Najprej pokličite mene

Diana Loski, Pensilvanija, ZDA

Vesela sem, da nisem izpustila priložnosti, da pomagam sestri, ki je potrebovala mene in jaz njo.

Slika

starejša ženska in mlajša ženska se pogovarjata

Ko sem bila mlada mama s prvim dojenčkom, je bil moj mož še na kolidžu. Oba sva delala s polovičnim delovnim časom, da bi se prebila skozi mesec.

Veselila sem se prostega dne in načrtovala, da si bom na televiziji pogledala star film. To je bilo še pred časom DVD-jev ali spletnih multimedijskih storitev.

Film naj bi se začel ob idealnem času – ob desetih – ko sin zadrema. V glavni vlogi je igral Cary Grant, eden od mojih najljubših ameriških filmskih zvezdnikov.

Zvečer pred pričakovanim prostim dnem je poklicala oddelčna predsednica Društva za pomoč. Sestro iz oddelka je zadela blaga kap in naslednji dan je potrebovala nego, dokler se z dela ne vrne sin.

»Sama bi poskrbela za to, a imam obiske,« je rekla predsednica Društva za pomoč. Pojasnila je, da nima nikogar, ki bi ga lahko prosila, in je ponudila, da bo popazila na najinega sina, medtem ko bom jaz skrbela za sestro. Nerada sem privolila.

Naslednje jutro sem odložila sina in šla na obisk k sestri. Ime ji je bilo Louise in nemudoma mi je prirasla k srcu. Bila je dovolj stara, da bi bila lahko moja babica, ki je umrla pred kratkim.

Louise sem pomagala, da se je oblekla, in ji zatem pripravila zajtrk. Previdno je sedla na stol in prižgala televizijo. Bilo je le malo do desetih. Z daljincem je preklapljala med kanali in rekla: »Na televiziji ni nič pametnega.«

Oklevala sem in nato rekla: »Na enajstem kanalu je film s Caryjem Grantom.«

»Res?« je vprašala. »Obožujem Caryja Granta!«

Ogledali sva si film in skrajno uživali. Zatem se je razgovorila o svojem življenju, ko je bila mojih let. Povedala mi je o svojem sinu in jaz sem ji povedala o svojem. Govorila je o Cerkvi in kako jo pogreša.

Ko se je vrnil sin, sem obljubila, da se bom vrnila. Predsednici Društva za pomoč sem rekla, naj pokličejo najprej mene, če bo Louise kdaj koga potrebovala.

Enkrat v naslednjih dveh tednih je Louise zadela še ena kap in umrla je, še preden sem imela priložnost, da bi jo videla ponovno. Skupaj sva preživeli le devet ur in si ogledali film, a postala je moja draga prijateljica. Pogosto pomislim nanjo.

Hvaležna sem, da nisem izpustila priložnosti, da bi pomagala sestri, ki je potrebovala mene – in jaz njo, čeprav se tega nisem zavedala.