Kako mi preučevanje cerkvene zgodovine krepi vero
Fotografije Getty Images
V Južni Afriki sem kot srednješolec rad preučeval zgodovino. Ko sem šel na fakulteto, sem diplomiral iz zgodovine. Sprva kot učenec seminarja in potem kot študent inštituta sem rad hodil na vse tečaje, zlasti pa mi je bil všeč Nauk in zaveze, ker me je vpeljal v cerkveno zgodovino. Leta sem rad bral knjige o cerkveni zgodovini – sploh tiste, ki so obravnavale težke teme v naši zgodovini. Ko se iz različnih virov vztrajno učim o cerkveni zgodovini, se mi krepi vera. To se dogaja na naslednje tri načine.
Cerkvena zgodovina mi nudi perspektivo, zlasti glede preteklih običajev, vključno z omejitvami glede duhovništva in tempeljskih blagoslovov. Ko sem izvedel, da je bilo temnopoltim nekdaj prepovedano imeti duhovništvo, se mi je vera zamajala. Kako je Cerkev, ki jo imam rad, črncem lahko odrekla duhovništvo? Nekateri ljudje so mi poskušali pokazati razlage, za katere so trdili, da so doktrinarne ali iz svetih spisov. Begale so me in bremenile.
Sčasoma je zgodovinska razlaga postala smiselna in mi nudila tolažbo. Zgodovinski uvod v Drugo uradno izjavo na primer pojasni, da je Joseph Smith posvetil nekaj temnopoltih, vendar so cerkveni voditelji v zgodovini Cerkve črncem kmalu prenehali podeljevati duhovništvo. Nato se pojavi naslednja pomembna izjava: »Cerkveni zapisi ne podajajo jasnega vpogleda v izvore tega običaja.« 1 Članki iz Gospel Topics2 (Evangelijske teme) in drugi cerkveni priročniki nudijo več podrobnosti in dodatno zgodovinsko ozadje.3 Ta zgodovinska pojasnila odzvanjajo v meni in mi krepijo vero.
Cerkvena zgodovina mi pomaga ceniti tiste, ki so šli pred mano. To je zlasti res, ko upoštevaš doprinose navidezno »navadnih« članov. Na primer, prve kapele, ki so bile v petdesetih in šestdesetih letih zgrajene po Južni Afriki, Zimbabveju in Zambiji, so omogočili prispevki članov. Za prejem tempeljskih uredb se je bilo treba še bolj žrtvovati. Ker so člani vedeli, da bo trajalo desetletja, preden bodo v Afriki imeli templje, jih je veliko prodalo svoje imetje, vključno z domovi, da bi imeli denar, da bi odpotovali v tempelj in sodelovali v svetih uredbah. Cerkev na afriški celini je zgrajena na veri tistih prvih članov, ki so imeli malo, a so toliko žrtvovali. Ko berem njihova poročila, se mi vera okrepi in sem se bolj pripravljen žrtvovati.
Cerkvena zgodovina me spodbuja, da bolj marljivo pišem dnevnik. Cerkveni voditelji spodbujajo pisanje dnevnika. Zakaj? Ker je zgodovina Cerkve zapis o »načinu življenja, /…/ veri in delih« njenih članov (gl. Nauk in zaveze 85:2). Ko berem cerkveno zgodovino, denimo novo zgodovino Sveti, me presune, da so te zbirke možne samo zaradi dnevnikov, pisem in drugih zapisov običajnih članov Cerkve. Njihova iskrena poročila iz prve roke me spodbujajo, da redneje pišem dnevnik, s čimer prihodnjim zgodovinarjem pomagam, da bodo zabeležili resnično zgodovino Cerkve v Afriki.
Branje cerkvene zgodovine in prizadevanje, da bi pisal dnevnik, prinaša tudi bolj osebni blagoslov. Kakor je učil Henry B. Eyring, drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, sem blagoslovljen, ker v svojem življenju in v življenjih svojih družinskih članov vidim in se spominjam Gospodove roke.4 To spominjanje mi krepi pričevanje in zmožnost za soočanje z življenjskimi izzivi. Ko pišem dnevnik in premišljujem o skrbnih zapisih drugih članov Cerkve, zagledam velike Gospodove vzorce, ko v poslednjih dneh obnavlja svojo Cerkev in kraljestvo.
Te in številne druge lekcije, ki sem se jih naučil s preučevanjem cerkvene zgodovine, so močno doprinesle k mojemu duhovnemu razvoju. Te lekcije so mi dale tudi pogum, da branim svojo vero, ker razumem, zakaj delamo, kar delamo. Ker se zavedam zgodovinskih ozadij številnih naših običajev in prepričanj, sem boljši učitelj in boljši učenec.
Fotografije Getty Images