Služenje tistim, ki so v zaporih
Zločin ne zniža vrednosti človekove duše.
Trenutno je po svetu v ječah ali zaporih več kot deset milijonov ljudi.1 Jezus Kristus, ki ljubi vsakogar in razume vsako težavo, nas prosi, naj služimo vsem otrokom nebeškega Očeta – tudi tistim, ki so v zaporih. »Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‘Gospod, kdaj smo te videli /…/ v ječi in smo prišli k tebi?’
Kralj jim bo odgovoril: ‘Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.’« (Matej 25:36–40)
Kako lahko delamo, kar nas je prosil Odrešenik, in varno služimo tistim, ki so v zaporih? Ta članek kot odskočno desko nudi osnovna načela. V duhu molitve se z lokalnimi cerkvenimi voditelji pogovorite, kaj je za vaše področje primerno in modro.
Vsi smo Božji otroci
Čeprav se sodni sistemi razlikujejo, je izziv zaporov skupen vsem narodom in kulturam. Doug Richens vodi pomoč zaprtim članom Cerkve in vodi tudi usklajevanja z drugimi verskimi in občinskimi skupinami, da bi tistim, ki prestajajo zaporno kazen, pomagali ne glede na njihovo ozadje ali verske poglede.
»Obči stereotip o tistih, ki so v zaporih, je, da nobeden ni vreden zaupanja, da so nasilni in nevarni,« je dejal brat Richens. »Vendar sem ugotovil, da večina ni takšna. Večina svoja dejanja obžaluje. Poskušajo se dvigniti nad slabe odločitve iz preteklosti in biti v življenju dobri.«
V nekaterih državah ima kar polovica vseh državljanov ožjega družinskega člana, ki je v zaporu.2 Ti zaprti bratje in sestre, starši in otroci so – poleg tega da so opredeljeni z drugimi zemeljskimi odnosi – prav tako Božji otroci.
Zemeljska in večna sodba
Čeprav nam življenje narekuje, da presojajmo, sta nebeški Oče in Jezus Kristus edina, ki lahko pravično sodita nekomu na podlagi njegovega položaja, dejanj in želja (gl. 1 Samuel 16:7). To popolno sojenje bo zagotovo vzelo v obzir okoliščine, v katerih se ljudje rodijo, zaradi katerih je zapor verjetnejši, denimo družinske travme, rodovna revščina, kultura zlorabe drog in tako naprej. Na to, da se je človek zmožen dobro odločiti, lahko vpliva veliko drugih dejavnikov, vključno z njihovim zdravjem in blaginjo.3 Čeprav je pomembno, da družba izvaja zakone, zaradi katerih so skupnosti varne, to lahko počnemo s sočutjem in večno perspektivo, zavedajoč se, da marsičesa ne razumemo.
»Premislite, kako bi se počutili, če bi vas do konca življenja obsojali na podlagi najslabšega, kar ste kdaj naredili,« je rekla Tanja Schaffer, članica Cerkve, ki je pred ustanovitvijo skupine za zagovorništvo zapornikov delala v pravni pisarni. »Na Bogu je, da odpusti, komur bo odpustil, nam pa zapoveduje, naj opustimo vsem.« (gl. Matej 18:21–22)
Za žrtve zločina je načelo Božje popolne sodbe lahko vir tolažbe. Včasih se ljudje, ki prizadenejo druge, na zemlji nikdar ne soočijo s kaznijo. Žrtve morda trpijo še dolgo po izteku zaporne kazni hudodelca. Veliko ljudi, na katere je vplival zapor, je bilo v različnih trenutkih tako žrtev kot hudodelec, kar nas opominja, da je življenje zapletena mreža odnosov in odločitev, ki vplivajo na druge. Tolažbo lahko najdete v zaupanju, da nebeški Oče in Jezus Kristus vse razumeta. Njuna sodba bo popolna. Ozdravljenje, ki ga ponujata – tako nedolžnim kot skesanim – bo popolno (gl. Razodetje 21:4).
Zgled ljubečih voditeljev
Starešina Gerrit W. Gong iz zbora dvanajstih apostolov je opisal sestanek, na katerem so bili vsi okrog njega oblečeni v belo. Peli so in molili in Božje ljubezni je bilo v obilju.4 V nasprotju s tem, kar smo si morda predstavljali številni od nas, to ni bil tempeljski sestanek. To je bilo služenje med obiskom v zaporu, kjer so beli kombinezoni standardne uniforme.
»Voditelji Cerkve skrbijo za vse, ki živijo posledice zločina in so v zaporih,« je pričeval brat Riches, opisujoč, kako neki voditelj svoj izvod cerkvenih revij da nekomu, ki ga vsak mesec obišče v zaporu. »Pogosto obiskujejo zapornike, podpirajo njihove družine in dobrotljivo skrbijo za žrtve.«
Služenje v prevzgojnih ustanovah je odgovornost kolskih predsednikov, ki sodelujejo z oddelčnimi voditelji, da bi poskrbeli za potrebe tistih v svojem področju. Kaj delajo vaši kolski voditelji, da zaprtim članom služijo in prinašajo spodbudna sporočila? V nekaterih krajih so člani Cerkve poklicani, da obiskujejo in poučujejo ljudi v zaporih. Brat Richens je rekel, da so ti člani, ki so poklicani, da nudijo podporo, sprva pogosto živčni, potem pa ugotovijo, da je poklic tako nagrajujoč, da nikdar nočejo biti razrešeni.
»To je čista veroizpoved,« je dejal (gl. Jakob 1:27).
Čeprav ne bi smeli čutiti pritiska, naj obiščemo zapornike, ki jih ne poznamo, so še drugi načini za varno služenje. Sledi nekaj predlogov:
-
Zapornike vključite v svoje molitve, zlasti tiste, ki jih poznate po imenu. Molitev ima moč!
-
V lokalnih zaporih oziroma ječah preverite, ali potrebujejo podarjene stvari. V številnih ustanovah so dovoljena ročna dela, kot so kvačkanje, branje, umetnostni projekti in raziskovanje družinske zgodovine.
-
Če poznate koga, ki je v zaporu, mu pišite spodbudna pisma. Pri komunikaciji se odločajte varno in modro. Upoštevajte Duha in ohranjajte primerne meje.
-
Z družinskimi člani tistih, ki so v zaporih – zlasti otroki – bodite ljubeči, spoštljivi in jih vključujte. Ne pozabite, da so tudi družinski člani običajno le nedolžne žrtve. Sveti Duh nam lahko pomaga vedeti, kako najbolje služiti vsem družinskim članom.
Sveti Duh ne omejuje
Zapor je lahko neverjetno težak čas v človekovem življenju. A Svetega Duha ne zaustavljajo zidovi, rešetke ali verige. Molitev, preučevanje svetih spisov in ponižnost lahko prikličejo njegovo tolažilno prisotnost prav tako hitro v zaporniški celici kakor zunaj nje. Zaradi tega zapor lahko postane kraj čudežev.
Portia Louder, članica Cerkve, ki je pisala objave na blogu, ko je bila v zaporu, je svoj čas v zaporu opisala kot težko potovanje vere in samospoznavanja. »Preživela sem nekaj precej resnih borb, a čutim, da sem ozdravljena zaradi ljubezni, ki je neopisljiva,« je zapisala. »Ne glede s kakšnim izzivom se soočate prav zdaj, kjer koli že ste na svojem potovanju, prosim, ne obupajte!«
Garff Cannon, ki je kot predsednik veje služil v zaporu, je opisal, kako ga je Duh navdihnil, naj prijazno spregovori trdosrčnemu zaporniku, ki je imel težko življenje. »Besede, ki ste mi jih pravkar rekli, so najprijaznejše, kar mi jih je kdaj kdo rekel v življenju,« je rekel ta mož. »Ne spomnim se, da bi z mano kdaj govorili prijazno in ljubeče. Hvala.« Obisk sta zaključila s prvo molitvijo, ki jo je ta mož slišal po letih.
»Da, Sveti Duh zagotovo je v prevzgojnih ustanovah,« je pričeval brat Cannon. »Tam so Božji otroci in Bog želi, da pridejo nazaj.«
Bog veliko obljubi vsem, ki se odločijo, da mu bodo sledili, bodisi zanj najprej izvemo v Nedeljski šoli bodisi v zaporu. Kakor pravi Ezekiel 36:26: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.«
Vrnitev v družbo je izreden izziv
Zločin ne zniža vrednosti človekove duše (gl. Nauk in zaveze 18:10). Ko se nekdo odloči, da se bo spremenil na bolje, ali mu dovolimo, da raste in mu je odpuščeno?
»Božja milost in sočutje sta neverjetna,« je dejal starešina Richens. »Včasih posamezni zaporniki čutijo Gospodovo odpuščanje veliko prej, kakor jim odpusti vlada, družba ali celo nekateri člani Cerkve.«
Vrnitev v družbo po zaporu je težka. Tisti, ki so bili v zaporu, pogosto stežka najdejo službo ali stanovanje. Lahko jim pomagamo, da najdejo varnost na dobrih krajih in da imajo zdrave konjičke. Morda je najpomembneje, kar lahko naredimo, to, da smo pozitivni, spodbudni prijatelj. Ko je Joseph Smith med kandidiranjem za predsednika govoril o reformi zaporov, je učil, da »strogost in osamitev nikdar ne bosta tako prevzgojila človekovih nagnjenj kakor razum in prijateljstvo«.5
Sočutje marsikaj spremeni
Juda je svete spodbujal, naj bodo »usmiljeni« (Juda 1:22). Njegove besede odzvanjajo Odrešenikovo priprošnjo, naj se spomnimo tistih, ki so v ječah. Kako se bomo odzvali na te prošnje? Potrudimo se, da bomo tiste, ki so v zaporih, in njihove družine hranili z Božjo dobroto. Naše sočutje lahko marsikaj spremeni.