Sporočilo področnega voditelja
Služenje posvečuje: Osebno posvetitev dosežemo, če smo dovzetni za potrebe drugih
V zadnjem času so nas na številnih življenjskih področjih doletele spremembe in čeprav nismo bili vsi v istem čolnu, smo bili vsi v istih razburkanih vodah. Občasno me je mučilo, kako natanko naj ukrepam, grem naprej, kako naj bom učinkovit in kako naj se prilagodim spremembam, ki so se zgodile v mojem življenju.
Morda so se vam v zadnjih mesecih tako kot meni ponudile priložnosti in ste Gospoda prosili za vodstvo in razumevanje glede različnih zadev, da bi obvladovali neznane in edinstvene situacije in okoliščine. Nemara ste tudi vi občutili, da je ta čas priložnost, da se izpopolnimo in posvetimo, čas, da se zbližamo z Očetom v nebesih in postanemo boljši Kristusovi učenci. Da bi ta čas lažje prebrodili, nas redna sporočila predsednika Nelsona, bratov dvanajsterih in predsednikov ter predsednic organizacij spodbujajo, naj sledimo nasvetu »Poslušaj ga«1. Ena najpomembnejših veščin, ki se jih v življenju lahko naučimo in izboljšamo, je, kako slišimo Gospodov glas in spodbude. Če bomo te spodbude slišali, jim prisluhnili in po njih delovali, nam bo dana priložnost za izpopolnitev in osebno posvetitev.
Iz svojih izkušenj sem se naučil, da Gospod zelo rad izrazi svojo voljo in vodstvo, ko je govora o gradnji njegovega kraljestva. Predsednik Nelson je podal enako mnenje in nas spodbudil, naj iščemo razodetje2. Ugotovil sem, da razodetje prejmem lažje in prej, ko molim in si prizadevam, da bi prejel vodstvo glede služenja drugim, najsi v poklicih ali ko mislim na druge in ne na svojo voljo in okoliščine.
Ko je starešina Dieter F. Uchtdorf služil v Prvem predsedstvu, je učil:
»Odgovora na molitev pogosto ne dobimo, ko smo na kolenih, temveč ko smo na nogah in služimo Gospodu ter ljudem okrog sebe. Nesebično služenje in posvetitev nam prečistita duha, odpreta duhovne oči in nebeške zapornice. Če postanemo odgovor na molitev nekoga drugega, pogosto najdemo odgovor na svojo.«3
Posvečujoča moč duha nam je na voljo, ko si prizadevamo, da bi vedeli, kako lahko učinkoviteje skrbno služimo ljudem okrog sebe, najsi so to naša družina, prijatelji, sosedi, naše skupnosti ali tisti, ki so nam preko naših poklicev zaupani v skrb. Ko postanemo dovzetnejši za potrebe drugih, postanemo dovzetnejši za Duha, in to nam pomaga, da odgovorimo na prošnjo hvalnice, ki pravi, naj bomo bolj podobni Odrešeniku.4 Po mojih izkušnjah nam bo Gospod rade volje odgovoril na molitev, če se bomo v molitvi obrnili nanj glede tega, kako lahko pomagamo oziroma blagoslovimo druge. Morda bo napočil tudi čas, ko bomo navdih, naj delujemo, prejeli brez prejšnje molitve, preprosta vera, naj gremo in delamo dobro, je nagrada v obeh primerih. Sestra Sylvia Allred, nekdanja svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč, je to opisala takole:
»Čista Kristusova ljubezen se izraža z nesebičnim služenjem. Medsebojna pomoč je posvečujoča izkušnja, ki prejemnika povzdigne, darovalca pa naredi ponižnega.«5
Predsednik Thomas S. Monson je nekoč rekel, da so priložnosti, da razdajamo sebe, neomejene, a tudi minljive6. Molim, da nam bo zaupan Sveti Duh, da bomo prisluhnili navdihom in delovali in postali odgovor na molitev nekoga, in v zameno izkusili vse večjo posvečenost.