»Kako naj v svojih sovražnikih vidimo Božje obličje«, Liahona, mar./apr. 2022

Kako naj v svojih sovražnikih vidimo Božje obličje

Chad Ford

profesor medkulturnega mirovništva, Univerza Brighama Younga – Havaji

Te lekcije o razreševanju sporov iz Prve Mojzesove knjige so nam lahko merilo za življenje.

Kot mediator za razreševanje sporov sem si z opazovanjem zgleda in naukov Jezusa Kristusa v Novi zavezi nabral veliko modrosti glede urejanja sporov in ponujanja roke sprave. A Nova zaveza ni edina knjiga svetih spisov, ki me je vodila v karieri. Stara zaveza vsebuje nekatere presenetljivo globoke vpoglede, ki nam lahko pomagajo, ko obtičimo v razdiralnem sporu.

Kaj je razdiralni spor? To se zgodi, kadar zaradi svoje nesposobnosti, da bi razreševali težave s sodelovanjem, prizadenemo druge ali sebe.

Pri razdiralnem sporu občutimo strah pred bolečino tako v pričakovanju spora kakor pri posledici, strah, da ne bomo ljubljeni ali nas ne bodo videli tako, kot bi želeli biti videni, in strah, da nam ne bo uspelo poiskati rešitve za težave, ki nas pestijo. Ko dopustimo, da nas zgrabi strah, ne občutimo več moči, da bi reševali težave, s katerimi se spopadamo, in pogosto občutimo obup, sram ali nemoč.

Tak spor večina ljudi občuti kot nevarnost, zato na koncu uporabljamo nekoristne metode obvladovanja sporov, denimo izogibanje, prilagajanje ali tekmovanje, da bi se spora znebili. Žal v primeru razdiralnega spora ne bo delovala nobena od teh rešitev.

Da, prepiru bi se morali izogibati (gl. 3 Nefi 11:29). A nikdar se ne bi smeli izogibati ljudem, s katerimi smo v sporu, obupati nad njimi oziroma jih napadati. Namesto tega se moramo naučiti, kako vzljubiti ljudi, s katerimi smo v sporu. To zahteva, da s sovražniki ravnamo dobrotljivo, s čisto Kristusovo ljubeznijo (gl. Moroni 7:47).

Jezus je učil, da je enostavno ljubiti tiste, ki nas ljubijo. Rekel pa je tudi: »[T]oda glejte, pravim vam, ljubite svoje sovražnike, blagoslavljajte te, ki vas preklinjajo, delajte dobro tem, ki vas sovražijo, in molite za te, ki vas kruto izrabljajo in vas preganjajo« (3 Nefi 12:44). Odrešenik nas prosi, naj ljubimo kakor on in postanemo popolni, kakor je on (gl. Janez 13:34, 3 Nefi 12:48). To lahko pomeni, naj bomo pripravljeni druge ljubiti tudi, kadar je taka ljubezen na pogled tvegana. Morda oklevamo, ker se po naravi izogibamo nevarnosti. A kadar se odločimo, da bomo ljubili tiste, ki nas lahko prizadenejo, nam to omogoči, da se prebijemo skozi strah in nas prežame dobrotljivost.

Tovrstna ljubezen narekuje neustrašnost, kadar se soočamo s sporom. Poziva nas, naj se odpremo ljudem, s katerimi smo v sporu, z ljubeznijo, ki je »potrpežljiva, dobrotljiva, /…/ ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. /…/ Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. /…/ Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Korinčanom 13:4–5, 7–8) Dobrotljivost izkazuje takšno ljubezen brez jamstva, da bodo ljudje na drugi strani spora naredili enako.

Ljubezen nam omogoči, da brate in sestre, s katerimi smo v sporu, vidimo tako jasno, da so nam njihove potrebe in želje prav tako pomembne kot naše, ne glede na to, kako nas vidijo. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da bomo našli rešitve, ki bodo zadostile tako njihovim kot našim potrebam.

Dve zgodbi iz Stare zaveze sta čudovit zgled take ljubezni.

Ezav in Jakob

V Prvi Mojzesovi knjigi 25 naletimo na družinski spor med bratoma, Ezavom in Jakobom, Izakovima sinovoma. Ezav je Jakobu prodal svoje nasledstvo za skledo leče (gl. 1 Mojzes 25:30–31). Kasneje se je Jakob po nasvetu matere izdajal za Ezava, da bi prejel Izakov zadnji blagoslov (gl. 1 Mojzes 27:6–29).

Ezav je zasovražil Jakoba in se je zaobljubil, da ga bo ubil, zato je Jakob zbežal in živel pri stricu Labanu. (Gl. 27 Mojzes 27:41–45.) Sčasoma je Jakob zašel v težave s stricem in se je moral vrniti domov (gl. 1 Mojzes 31). Vedel je, da to pomeni, da se bo soočil z Ezavom, ki je imel večjo vojsko. Bal se je za svoje življenje in življenje svoje družine (gl. 1 Mojzes 32:7–8).

Na dan srečanja je Jakob poslal v dar veliko koz, kamel, krav, ovac in oslov kot mirovno darovanje. Ko se je približal bratu, se je sedemkrat priklonil. Ezav se je odzval v nasprotju z Jakobovimi pričakovanji. Ezav je zajokal, objel brata in mu povedal, da ni več potrebe po mirovnih darovanjih.

Jakoba je ganila Ezavova ljubezen in odgovoril je:

»’Nikar, prosim! Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, potem vzemi darilo iz moje roke. Gledal sem namreč tvoj obraz, kakor človek gleda Božje obličje, tako prijazno si me sprejel.

Vzemi, prosim, moj dar, ki so ti ga pripeljali! Kajti Bog me je obdaril in vsega imam zadosti!’ Tako dolgo ga je silil, da je sprejel.« (1 Mojzes 33:10–11)

Trije elementi za miroljubno življenje

Jakob je tu poosebljal zgled ljubezni, ki je po moje najučinkovitejša metoda, da se spravimo s tistimi, ki smo jim prizadejali krivico oziroma so krivico prizadejali nam.

Psalm 85:11 opiše pogoje za spravo: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« Jakobova in Ezavova pomiritev izpolnjuje pogoje, ki jih najdemo v Psalmih.

Od Jakoba in Ezava je zahtevalo pogum, da sta si priznala resnico, da nista sovražnika – bila sta brata. Zahtevalo je milost, da sta si odpustila. Od Jakoba je zahtevalo pravičnost – tiste vrste pravico, ki popravi, kar smo mi ali drugi naredili narobe – naj Ezavu ponudi del tega, s čimer je bil blagoslovljen. Ko so sovpadli vsi trije elementi, sta lahko zaživela v miru.

V življenju lahko sledimo enakemu merilu.

Kadar obtičimo v razdiralnemu sporu, nas lahko strah pred sporom in strah pred drugimi paralizirata ali povzročita, da z dejanji stvari še poslabšamo, ne izboljšamo. Pogosto utemeljujemo, da nič, kar lahko naredimo, da bi obrnili razdiralni krog, ne bo delovalo. S posmehom gledamo na to, da se drugi lahko spremenijo.

Vendar nam Jakobov zgled ponuja pot tudi za tovrsten spor. Soočil se je s strahom pred bratom in s strahom pred sporom z njim. V tistem trenutku ga je bolj zanimala »najina ohranitev« kakor »samoohranitev«, zato se je obrnil k bratu in mu ponudil tako resnico kot pravico za vse krivice, ki jih je povzročil. Ezavovo srce, ki je nekoč hotelo Jakoba ubiti, se je omehčalo, namesto tega je začutil usmiljenje in mir. Jakob je našel pot, kako ljubiti svojega sovražnika, in ob tem videl, kako vanj zre «Božje obličje«.

Navkljub zaskrbljenosti, ki jo morda čutimo, ko je pred nami tovrsten spor, je veliko učinkoviteje, bolj kot karkoli drugega, če tak spor preobrazimo. Kristusova ljubezen ustvari pogoje, da zares vidimo ljudi, s katerimi imamo težave, tako da v osnovi spremeni tako nas kot njih.

Jožef in bratje

Rod za Jakobom vidimo še en močan zgled ljubezni v Jakobovem sinu Jožefu.

Ljubosumni bratje so Jožefa prodali v suženjstvo, ko je bil še mlad. Jožefovi bratje so menili, da je imel oče najljubšega otroka in da je Jožef užival več naklonjenosti. Jožef je zaradi zlobe bratov do sebe hudo trpel. Dolga leta je bil ločen od družine, končal je kot služabnik in bil nekaj časa v ječi. Navsezadnje mu je Gospod pomagal, da je premagal svoje tegobe in v Egiptu postal mogočen gospodar. (Gl. 1 Mojzes 37–45.)

Tudi bratje so trpeli in so v času lakote prišli v Egipt, sestradani in pobiti. Jožefa ob srečanju niso prepoznali in so ga rotili za pomoč.

Imel je vso pravico, da bi jih vrgel v ječo in ukazal, da se nad njimi uveljavi pravica. To so si zaslužili. Namesto tega se je odločil, da bo izkazal milost – jim odpustil, jim izkazal ljubezen.

»Stopite bliže k meni!« jim je rekel. »In ko so se mu približali, je rekel: ‘Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt.

Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju.’« (1 Mojzes 45:4–5)

Jožef bratom ni le odpustil, temveč je v sporu videl konstruktiven namen. V vsem je priznal Božjo roko in da ga je navkljub trpljenju, ki so ga vsi prenašali, »Bog poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev« (1 Mojzes 45:7).

Prav tako se lahko podobno zgodi v našem življenju, ko priznamo, da se lahko boleč spor pravzaprav razplete tako, da bo okrepil naše družine in skupnosti, če bomo s skupnimi močmi poiskali rešitev.

Vsi bomo izkusili spor. Bolelo bo. Včasih strašno. Vedno sem osupel nad bolečino, ki jo čutijo drugi, ki so vpleteni v spor, posebej z najdražjimi. A ni treba, da bi ta bolečina in strah pomenila konec zgodbe.

Odločimo se lahko in drugače pogledamo na spor in ljudi, s katerimi smo v sporu, prav kakor je Jožef. Odločimo se lahko in opustimo jezo, zamero in obsojanje ter sovražnike objamemo.

Odločimo se lahko za ljubezen namesto strahu in odkrijemo – kakor so Jakob, Ezav, Jožef in njegovi bratje – da so naši sovražniki naši bratje in sestre. Ko si prizadevamo, da bi se spravili z njimi, lahko tudi mi vidimo Božje obličje.