»Kaj je v resnici spoštljivost?«, Liahona, mar./apr. 2022.

Kaj je v resnici spoštljivost?

Destiny Yarbro

Če razširimo svoje razumevanje spoštljivosti, smo lažje spoštljivi celo v najbolj nenavadnih okoliščinah.

Ker sem imela nekaj edinstvenih izkušenj, sem se zamislila o pomenu spoštljivosti. Predsednik Dallin H. Oaks, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, jo opredeli takole:

»Čaščenje pogosto vključuje dejanja, a pravo čaščenje vselej zahteva določen umski pristop.

Pristop čaščenja prikliče najgloblje občutke zvestobe, predanosti in strahospoštovanja. Čaščenje preplete ljubezen in spoštljivost v stanje predanosti, ki našega duha zbliža z Bogom.« ¹

Kaj vam pride na misel, ko pomislite na spoštljivost? Bi naslednje prizore na zakramentnem sestanku uvrstili med spoštljive ali nespoštljive?

Otrok riše v svojo pobarvanko.
Fant razdeljuje zakrament s slušalkami na ušesih.
Moški skače in divje maha z rokami.
Dekle igra igrico na telefonu.
Misijonar nenamerno vzklikne.
Ženska vselej sedi na hodniku, nikdar v kapeli.
Moški v prehodu v kapeli leži na vzmetnici.
Skupina članov maha in povzroča glasen hrup.
Najstnica sedi pod svojim stolom.
Ženska v ozadju kapele hodi sem in tja.

Večina od nas bi soglašala, da je misijonar, ki med zakramentnim sestankom vzklikne, veliko manj spoštljiv od otroka, ki riše, da se zaposli. A vzemimo si trenutek in preverimo svoje domneve o spoštljivosti, tako da gremo skozi teh deset resničnih potekov dogodkov – vsakega od teh sem na cerkvenih sestankih doživela tudi sama.

Otrok riše v cerkvi. To je vsakdanja navada in skoraj vsi člani jo zlahka sprejmejo. Vemo, da to običajno ni nespoštljivo, če le ne dopustimo, da nas premoti.
Moški razdeljuje zakrament, medtem ko po slušalkah posluša glasbo. To bi bilo v večini primerov skrajno neprimerno. Toda dovolite mi, da povem »preostanek zgodbe«. Poznala sem moškega s trdnim pričevanjem, ki je odslužil misijon in sprejel vrsto poklicev. A v zadnjih letih so mu postavili diagnozo shizoafektivne motnje. Slušalke mu omogočajo, da posluša tiho, mirno glasbo, in mu pomagajo, da izloči glasove, ki so vselej prisotni v glavi. S pomočjo slušalk občuti Duha in spoštljivo služi drugim.
Fant skače in divje maha z rokami. Preostanek zgodbe: Ta brat z avtizmom, ki se ne more verbalno izražati, postane navdušen vsakič, ko na govorniškem odru zagleda škofa. Navdušenje sporoča tako, da krili z rokami in skače.
Dekle igra igrico na telefonu. Preostanek zgodbe: Ta sestra se spopada s svojo anksioznostjo tako, da tiho igra igrice na telefonu. Pravzaprav lažje spoštljivo prisluhne sporočilu govornikov in jih sprejme, ker se njena anksioznost osredotoča na nekaj drugega.
Misijonar nenamerno vzklikne. Preostanek zgodbe: Ko sem bila v središču za usposabljanje misijonarjev, je bil v mojem področju misijonar s Tourettovim sindromom. Občasno je vzklikal v razredu, jedilnici in med cerkvenimi sestanki. Na njegove vzklike nismo gledali kot na nespoštljive, hitro smo videli, da je pripravljen služiti, navdušen, da bo posredoval sporočilo, in poln Duha.
Ženska vsak teden sedi na hodniku, nikdar v kapeli. Preostanek zgodbe: Ko sem v Salt Laku delala za Cerkev, je sestra pisala v oddelek za posebne potrebe o svoji izkušnji s posttravmatskim stresom zaradi svojega vojaškega služenja. Ker ji je zvonjenje mobilnega telefona oziroma drug nenaden hrup lahko priklical pretekle spomine, nikdar ni sedela v kapeli, da ne bi nenamerno koga prizadela.
Moški v prehodu v kapeli leži na vzmetnici. Preostanek zgodbe: Ko sem se preselila v novi oddelek, sem v kapeli na svoje presenečenje opazila brata na bolniški postelji na koleščkih. Ta moški je imel več invalidnosti in se je lahko le tako udeležil cerkvenih sestankov. Hitro sem spoznala, da je to tipično za ta oddelek in sem se hitro prilagodila. S svojo prisotnostjo ni izkazoval nespoštljivosti, pravzaprav prav nasprotno. Konec koncev, mar Odrešenik ni ozdravil moškega, ki so ga prijatelji spustili s posteljo v prenapolnjeno hišo? (Gl. Luka 5:18–20.)
Skupina članov povzroča glasen hrup in dela velike kretnje. Preostanek zgodbe: Gluha občestva so morda na videz »glasna« za slišeče udeležence. V skupnosti gluhih ni nespoštljivo, če nekdo povzroča hrup, se smeji ali glasno zakašlja, kot nespoštljivo pa se šteje, če člani med zakramentnim sestankom kretajo o posvetnih zadevah.
Najstnica sedi pod svojim stolom. Preostanek zgodbe: Ko sem bila najstnica, je ena od deklet moje starosti med učno uro vselej sedela pod stolom. Ta mlada sestra je odraščala v veliko rejniških domovih in se je počutila varno le v zamejenem prostoru. Od takrat se zavedam, da ne moremo pričakovati, da se učenci učijo, če čutijo, da se morajo boriti, zbežati ali če otrpnejo. Učenci se morajo počutiti varne, da se lahko učijo, in najpomembneje, čutiti morajo Odrešenikovo ljubezen.
Ženska hodi sem in tja po hodniku. Preostanek zgodbe: To sem pravzaprav jaz. Več kot desetletje se spopadam z anksioznostjo, z napadi hude anksioznosti in drugimi zdravstvenimi težavami. V teh trenutkih lahko pridem v cerkev le, če se lahko premikam. Nenehna hoja ali igranje s taktično igračo v rokah je včasih edina možnost, da lahko osredotočam pozornost na govornike ali občutim Duha.

Satan izkorišča dejstvo, da vselej ne poznamo preostanka zgodbe, da vselej ne poznamo izzivov, s katerimi se vsak dan soočajo naši bratje in sestre. Hoče, da pozabimo, da se večina članov trudi po svojih najboljših močeh, ne glede na to, kako je to videti v očeh drugih. Prizori, ki sem jih naštela zgoraj, so morda redki, a ponazarjajo veliko osebnih borb, skozi katere se naši sočlani prebijajo med udeleževanjem cerkvenih sestankov.

Verjamem, da bi Satan hotel, da verjamemo, da naše čaščenje ovirajo notranji boji, razlike ali pomanjkljivosti drugih. Dejansko sem ugotovila, da se prav v teh trenutkih navideznega nereda naučim največ o ljubezni svojega Odrešenika.

Kaj sem se naučila o spoštljivosti

1. Spoštljivost je odločitev in veščina.

Od mene je odvisno, ali občutim spoštljivost. Prepogosto ne čutim spoštljivosti, ker si dovolim, da me nekaj zmoti. Ko razvijam duhovno disciplino ali urim duha, da se osredotoča na najpomembnejše, sem sposobna prevzeti popolno odgovornost za svoj odnos z nebeškim Očetom.

2. Spoštljivost ni enaka za vse.

Družinski prijatelj, ki je bil sedemnajst let v zaporu, je sprejel Duha v svojo celico tako, da je iz papirja izdeloval zapletene modele templja. Spoštljivost je prisotna v vsaki situaciji, če sprejmemo Duha.

3. Spoštljivost lahko spodbudimo, a je osebna odločitev.

Spoštljivost pride, ko se v sebi zavežemo, da bomo negovali »držo čaščenja«. Prisotna je lahko le, če iskreno čutimo in izkazujemo ljubezen do Gospoda in drugih članov. Oče mi je nekoč dejal, da kadar sprejmemo odgovornost za svoje čaščenje, se naš zorni kot iz »Ne vmešavaj se v moje čaščenje!« spremeni v »V redu si. Tu si dobrodošel. Ne kvariš moje spoštljivosti, ker sem se odločil, da bom spoštljiv.« Nato sprevidimo, da ni treba, da so dejanja drugih napoti našemu odnosu z Odrešenikom in nebeškim Očetom. Seveda prevzemanje lastne odgovornosti za spoštljivost ne pomeni, da bi morali prezreti, kako naše obnašanje morda vpliva na izkušnjo drugih. Ko se trudimo, da smo spoštljivi, še dodatno kažemo svojo ljubezen do njih kot svojih bratov in sester.

Odrešenikovo služenje

Odrešenik je z lepim zgledom služenja izkazal sočutje do moža, ki ga je obsedla legija duhov. Čeprav je mož vpil in hodil naokrog brez oblačil, Jezus ni zavrnil, da bi ga ozdravil. Šele po ozdravljenju je mož lahko »zdrave pameti /…/ sedel pri Jezusovih nogah« in prosil, da bi smel ostati z Gospodom. (Gl. Luka 8:27–39, g. tudi Marko 5:1–20.)

Podobno Jezus dečku z nečistim duhom ni rekel, naj se preneha valjati po tleh, peniti in škripati z zobmi, še preden ga je ozdravil (gl. Marko 9:17–27). Na ta stanja je gledal kot na zemeljske izkušnje, ne duhovne napake. Zavrnil je le farizeje, ker je njihova samopravičnost preprečevala, da bi jih ozdravil.

Ko bomo vi in jaz razširili svojo opredelitev spoštljivosti, bomo bolj sposobni, da bomo učili in služili kakor Odrešenik. Spomnili se bomo vrednosti vsake duše v Božjih očeh (gl. Nauk in zaveze 18:10). Spoštljivi bomo tudi v nadvse nenavadnih okoliščinah.

Morda ima spoštljivost v Gospodovih očeh manj opraviti s tihim sedenjem in mirnim govorjenjem in več z našim mirnim umom in mehkosrčnostjo.

Avtorica živi v Teksasu v ZDA.