Pojdiva v tempelj

Luz Stella de Berrio Arenas, Bogota, Kolumbija

Ko sem molila, da bi vedela, kako naj pomagam tašči, sem pomislila na tempelj.

Med pandemijo covida-19 je bil bogotski tempelj v Kolumbiji zaprt. Ker nisem več mogla tja, sem se občasno v mislih sprehodila po templju in obujala spomine na svoje tamkajšnje služenje kot tempeljska delavka.

Le malo potem, ko se je v Kolumbiji začela karantena zaradi covida-19, je tašča hudo zbolela. Ko sem molila, da bi vedela, kako naj ji pomagam, sem pomislila na tempelj.

Med razmišljanjem o templju me je Sveti Duh navdihnil, naj jo vprašam, ali bi želela z menoj v mislih obiskati »enega najlepših krajev na zemlji«.

S slabotnim glasom je odgovorila: »Da.«

Predstavljali sva si, da se odpravljava z njenega doma v Medellínu, potujeva do mojega doma v Bogoti in nato prispeva do templja. Predstavljali sva si, kako vstopava in služiva v templju. Predstavljali sva si, kako skupaj sediva v celestialni sobani in se v molitvi zahvaljujeva Gospodu.

Zatem sva srčno prosili nebeškega Očeta, da bi se moji tašči, v skladu z Božjo voljo, morda povrnilo zdravje in bi se sčasoma lahko tudi dejansko vrnila v tempelj. To je bila posebna, sveta izkušnja, ki jo je okrepila in ohrabrila.

Ena od zgodb o Odrešeniku, ki me najbolj gane, se je zgodila v mestu Kafarnaum. Zgodba nas uči, da Gospod druge lahko blagoslovi in ozdravi ob pomoči družinskih članov in prijateljev.

Ko so ljudje iz Kafarnauma izvedeli, da je bil Jezus v določeni hiši, so k njemu prinesli moža, ki je bil hrom.

»Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi.

Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!’« (Gl. Marko 2:1–11.)

Kakor hromega moža je tudi mojo taščo ozdravila Odrešenikova moč preko duhovniškega blagoslova in zaradi njene vere in vere družine in prijateljev.

Vem, da v teh negotovih časih lahko prejmemo vodstvo, da okrepimo in ohrabrimo ljudi v stiski. Če se obrnemo na nebeškega Očeta in se vselej spominjamo njega in njegovega Sina, lahko prejmemo mir, upanje in ozdravitev.