rokami čistil zadnji kolesi in nadel verige. Z vero in zaupanjem smo spet molili in ponovno sem zagnal motor. Počasi smo se peljali skozi blato in slednjič prišli do tlakovcev.
Navdušen nad tem, da smo bili rešeni blata in teme, sem skoraj pozabil, kdo nam je pomagal iz gozda. Na to me je opozorila najina petletna hči, ko je rekla: »Oči, nebeški Oče resnično odgovori na molitve, kanje?«