Vzemimo si čas za pogovor in prisluhnimo

Rosemary M. Wixom

generalna predsednica Osnovne

Satelitsko predvajanje nagovora s kolske konference v Salt Lake Cityju, podanega 24. oktobra 2010.

Naša mednarodna prizadevanja, da bi se danes bolje sporazumevali, bodo za večno blagoslovila naše družine.

V popolnem svetu bi vsakega otroka, ko bi se vrnil iz šole, pozdravil krožnik sveže spečenih čokoladnih piškotov, visok kozarec mleka in mama, ki je pripravljena, da si vzame čas, da se pogovarja in posluša, kakšen dan je imel njen otrok. Ne živimo v popolnem svetu, zato lahko čokoladne piškote in mleko kar pozabite, ne pozabite pa si »vzeti časa za pogovor in poslušanje«.

Pred devetindvajsetimi leti je predsednik James E. Faust (1920 – 2007), drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, tožil nad tem, da družine skupaj preživijo tako malo časa. Premišljujte o tem kar je – pred devetindvajsetimi leti – rekel na generalni konferenci: »Ena od glavnih težav v današnji družbi je, da vedno manj časa preživljamo z družino. […] Čas z družino je dragocen – to je čas, ki ga potrebujemo, da se spodbujamo in pokažemo, kako naj otroci ravnajo.«¹

Če čas preživljamo z otroki in če se z njimi pogovarjamo, jih spoznamo, oni pa spoznajo nas. Naše prednosti in pravi občutki srca bodo postali del našega pogovora z vsakim otrokom.

Katero je prvo sporočilo vašega srca, ki bi ga izbrali, da bi ga predali svojemu otroku?

Prerok Mojzes nas v Peti Mojzesovi knjigi uči:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.«

In naj še nekaj dodam: »In ko skupaj obedujete.«

Če bi radi, da bi bila naša družina skupaj za večno, s tem postopkom začnimo danes. Če čas namenimo pogovoru z otroki, je to naložba v našo večno družino, ko skupaj hodimo po poti v večno življenje.

Neka mati iz Illinoisa v ZDA je povedala, kako si je vzela čas, da je govorila s svojimi otroki:

»Ko so bili najini otroci majhni, sem se navadila gledati nekaj najljubših televizijskih oddaj. […] Na žalost pa so bili ti programi na sporedu takrat, ko so šli otroci spat.

[…] V nekem trenutku sem spoznala, da sem svoje oddaje uvrstila na vrh seznama, otroke pa na konec. Nekaj časa sem skušala brati pravljice za lahko noč ob prižganem televizorju, vendar sem v srcu vedela, da to ni najbolje. Ko sem premišljevala o dnevih in tednih, ki sem jih zapravila zaradi svoje navade gledanja televizije, sem se počutila krivo in sem se odločila, da se bom spremenila. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se prepričala, da televizor res lahko ugasnem.

Po približno dveh tednih neprižiganja televizorja sem občutila, da je breme krivde izginilo. Spoznala sem, da se počutim bolje, celo nekako bolj čisto, in vedela sem, da sem se odločila prav.«²

Čas pred spanjem je najboljši čas za pogovor.

Helaman je o hrabrih bojevnikih dejal: »In ponovili so mi besede svojih mater, rekoč: Ne dvomimo, da so naše matere to vedele.« (Al 56:48)

Učile so jih besede njihovih mater. Ko so te matere govorile s svojimi otroki, so jih učile o Božji besedi.

Ohranjanje osebne komunikacije

Veliko dobrega izhaja iz pogovora in nasprotnik se zaveda moči govorjene besede. Rad bi zmanjšal duha, ki prihaja v naš dom, ko govorimo, poslušamo, drug drugega spodbujamo in skupaj počnemo razne stvari.

Satan si je zaman prizadeval, da bi preprečil obnovo evangelija Jezusa Kristusa v tem razdobju, ko je poskusil preprečiti pomemben pogovor med Josephom Smithom in Bogom Očetom ter njegovim Sinom, Jezusom Kristusom.

Joseph je dejal: »Nemalo po tem se je nadme zgrnila neka čudna moč, ki me je popolnoma ohromila in je imela nad mano tako močan vpliv, da mi je zvezala jezik, tako da nisem mogel govoriti.« (Joseph Smith – History 1:15)

Nasprotnik bi nam rad zvezal jezik – zato da bi nam preprečil, da bi si iz oči v oči povedali, kaj čutimo. Navdušuje ga razdalja in zmeda, navdušuje ga hrup, navdušuje ga neosebno sporazumevanje – vse, kar bi nam onemogočilo toplino glasu in osebnih občutkov, ki jih daje pogovor na štiri oči.

Prisluhnimo srcu svojih otrok

Poslušati je prav tako pomembno kot govoriti. Starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov je dejal: »Če poslušamo z ljubeznijo, se nam ne bo treba spraševati, kaj naj rečemo. Dano nam bo […] po Duhu.«³

Če poslušamo, vidimo v srce ljudi okrog sebe. Nebeški Oče ima načrt za vsakega svojega otroka. Predstavljajte si, da bi lahko pokukali v edinstveni načrt za vsakega od svojih otrok. Kaj če bi lahko vedeli, kako razviti njihove duhovne darove? Kaj če bi lahko vedeli, kako spodbujati otroka, zato da bi razvil svoj potencial? Kaj če bi lahko vedeli, kako vsakemu otroku pomagati od otroške vere do pričevanja?

Kako naj to naredimo?

Začnemo lahko tako, da jih poslušamo.

Neki oče sveti iz poslednjih dni je dejal: »Veliko več dobrega naredim takrat, ko svojim otrokom prisluhnem, kot takrat, ko jim govorim. […] Sčasoma sem se naučil, da moji otroci nočejo mojih gotovih, s časom potrjenih in modrih odgovorov. […] Zanje je to, da lahko postavljajo vprašanja in govorijo o svojih težavah, pomembneje, kot da jim dajem svoje odgovore. Navadno je tako, da potem, ko nehajo govoriti, če sem dolgo in dovolj dobro poslušal, v resnici ne potrebujejo mojega odgovora. Svoj odgovor so že našli.«⁴

Za to, da se osredotočimo na stvari, ki so resnično pomembne, je potreben čas. Pogovor, poslušanje in spodbuda se ne zgodijo hitro. Ne moremo jih priganjati ali jih uvrstiti na urnik – najbolje je, da se zgodijo spontano. Zgodijo se, ko stvari delamo skupaj: skupaj delamo, skupaj ustvarjamo in se skupaj igramo. Zgodijo se, ko ugasnemo medije, odložimo posvetna razvedrila in se osredotočimo drug na drugega.

To pa je težko storiti. Ko se ustavimo in vse ugasnemo, moramo biti pripravljeni na to, kar se zgodi potem. Tišina zna biti sprva zadušljiva; sledi lahko neprijeten občutek izgube. Bodite potrpežljivi, počakajte še nekaj trenutkov, nakar se prepustite. Vso pozornost posvetite ljudem okrog sebe, tako da jim zastavljate vprašanja, povezana z njimi, nakar prisluhnite. Starši, govorite o tem, kar vašega otroka zanima. Smejte se glede preteklosti – in sanjajte o prihodnosti. Norčav pogovor se lahko celo razvije v pomembne pogovor.

Svojim večnim namenom dajmo prednost

Ko sem lansko pomlad obiskala razred mladenk, je učiteljica učenke prosila, naj napišemo deset naših prioritet. Hitro sem začela pisati. Moram priznati, da se je moja prva misel začela takole: »Številka 1: očisti predal za pisala v kuhinji.« Ko smo svoj seznam napisale, nas je voditeljica Mladenk prosila, naj preberemo, kar smo napisale. Abby, ki je nedavno dopolnila dvanajst let, je sedela poleg mene. Tole je Abbyin seznam:

Hoditi v srednjo šolo.
Postati arhitektka za notranjo opremo.
Oditi na misijon v Indijo.
Poročiti se v templju z bivšim misijonarjem.
Imeti pet otrok in dom.
Poslati otroke na misijon in na fakulteto.
Postati babica, ki »peče piškote«.
Razvajati vnuke.
Bolje spoznati evangelij in se radostiti življenja.
Vrniti se k nebeškemu Očetu in z njim živeti.

Pravim: »Hvala, Abby. Naučila si me, naj imamo vizijo načrta, ki ga ima nebeški Oče za vsakega od nas. Ko veste, da hodite po poti, navzlic ovinkom, ki se lahko pojavijo, bo z vami dobro. Če je vaša pot usmerjena k najvišjemu cilju – k povzdignjenju in vrnitvi k nebeškemu Očetu – boste tja prišli.«

Kje je Abby dobila ta občutek večnega namena? Začne se doma. Začne se v družini. Vprašala sem jo: »S čim v vaši družini ustvarjate takšne prioritete?«

Odgovorila mi je takole: »Poleg branja svetih spisov preučujemo tudi priročnik Pridigajte moj evangelij.« Nato je dodala: »Veliko se pogovarjamo – na družinskih večerih, pri skupni večerji in v avtu, ko se kam peljemo.«

Nefi je zapisal: »Govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu.« Zakaj? »Da bodo naši otroci vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje svojih grehov.« (2 Ne 25:26)

Če se bomo pogovarjali, poslušali, drug drugega spodbujali in stvari počeli skupaj v družinskem krogu, nas bo to zbližalo z našim Odrešenikom, ki nas ljubi. Naša mednarodna prizadevanja, da bi se danes – prav zdaj – bolje sporazumevali, bodo za večno blagoslovila naše družine. Pričujem, da se takrat, ko govorimo o Kristusu, v Kristusu in v daru odkupne daritve tudi radostimo. Naši otroci bodo vedeli, »h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov«.