Sporočilo upanja za tiste, ki so v zaporih
Božja luč je lahko prisotna v vaši prihodnosti.
Ilustriral: David Green
Ko sem pred leti obiskal neki zapor, sem srečal moškega po imenu Eric. Zaprt je bil že sedemnajst let. Erica v tem času redko ni bilo v cerkvi. Pogosto je molil z drugimi in veliko ljudem pomagal, da so izvedeli za svete spise. Ko sem ga spoznal, je trpel zaradi resnih zdravstvenih težav. Smel sem ga obiskati v zaporniški bolnišnični sobi.
Ko sva se pogovarjala, mi je povedal, kako hvaležen je za številne člane Cerkve, ki so ga v vseh letih podpirali. Govoril je o svojem pričevanju in veri v Jezusa Kristusa. Potem je s šepetajočim glasom rekel, da je bilo kljub temu veliko dni, ko je čutil, da je pozabljen in sam. Nekaj časa sva še govorila, skupaj molila in se razšla kot prijatelja. Čez nekaj ur sem izvedel, da je umrl.
Ericovo potovanje skozi življenje je bilo težko. A naposled je spoznal in vzljubil nebeškega Očeta, Jezusa Kristusa in sebe. In to je tisto, kar šteje. Ne verjamem, da bo v večnostih štelo, kje ali kako smo spoznali Jezusa. Pomembno bo, kaj je vsak od nas naredil s svojim življenjem, potem ko smo ga našli.
Ni treba, da okoliščine in odločitve, ki so vas pripeljale v zapor, opredeljujejo vaše življenje. Morda ste naredili napake, velike in majhne. Morda ste zločin zagrešili enkrat ali velikokrat. To je del vaše preteklosti, vendar vaša preteklost ne odloča o vaši prihodnosti. Imate moč, da sprejmete odločitve, ki bodo pritegnile srečo, celo v težkih časih.
Vaša resnična identiteta
Sestra Joy D. Jones, generalna predsednica Osnovne, je večkrat obiskala zapore. Nekoč mi je povedala naslednjo zgodbo.
»Spominjam se, kdaj sem prvič obiskala zapor v bližini svojega doma. Ko sem se pogovarjala s skupino zapornic, se mi je zdelo, kakor da bi bila na svetem kraju, ker sem vedela, da se resnično želijo spremeniti in priti h Kristusu. Pogovarjale smo se o naši božanski identiteti Božjih otrok.
V nekem trenutku sem jim povedala za svojo dveletno vnukinjo, ki je nekoč prišla k meni in se smehljala. Navdušeno je razglasila: ‘Babica, jaz sem Božji otrok!’ Nato je ena tiho rekla: ‘Sprašujem se, kako drugačno bi bilo moje življenje sedaj, če bi mi nekdo povedal, da sem Božji otrok, ko sem bila še majhna.’
Dobra novica je, da smo vsi Božji otroci,« je nadaljevala sestra Jones, »bodisi to izvemo kot otroci bodisi kasneje v življenju. Nikoli ni prepozno. Niste pozabljeni. Bog vas pozna. Ljubi vas. Njegov Sin, Jezus Kristus, je naš Odrešenik. Plačal je odkupnino prav za vsakega od nas. Jezus zato popolnoma razume naša življenja in so nam grehi lahko v celoti odpuščeni. Rekel je: ‘Da, lahko pozabijo, vendar te jaz ne bom pozabil. /…/ Glej, vrezal sem te v dlani svojih rok; tvoje stene so nenehno pred menoj.’« (1 Nefi 21:15–16)
Če verjamete, da ste vi in vsi, ki jih poznate, Božji otroci, je to lahko vir notranje moči. Ko to resnico sprejmete in ji dovolite, da vas v življenju vodi, boste našli več miru in boste za druge postali vzor dobrega.
Ponovno vzpostavljanje zaupanja
V življenju je morda težko vedeti, komu zaupati, nebeškemu Očetu pa lahko vedno zaupate. Sveti spisi učijo, da vas Bog popolnoma pozna. Ljubi vas in ne more lagati.1 Če stežka zaupate drugim – tudi Bogu – o tem molite. Nebeškega Očeta vprašajte: »Ali me ljubiš? Ali ti lahko zaupam?« Nato prisluhnite za odgovor. Morda bo prišel kot miren občutek ali spokojna misel. Morda bo trajalo. A Bog bo na vaše molitve vedno odgovoril.
Poleg tega, da veste, komu lahko zaupate, je pomembno, da postanete nekdo, ki se mu lahko zaupa. Morda ne bo primerno, da boste vzpostavili stik s tistimi, ki ste jih prizadeli. A o preteklih dogodkih lahko premislite z njihovega stališča, ste do njih sočutni in zanje molite. Lahko se odločite, da boste v novih odnostih, ki iih ustvarjate, vredni zaupnja.
Pot bo morda dolga. Hvaležna sem za naslednjo spodbudo starešine Jeffreyja R. Hollanda iz zbora dvanajstih apostolov: »Ljubite! Vztrajajte! Zaupajte! Verjemite! Razvijajte se! Nebesa vas bodo spodbujala danes, jutri in vedno.«2
Starševstvo iz zapora
Morda ste skušani, da bi mislili, da med služenjem zaporne kazni ne morete biti starš. Takim mislim se uprite. Kadar je možno, poiščite načine, da boste svojo družino in otroke podprli.
Cerkveni voditelji so v nedavnih letih poudarjali, kako pomembno je, da v družinah učimo drug drugega. Vprašajte se: »Kako naj družini pomagam, da bo prejela evangelijske blagoslove?« Sledi nekaj zamisli:
-
Vedno lahko molite za družino. Molitev je močna vrsta duhovnega dela, ki ga ne omejujejo zidovi ali razdalja.
-
Če vam je komunikacija z otroki dovoljena, poiščite primerne načine za izražanje ljubezni. Učite jih duhovnih lekcij, ki se jih učite.
-
Potrudite se, da se boste ponovno povezali z zaupanja vrednimi prijatelji. Krepite odnose s tistimi, ki bodo dobro vplivali na vašo družino.
-
Spremenite se na bolje. Vsako prizadevanje, da bi se izboljšali in prevzeli odgovornost za svoje odločitve, vam bo pomagalo, da boste postali boljši oče ali mati.
Pojdite naprej
Naš današnji prerok, predsednik Russell M. Nelson, je dejal, da je bistvo tega življenja, da se pripravimo na srečanje z Bogom, tako da posnemamo vzor Jezusa Kristusa. »In to delamo, ko se vsak dan kesamo in prejmemo njegovo očiščujočo, zdravilno in krepilno moč,« je učil. »Potem lahko tudi v nemirnih časih čutimo trajni mir in radost.«3
Kesanje je pomemben del zdravljenja. Začne se, ko iskreno molite k Bogu in mu poveste, kaj ste naredili narobe, ter ga prosite za odpuščanje. Ko boste bolj spoznavali evangelij in posnemali vzor Jezusa Kristusa, boste začeli doživljati mir. Ti občutki in vaše spreminjajoče obnašanje sta dokaz, da se je pri vas začelo zdravljenje.
Cerkveni voditelji so vam na voljo, da vam pomagajo hoditi po poti nazaj k Bogu. Preko Jezusa Kristusa se boste vedno lahko vrnili k nebeškemu Očetu. Čeprav morda čutite, da vam je Bog odpustil veliko prej kakor družina, družba ali celo nekateri člani Cerkve, ne obupajte. Samo pojdite naprej. Zaupajte v Gospodove obljube in njegov čas.
Bog vam bo pomagal, da boste ozdraveli
Ne pozabite, da je za vsakršno zdravljenje – vključno zaradi zasvojenosti, zlorab ali drugih travm – potreben čas. Sveto pismo pripoveduje zgodbo o tem, kako je Jezus ozdravil slepega, ki se mu je vid vrnil postopoma. Najprej je videl »ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa«. Jezus mu je potem »ponovno položil roke na oči« in takrat je moški končno vse videl jasno (Marko 8:24–25). Jezus je podobno ozdravil žensko, ki je krvavela, in sicer potem, ko je imela dvanajst let zdravstvene težave (gl. Marko 5:25–34). Te zgodbe nas opominjajo, da se telesna, duhovna in duševna ozdravitev zgodi sčasoma. Če se vam zdi, da vaše zdravljenje ne poteka tako hitro, kakor bi radi, poskusite prepoznati majhne uspehe. O svojih občutkih molite in govorite z Bogom in se mu zahvalite za vsak napredek, ki ga opazite.
Najsi ste že člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, evangelij spoznavate, najsi ponovno postajate dejavni člani v Cerkvi, prosimo, vedite, da nam je za vas mar. Ne glede kakšna je bila vaša preteklost ali kako dolga je pot pred vami, vašo prihodnost lahko razsvetljuje Božja luč. Evangelijska pot nam daje moč. Prinaša nam tolažbo. Vodi nas v večjo srečo v tem življenju in v radost v večnosti.
Nebeški Oče in Jezus Kristus vas popolnoma poznata in ljubita. Nikoli vas ne bosta zapustila. Nikoli vam ne bosta škodovala. Nikoli vas ne bosta pozabila.