Joseph Smith — Življenjska zgodba

1 Zaradi številnih poročil, ki so jih objavili zlonamerni in spletkarski ljudje v zvezi z nastankom in napredkom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki so jih njihovi avtorji vse zasnovali zato, da bi se bojevali zoper njen značaj kot Cerkve in njen napredek v svetu — sem primoran napisati to zgodbo, da bi popravil javno mnenje in vse poizvedbe o resnici prikazal v luči dejstev, kakor so se odvijali, tako v zvezi z menoj kot s Cerkvijo, kolikor imam takšna dejstva v svoji lasti.

2 V tej zgodbi bom predstavil različne dogodke v zvezi s to Cerkvijo, po resnici in pravici, kakor so se odvijali oziroma kakor trenutno obstajajo, sedaj [1838] pa je osmo leto od ustanovitve omenjene Cerkve.

3 Rodil sem se v tisoč osemsto petem letu našega Gospoda, triindvajsetega dne decembra v mestu Sharon v okraju Windsor v zvezni državi Vermont. /…/ Moj oče, Joseph Smith st., je odšel iz zvezne države Vermont in se preselil v Palmyro v okrožju Ontario (sedaj Wayne) v zvezni državi New York, ko sem bil v svojem desetem letu oziroma tam nekje. Oče se je približno štiri leta po prihodu v Palmyro z družino preselil v Manchester v istem okraju Ontario —

4 v njegovi družini je bilo enajst duš, in sicer moj oče, Joseph Smith, moja mati, Lucy Smith (ki se je pred poroko pisala Mack, hči Solomona Macka), moji bratje Alvin (ki je umrl 19. novembra 1823 v šestindvajsetem letu starosti), Hyrum, jaz, Samuel Harrison, William, Don Carlos in moje sestre Sophronia, Catherine in Lucy.

5 Nekje v drugem letu po naši selitvi v Manchester je bilo v kraju, kjer smo živeli, nenavadno vznemirjenje na témo vere. Začelo se je z metodisti, vendar je kmalu postalo vsesplošno med vsemi ločinami v tistem področju dežele. Resnično se je zdelo, da je vplivalo na celotno okrožje dežele, in velike množice so se pridružile različnim verskim skupinam, ki so ustvarjale nemalo nemira in razdora med ljudmi, ko so nekateri klicali: »Glej, tukaj!« drugi pa, »Glej, tam!« Nekateri so se borili za metodistično vero, nekateri za prezbiterijansko in nekateri za baptistično.

6 Kajti navkljub veliki ljubezni, ki so jo spreobrnjenci teh različnih ver izražali v času svoje spreobrnitve, in veliki gorečnosti, ki jo je pokazala njihova duhovščina, ki so dejavno prihajali in spodbujali ta nenavadni prizor verskega doživljanja, zato da bi se vsi spreobrnili, kakor so to z zadovoljstvom imenovali, naj se vsak pridruži tisti ločini, kateri se želi; ko pa so spreobrnjenci začeli odhajati, nekateri v eno skupino in drugi v drugo, se je zdelo, da so bili na videz dobri občutki tako duhovnikov kot spreobrnjencev bolj hlinjeni kot pravi; kajti sledil je prizor velike zmede in slabih občutkov — duhovnik se je prepiral z duhovnikom in spreobrnjenec s spreobrnjencem, tako da so se vsi dobri občutki do drugih, če so jih sploh kdaj imeli, docela izgubili v besednem prepiru in tekmovanju mnenj.

7 Jaz sem bil tačas v svojem petnajstem letu. Družina mojega očeta je bila privržena prezbiterijanski veri in štirje od njih so se pridružili tej cerkvi, in sicer moja mati Lucy, moja brata Hyrum in Samuel Harrison ter moja sestra Sophronia.

8 V tem času velikega vznemirjenja je bil moj razum poklican pred resno presojo in veliko neugodje; čeprav pa so bili moji občutki globoki in pogosto zelo močni, sem se vseeno držal stran od vseh teh skupin, čeprav sem se udeležil raznih njihovih srečanj, kolikor krat sem imel priložnost. Sčasoma se je moje mišljenje nekoliko nagibalo k metodistični ločini in občutil sem neko željo, da bi se jim pridružil; toda zmeda in prepiri med različnimi veroizpovedmi so bili tako veliki, da je bilo za mladega človeka, kakor sem bil sam in ki je tako malo poznal ljudi in stvari, nemogoče, da bi prišel do kakšnega gotovega sklepa, kdo ima prav in kdo se moti.

9 Moj razum je bil včasih močno vznemirjen, ker je bilo vpitje in razburjenje tako veliko in nenehno. Prezbiterijanci so bili nadvse odločeni zoper baptiste in metodiste in so uporabili vse moči tako razum kot sofistiko, da bi dokazali njihove zmote, oziroma da bi ljudi vsaj pripravili, da bi mislili, da so v zmoti. Po drugi strani so si baptisti in metodisti enako goreče prizadevali, da bi postavili svoje lastne dogme in ovrgli vse druge.

10 Sredi te besedne vojne in zmešnjave mnenj sem si pogosto rekel: Kaj je treba narediti? Katera od vseh teh skupin ima prav, ali pa so vse skupaj napačne? Če je katera od teh prava, katera to je in kako bom to vedel?

11 Ko so me tako bremenile skrajne težave, ki so jih povzročila spodbijanja teh skupin pobožnjakarjev, sem nekega dne v Jakobovem pismu prebral peti verz prvega poglavja, ki pravi: Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti; in dana mu bo.

12 Noben odlomek iz svetih spisov se nikoli ni tako močno dotaknil človeškega srca, kot se je ta takrat mojega. Zdelo se je, da je z veliko močjo prežel vse moje srce. Vedno znova sem premišljeval o njem, zavedajoč se, če je kdo potreboval Božjo modrost, da sem bil to jaz, kajti nisem vedel, kako naj ravnam, in če ne bi prejel več modrosti, kot sem jo imel takrat, ne bi nikoli vedel, kajti verski učitelji različnih verskih ločin so iste odlomke iz svetih spisov razumeli tako različno, da je v meni splahnelo vsakršno upanje, da bi rešitev na to vprašanje lahko dobil v Svetem pismu.

13 Končno sem prišel do sklepa, da moram ali ostati v temi in zmedi, ali pa storiti, kot pravi Jakob, to je, vprašati Boga. Končno sem se odločil, da bom vprašal Boga, kajti sklepal sem, če daje modrost tistim, katerim je manjka, in jo rad da, ne da bi jim kaj očital, to lahko poskusim tudi sam.

14 Tako sem v skladu s to svojo odločitvijo, da bom vprašal Boga, odšel v gozd, da bi poskusil. Bilo je zjutraj lepega in jasnega dne zgodaj spomladi leta osemnajsto in dvajset. Prvič v življenju sem poskusil kaj takega, kajti v vsem svojem strahu nisem nikoli prej poskusil moliti na glas.

15 Ko sem odšel na mesto, kamor sem se predhodno namenil, se ozrl naokrog in ugotovil, da sem sam, sem pokleknil in pričel Bogu razodevati želje svojega srca. Takoj potem se je nadme nemudoma zgrnila neka moč, ki me je popolnoma ohromila in je imela nad mano tako močan vpliv, da mi je zvezala jezik, tako da nisem mogel govoriti. Okrog mene je nastala gosta tema in za trenutek se mi je zazdelo, kot da sem obsojen na nenadno pogubljenje.

16 Toda ko sem uporabil vse svoje moči, da bi klical k Bogu, naj me reši pred močjo tega sovražnika, ki me je zgrabil, in prav tisti trenutek, ko sem bil pripravljen, da se predam obupu in se prepustim pogubi — ne nekemu navideznemu pogubljenju, ampak moči nekega dejanskega bitja iz nevidnega sveta, ki je imelo tako neverjetno moč, kot je nisem še nikoli prej čutil v nobenem bitju — prav v tistem trenutku velikega strahu sem natanko nad svojo glavo zagledal snop svetlobe, ki je bila močnejša od sijaja sonca, ki se je postopoma spuščala, dokler ni legla name.

17 Ko se je pojavila, sem bil rešen sovražnika, ki me je zvezal. Ko je svetloba legla name, sem zagledal dve bitji, katerih sijaja in slave ni moč opisati, ki sta stali nad menoj v zraku. Eden od njiju mi je spregovoril, me poklical po imenu in rekel, pokazujoč na drugega — To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!

18 Moj namen je bil, da bi vprašal Gospoda in izvedel, katera od vseh ločin je prava, da bi vedel, kateri naj se pridružim. Brž ko sem torej prišel k sebi, tako da sem lahko govoril, sem bitji, ki sta stali nad menoj v svetlobi, vprašal, katera od vseh ločin je prava (kajti do takrat v srcu nisem nikoli pomislil, da so vse napačne) — in kateri naj se pridružim.

19 Rečeno mi je bilo, naj se ne pridružim nobeni od teh, ker so vse napačne; in ta, ki me je nagovoril, je dejal, da so vsa njihova prepričanja gnusna v njegovih očeh, da so vsi tisti izpovedovalci izprijeni; da: »se mi približujejo z ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene, človeške zapovedi, ki imajo obliko pobožnosti, a zanikajo Božjo moč, poučujejo kot nauke«.

20 Ponovno mi je prepovedal, da bi se pridružil kateri od teh; in povedal mi je veliko drugega, česar tokrat ne smem zapisati. Ko sem se ponovno ovedel, sem ležal na hrbtu in strmel v nebo. Ko je svetloba izginila, sem ostal brez moči, ki pa se mi je do neke mere kmalu povrnila in sem odšel domov. In ko sem se nagnil k ognjišču, me je mati vprašala, kaj je narobe. Odgovoril sem: »Ni pomembno, vse je v redu — povsem dobro sem.« Nato sem materi rekel: »Spoznal sem, da prezbiterijanstvo ni pravo.« Zdi se, kakor da se je nasprotnik že v zgodnjem obdobju mojega življenja zavedal, da mi je usojeno, da se bom izkazal za kalilca in nadlegovalca njegovega kraljestva; zakaj bi se moči teme sicer združile zoper mene? Zakaj nasprotovanje in preganjanje, ki se je vzdignilo zoper mene skorajda že v otroštvu?

21 Nekaj dni po tem, ko sem imel to videnje, sem se znašel v družbi z enim od metodističnih pridigarjev, ki je bil zelo dejaven v prej omenjenem verskem vznemirjenju; in ko sem se z njim pogovarjal na témo vere, sem izkoristil priložnost in mu pripovedoval o videnju, ki sem ga imel. Njegovo vedénje me je močno presenetilo; ne le, da je moje sporočilo vzel nalahko, temveč z velikim prezirom, rekoč, da je bilo vse od hudiča, da v teh dneh ni takšnih stvari, kot so videnja oziroma razodetja; da so vse takšne stvari prenehale z apostoli in da jih nikdar ne bo nič več.

22 Kmalu pa sem spoznal, da je moja zgodba med izpovedovalci vere povzročila velike predsodke in veliko preganjanje, ki se je vztrajno stopnjevalo; in čeprav sem bil samo nepomemben fant v starosti med štirinajst in petnajst let in je bil moj položaj v življenju takšen, da sem bil brez vpliva v svetu, so kljub temu ljudje na visokih položajih zadosti opozarjali name, da so proti meni ščuvali javno mnenje in povzročili bridko preganjanje; in to je bilo skupno vsem verskim ločinam — vse so se združile, da bi me preganjale.

23 Zaradi tega sem tako takrat kakor kasneje resno razmišljal, kako čudno je, da so nekega nepomembnega fanta, starega malo čez štirinajst let, ki mu je bilo določeno, da se bo skromno preživljal z vsakodnevnim delom, obravnavali kot zadosti pomembnega človeka, da so pritegnili pozornost veljakov najbolj priljubljenih verskih ločin tistega časa, in sicer tako, da so v njih vzbudili duha najbridkejšega preganjanja in žaljenja. Toda čudno ali ne, tako je bilo, in to me je pogosto hudo žalostilo.

24 Vendar je bilo to, da sem imel videnje, vendarle dejstvo. Od takrat naprej sem razmišljal, da se počutim kot Pavel, ko se je branil pred kraljem Agripom in mu pripovedoval o videnju, ki ga je imel, ko je videl svetlobo in slišal glas, vendar mu jih je le malo verjelo; nekateri so dejali, da ni pošten, drugi, da je nor; in zasmehovali so ga in žalili. Toda vse to ni izničilo dejanskosti njegovega videnja. Imel je videnje, vedel je, da ga je imel, in vse preganjanje pod nebom tega ni moglo spremeniti; in čeprav bi ga preganjali do smrti, je in bo do zadnjega diha vedel, da je videl svetlobo kot tudi slišal glas, ki mu je govoril, in ves svet ga ni mogel prisiliti, da bi mislil ali verjel drugače.

25 Tako je bilo tudi z menoj. Dejansko sem videl svetlobo in sredi te svetlobe sem videl dve bitji in resnično sta mi govorili; in čeprav so me sovražili in preganjali, ker sem govoril, da sem imel videnje, je bilo slednje res; in ko so me zaradi mojih trditev preganjali, žalili in proti meni po krivici govorili vsakovrstno zlo, sem si v srcu rekel: Zakaj me preganjate, ker govorim resnico? Dejansko sem videl videnje; in kdo sem, da se lahko zoperstavim Bogu, ali zakaj me svet misli prisiliti, da bi zanikal, kar sem dejansko videl? Kajti videl sem videnje; to sem vedel in vedel sem, da Bog to ve, in tega nisem mogel zanikati, niti si tega nisem drznil storiti, kajti vedel sem, da bi s tem užalil Boga in prišel pod obsodbo.

26 V mislih sem bil, kar zadeva svet verskih ločin, sedaj pomirjen — nisem se bil dolžan pridružiti nobeni od njih, ampak mi je bilo naročeno, naj nadaljujem tako kot doslej, dokler ne bom dobil novih navodil. Ugotovil sem, da je Jakobovo pričevanje resnično — da človek, kateremu manjka modrosti, lahko modrost izprosi od Boga in mu jo bo dal, ne da bi mu kaj očital.

27 Do enaindvajsetega septembra tisoč osemsto triindvajset sem nadalje opravljal svoja vsakodnevna opravila v življenju in vseskozi prenašal hudo preganjanje vsakovrstnih ljudi, tako vernih kot nevernih, ker sem še naprej zatrjeval, da sem imel videnje.

28 Od takrat, ko sem imel videnje, pa do leta osemnajsto triindvajset — ko mi je bilo prepovedano, da bi se pridružil kateri od verskih ločin tistega časa, in ker sem bil v rosni mladosti in ker so me preganjali tisti, ki bi mi morali biti prijatelji in ki bi morali z menoj ravnati prijazno, in če so mislili, da sem bil zapeljan, bi si morali primerno in ljubeče prizadevati, da bi me privedli nazaj na pravo pot — sem bil prepuščen vsakovrstnim skušnjavam. Ker sem prišel med različne ljudi, sem pogosto naredil veliko nespametnih napak in razkrival mladostne slabosti ter šibkosti človeške narave, ki so me, na žalost, vodile v različne skušnjave, žaljive v Božjih očeh. Zaradi tega priznanja nikomur ni potrebno predpostavljati, da sem kriv kakršnih koli velikih ali zlonamernih grehov. Po naravi nisem bil nikoli nagnjen k slednjemu. Bil pa sem kriv lahkomiselnosti in včasih sem se družil z veseljaško družbo in tako naprej, kar ni bilo v skladu s tistim značajem, ki bi ga moral ohranjati nekdo, ki ga je poklical Bog, kakor je mene. Toda to se ne bo zdelo čudno nikomur, ki se spomni moje mladosti in pozna moj prirojeni dobrovoljni značaj.

29 Zaradi tega sem pogosto čutil, da sem zaradi svojih šibkosti in nepopolnosti preklet; ko sem se na večer zgoraj omenjenega enaindvajsetega septembra, potem ko sem legel v posteljo, zatekel k molitvi in ponižni prošnji k vsemogočnemu Bogu za odpuščanje vseh mojih grehov in neumnosti in tudi da bi izvedel, kaj si o meni misli Bog; kajti docela sem zaupal, da bom prejel božansko razodetje kot sem ga že prej.

30 Ko sem tako klical k Bogu, sem opazil, da se je v moji sobi pojavila svetloba, ki je postajala vse močnejša, dokler soba ni bila svetlejša kot opoldan, ko se je nenadoma poleg moje postelje pojavila neka oseba, ki je stala v zraku, kajti njegova stopala se niso dotikala tal.

31 Na sebi je imel ohlapno oblačilo nadvse izjemne beline. Ta belina je presegala vse zemeljsko, kar sem kdaj videl; niti ne verjamem, da bi kaj zemeljskega lahko bilo prikazano tako silno belo in sijajno. Njegove roke do zapestij in nekoliko od zapestij navzgor so bile gole; tudi njegove noge do gležnjev in nekoliko nad gležnji so bile gole. Gola sta bila tudi njegova glava in vrat. Opazil sem, da na sebi ni imel drugega oblačila kot to oblačilo, saj je bilo odprto, tako da sem lahko videl njegovo oprsje.

32 Silno belo pa ni bilo samo njegovo oblačilo, ampak je bila nepopisno veličastna vsa njegova podoba, njegovo obličje pa je bilo resnično kot blisk. Soba je bila silno svetla, a ne tako svetla kakor neposredno okrog njega. Ko sem se ozrl nanj, me je bilo sprva strah, toda strah me je kmalu zapustil.

33 Poklical me je po imenu in mi rekel, da je glasnik, poslan k meni iz Božje navzočnosti, in da mu je ime Moroni; da ima Bog zame delo, ki ga moram opraviti, in da bo moje ime za dobro in za slábo med vsemi narodi, rodovi in jeziki oziroma da se bo o njem med vsemi ljudmi govorilo tako dobro kot slábo.

34 Rekel je, da je nekje shranjena knjiga, napisana na zlate plošče, ki poroča o prejšnjih prebivalcih te celine in navaja vir, od kje izvirajo. Rekel je tudi, da vsebuje polnost večnega evangelija, kakor ga je starodavnim prebivalcem predal Odrešenik;

35 da obstajata tudi dva kamna v srebrnih okvirih — in ta kamna, pritrjena na naprsnik, sestavljata to, kar se imenuje urím in tumím — ki sta shranjena s ploščami, in posedovanje ter uporaba teh kamnov je bilo tisto, kar je določalo »vidce« v starodavnih oziroma prejšnjih časih; in da ju je Bog pripravil za prevajanje knjige.

36 Ko mi je vse to povedal, je začel navajati prerokbe iz Stare zaveze. Najprej je navedel del tretjega poglavja Malahije; navedel pa je tudi drugi del poglavja te iste prerokbe, čeprav malo drugače, kakor je napisana v Svetem pismu. Namesto da bi devetnajsti verz navedel tako, kot se glasi v Svetem pismu, ga je navedel takole:

37 Kajti glejte, prišel bo dan, ki bo razžarjen kakor peč, in vsi ponosneži, da, in vsi, ki delajo húdo, bodo zgoreli kot strnje; kajti tisti, ki prihajajo, jih bodo požgali, pravi Gospod nad vojskami, da od njih ne bo ostala ne koreninica ne vejica.

38 In spet, triindvajseti verz je navedel takole: Glejte, po preroku Eliju vam bom razodel duhovništvo pred prihodom vélikega in strašnega Gospodovega dne.

39 Tudi naslednji verz je navedel drugače: In v srca otrok bo položil obljube, dane očetom, in srca otrok se bodo obrnila k njihovim očetom. Če ne bi bilo tako, bi bila ob njegovem prihodu vsa zemlja povsem razdejana.

40 Poleg tega je navedel še enajsto poglavje Izaije, rekoč, da je na tem, da se izpolni. Navedel je tudi dvaindvajseti in triindvajseti verz tretjega poglavja Apostolskih del, in sicer natanko tako, kot sta zapisana v Novi zavezi. Rekel je, da je ta prerok Kristus, a da dan še ni prišel, ko bo »vsak, kdor ne bo poslušal njegovega glasu, odrezan od ljudstva«, ampak da bo prišel kmalu.

41 Navedel je tudi tretje poglavje Joéla od prvega do zadnjega verza. Rekel je tudi, da se to še ni izpolnilo, da pa se bo kmalu. Nadalje je izjavil, da bo kmalu nastopila polnost drugih narodov. Navedel je še veliko drugih odlomkov iz svetih spisov in podal veliko pojasnil, ki jih tu ni moč omenjati.

42 Ponovno mi je rekel, naj takrat, ko bom dobil tiste plošče, o katerih je govoril — kajti čas, da bi jih prejel, se še ni izpolnil — slednjih ne pokažem nikomur; niti naprsnika z urímom in tumímom, samo tistim, katerim mi jih bo zapovedano pokazati, če pa bom, bom umrl. Ko se je z menoj pogovarjal o ploščah, se mi je pred očmi odprlo videnje, da sem videl kraj, kjer so bile plošče shranjene, in to tako jasno in razločno, da sem kraj prepoznal, ko sem tja prišel.

43 Po tem sporočilu sem videl, da se je svetloba v sobi začela zbirati neposredno okrog njega, ki je z menoj govoril, in tako se je nadaljevalo, dokler se v sobi ni spet stemnilo, razen le okrog njega, ko sem v trenutku videl nekaj takega kakor pot, ki se je odpirala naravnost v nebesa, in dvigal se je, dokler ni docela izginil, in soba je bila, kakor preden se je pojavila ta nebeška svetloba.

44 Ležal sem zamišljen nad neverjetnim dogodkom in se močno čudil temu, kar mi je povedal ta nenavadni glasnik, ko sem sredi premišljevanja nenadoma opazil, da se je v sobi spet začela pojavljati svetloba, in nekako v trenutku je bil isti nebeški glasnik spet pri moji postelji.

45 Spet je začel pripovedovati prav tisto, kar je bil storil ob prvem prihodu, brez najmanjše spremembe; ko je s tem končal, me je obvestil o velikih sodbah, ki prihajajo nad zemljo, z velikimi opustošenji zavoljo lakote, meča in kuge, in da bodo te bridke sodbe na zemljo prišle v tem rodu. Ko mi je to povedal, se je spet dvignil, kakor je bil storil prej.

46 Do sedaj so bili vtisi v meni tako globoki, da me je spanec zapustil, in ležal sem osupel nad tem, kar sem tako videl kot slišal. A kolikšno je bilo moje presenečenje, ko sem ob svoji postelji spet zagledal istega glasnika in ga slišal pripovedovati oziroma spet ponavljati isto od začetka kakor prej; in dodatno me je posvaril, govoreč mi, da me bo Satan poskusil skušati (zaradi revščine v družini mojega očeta), da bi dobil plošče, da bi obogatel. To mi je prepovedal, rekoč, da ne smem imeti drugega namena, ko bom plošče dobil, kakor slaviti Boga, in ne smem pustiti, da bi name vplival kakršen koli drug motiv kakor le gradnja Božjega kraljestva; sicer jih ne bom mogel dobiti.

47 Po tem tretjem prihodu se je spet dvignil v nebesa kakor prej in spet sem premišljeval o nenavadnosti tega, kar sem bil pravkar izkusil, ko je skoraj takoj potem, ko se je bil nebeški glasnik od mene dvignil v tretje, zakikirikal petelin, in spoznal sem, da se dani, tako da so morali najini pogovori trajati vso tisto noč.

48 Kmalu potem sem vstal iz postelje in kot po navadi šel po potrebnih dnevnih opravilih, toda ko sem poskusil delati kakor sicer, sem ugotovil, da me je moč tako zapustila, da sem postal popolnoma nemočen. Moj oče, ki je delal z menoj, je opazil, da je z menoj nekaj narobe, in mi rekel, naj grem domov. Krenil sem z namenom, da pojdem proti hiši, a ko sem s polja, kjer sva bila, poskusil priti preko ograje, so mi moči povsem pošle in nemočen sem padel po tleh ter se nekaj časa nisem ničesar zavedal.

49 Prvo, česar se spomnim, je bil glas, ki mi je govoril, ko me je poklical po imenu. Pogledal sem navzgor in videl istega glasnika, ki je stal nad mojo glavo, obdan s svetlobo kakor prej. Potem mi je spet povedal vse, kar mi je povedal prejšnjo noč, in mi zapovedal, naj grem k očetu in mu povem o videnju ter zapovedih, ki sem jih prejel.

50 Ubogal sem; vrnil sem se k očetu na polje in mu povedal celotno zadevo. Odvrnil mi je, da je bilo to od Boga, in mi rekel, naj grem in storim, kakor mi je glasnik zapovedal. Odšel sem s polja in šel na kraj, kjer so bile plošče shranjene, kakor mi je povedal glasnik; in zahvaljujoč jasnosti videnja, ki sem ga o tem imel, sem kraj v hipu prepoznal, ko sem tja prispel.

51 Nedaleč od vasi Manchester v okraju Ontario v New Yorku se nahaja hrib precejšnjega obsega in je najvišji od vseh v okolici. Na zahodni strani tega hriba nedaleč od vrha so pod kamnom precejšnje velikosti ležale plošče, shranjene v kamnitem zaboju. Ta kamen je bil v sredi na zgornji strani debel in okroglast ter tanjši na robovih, tako da se je srednji del videl iznad tal, rob pa je vse naokrog prekrivala zemlja.

52 Ko sem zemljo odstranil, sem si priskrbel vzvod, ki sem ga zataknil pod rob kamna in ga z malo napora dvignil. Pogledal sem noter in tam sem resnično zagledal plošče, urím in tumím ter naprsnik, kakor je navedel glasnik. Zaboj, v katerem so ležali, je bil oblikovan s polaganjem kamnov skupaj z nekakšno malto. Na dnu zaboja sta počez ležala dva kamna, na teh kamnih pa so ležale plošče in z njimi druge stvari.

53 Poskusil sem jih vzeti ven, toda glasnik mi je prepovedal in me spet spomnil, da čas, da bi prišle na dan, še ni napočil, niti ne bo, dokler od takrat ne minejo štiri leta, rekel pa mi je, naj na tisti kraj pridem natanko čez eno leto od takrat, da se bo tam sestal z menoj, in naj tako nadaljujem, dokler ne bo prišel čas, ko bom plošče prejel.

54 Zatorej sem, kot mi je bilo zapovedano, tja šel konec vsakega leta in tam vsakič našel istega glasnika ter od njega prejel navodila in znanje ob vsakem od najinih pogovorov v zvezi s tem, kar je nameraval Gospod in kako ter na kakšen način bo v poslednjih dneh vodeno njegovo kraljestvo.

55 Ker je bil moj oče zelo reven, smo bili primorani delati z lastnimi rokami, tako da so nas drugi najemali za dnevno delo ali kako drugače, kakor se nam je pač ponudila priložnost. Včasih smo bili doma, včasih zdoma in s stalnim delom smo se lahko dobro preživljali.

56 Leta 1823 se je družina mojega očeta soočila z veliko stisko zaradi smrti mojega starejšega brata Alvina. Meseca oktobra 1825 sem začel delati pri nekem starejšem gospodu po imenu Josiah Stoal, ki je živel v okraju Chenango v državi New York. Nekaj je slišal o rudniku srebra, ki so ga Španci odprli v Harmonyju v okraju Susquehanna v državi Pensilvanija; in je, preden me je vzel v službo, kopal, da bi po možnosti odkril žilo. Potem ko sem šel živet k njemu, me je sprejel z drugimi pomagači, da bi kopali za srebrno žilo, kar sem delal še skoraj en mesec brez uspeha pri našem podvigu, in sem končno starega gospoda prepričal, naj prenehamo kopati za njo. Odtod izvira razširjena zgodba o tem, da sem kopal denar.

57 V času, ko sem bil tako zaposlen, sem se v tistem kraju nastanil pri gospodu Isaacu Halu; tam sem prvič videl svojo ženo (njegovo hčer), Emmo Hale. Poročila sva se 18. januarja 1827, ko sem še služil pri gospodu Stoalu.

58 Ker sem še naprej zatrjeval, da sem imel videnje, mi je preganjanje še naprej sledilo in družina ženinega očeta je zelo močno nasprotovala temu, da bi se poročila. Zato sem jo moral odpeljati drugam; tako sva šla in se poročila v hiši veleposestnika Tarbilla v kraju South Bainbridge v okraju Chenango v New Yorku. Takoj po poroki sem od gospoda Stoala odšel in šel k svojemu očetu ter tisto obdobje delal na njegovi kmetiji.

59 Naposled je napočil čas, ko sem prejel plošče, urím in tumím in naprsnik. Dvaindvajsetega dne v septembru tisoč osemsto sedemindvajset, ko sem šel kot po navadi ob koncu še enega leta na kraj, kjer so bile shranjene, mi jih je isti nebeški glasnik izročil z naročilom, naj odgovorno skrbim zanje, da bom, če jih bom brezskrbno pustil iz rok oziroma zavoljo svojega zanemarjanja, odrezan; če pa bom uporabil vsa svoja prizadevanja, da jih bom ohranil, dokler on, glasnik, ne bo prišel ponje, bodo zaščitene.

60 Kmalu sem odkril razlog, zakaj sem prejel taka stroga navodila, naj jih varno hranim, in zakaj je bilo, da je glasnik rekel, da bo, ko bom naredil, kar se je od mene zahtevalo, prišel ponje. Kajti brž ko se je razvedelo, da jih imam, so vložili najprizadevnejše napore, da bi mi jih vzeli. V ta namen so uporabili vsako zvijačo, ki so si jo lahko izmislili. Preganjanje je postalo bridkejše in hujše kot prej in množice so bile v stalni pripravljenosti, da bi mi jih vzele, če bi bilo mogoče. Z Božjo modrostjo pa so ostale varno v mojih rokah, dokler nisem bil z njimi dovršil, kar se je od mene zahtevalo. Ko je, kakor je bilo dogovorjeno, glasnik prišel ponje, sem mu jih izročil; in v oskrbi jih ima do današnjega dne, ki je drugi dan v maju tisoč osemsto osemintridesetega leta.

61 Vznemirjenje se je vseeno nadaljevalo in govorice so bile s svojimi tisočimi jeziki ves čas na delu, pri čemer so se širile laži o družini mojega očeta in o meni. Če bi pripovedoval le o tisočem delčku tega, bi napolnilo knjige. Vendar je preganjanje postalo tako nevzdržno, da sem moral zapustiti Manchester in z ženo oditi v okraj Susquehanna v državi Pensilvaniji. Ko sva se pripravljala na odhod — ker sva bila zelo revna in ker je preganjanje tako močno pritiskalo na naju, ni bilo nobene možnosti, da bi bilo z nama kakor koli drugače — sva sredi svojih stisk našla prijatelja v omikanem gospodu po imenu Martin Harris, ki je prišel k nama in nama dal petdeset dolarjev, da bi nama pomagal na potovanju. Gospod Harris je bil prebivalec mestnega okraja Palmyra, v okraju Wayne v državi New York in ugleden kmet.

62 S to pravočasno pomočjo sem lahko prispel do kraja, kamor sem bil namenjen v Pensilvaniji; in takoj po svojem prihodu tja sem začel prepisovati znake s plošč. Prepisal sem jih precejšnje število in s pomočjo uríma in tumíma prevedel nekaj teh, kar sem naredil od časa, ko sem prispel v hišo ženinega očeta v mesecu decembru, in do prihodnjega februarja.

63 Enkrat v tem mesecu februarju je prej omenjeni gospod Martin Harris prišel k nam, vzel znake, ki sem jih prerisal s plošč, in se z njimi namenil v mesto New York. Kajti kar se je zgodilo z njim in z znaki, se bom skliceval na njegovo poročilo o podrobnostih, kakor mi je o njih pripovedoval po svojem povratku, ki so bile takšne:

64 »Šel sem v mesto New York in znake, ki so bili prevedeni, skupaj s prevodom le-teh, pokazal profesorju Charlesu Anthonu, gospodu, ki je bil znan po svojih literarnih dosežkih. Profesor Anthon je izjavil, da je prevod pravilen, bolj kot vsak drug, ki ga je kdaj videl prevedenega iz egipčanščine. Potem sem mu pokazal tiste, ki še niso bili prevedeni, in rekel je, da so egipčanski, kaldejski, asirski in arabski; in rekel je, da so znaki pristni. Dal mi je potrdilo, ki je ljudem v Palmyri potrjevalo, da so znaki pristni in da je prevod takšnih, ki so bili prevedeni, prav tako pravilen. Vzel sem potrdilo in ga dal v žep in sem ravno odhajal iz hiše, ko me je gospod Anthon poklical nazaj in me vprašal, kako je fant odkril, da so zlate plošče na tistem kraju, kjer jih je našel. Odgovoril sem, da mu je to razodel Božji angel.

65 Nato mi je rekel: ‛Pokaži mi tisto potrdilo.’ Zatorej sem ga vzel iz žepa in mu ga dal, ta pa ga je vzel in ga raztrgal na koščke, rekoč, da sedaj ni nič več takšnega, kot je delovanje angelov, in da bo plošče, če jih bom prinesel k njemu, prevedel. Obvestil sem ga, da je del plošč zapečaten in da mi jih je prepovedano prinesti. Odvrnil je: ‛Zapečatene knjige ne morem brati.’ Od njega sem odšel in šel k dr. Mitchellu, ki je potrdil, kar je profesor Anthon rekel tako glede znakov kot prevoda.«

· · · · · · ·

66 Peti dan v aprilu 1829 je v mojo hišo prišel Oliver Cowdery, ki ga dotlej nisem še nikdar videl. Pojasnil mi je, da uči v šoli v soseski, kjer živi moj oče, in ker je moj oče eden tistih, ki pošiljajo v šolo, je nekaj časa živel pri njem, medtem pa mu je družina povedala, kako sem prejel plošče, in je zatorej prišel, da bi me izpraševal.

67 Dva dni po prihodu gospoda Cowderyja (na dan 7. aprila) sem začel prevajati Mormonovo knjigo, on pa je postal moj pisar.

· · · · · · ·

68 Še vedno sva vztrajno prevajala, ko sva določenega dne v naslednjem mesecu (maja leta 1829) odšla v gozd, da bi molila in vprašala Gospoda o krstu za odpuščanje grehov, o čemer sva našla omembo v prevodu plošč. Ko sva bila tako zaposlena, molila in klicala h Gospodu, se je z neba v oblaku svetlobe spustilglasnik in naju potem, ko je položil roke na naju, posvetil, rekoč:

69 Vama, moja soslužabnika, v Mesijevem imenu podeljujem Aronovo duhovništvo, ki ima ključe za delovanje angelov in evangelija kesanja ter krsta s potopitvijo za odpuščanje grehov; in to ne bo nikoli več odvzeto z zemlje, dokler Levijevi sinovi ne bodo ponovno pravično darovali daritev Gospodu.

70 Rekel je, da Aronovo duhovništvo ni polnomočje za polaganje rok za dar Svetega Duha, temveč nama bo to podeljeno pozneje; in zapovedal nama je, naj greva in se krstiva, ter nama naročil, naj jaz krstim Oliverja Cowderyja, on pa naj nato krsti mene.

71 Tako sva šla in se krstila. Najprej sem jaz krstil njega, nato pa je on krstil mene — potem sem mu jaz položil roke na glavo in ga posvetil v Aronovo duhovništvo, nato pa je on položil roke name in me posvetil v isto duhovništvo — kajti tako nama je bilo zapovedano.*

72 Glasnik, ki se nama je prikazal ob tej priložnosti in nama podelil to duhovništvo, je dejal, da mu je ime Janez, in sicer da je tisti, ki se v Novi zavezi imenuje Janez Krstnik, in da deluje pod vodstvom Petra, Jakoba in Janeza, ki imajo ključe Melkízedekovega duhovništva, duhovništvo, katero je rekel, da nama bo podeljeno ob določenem času, in da se bom imenoval prvi starešina Cerkve, on (Oliver Cowdery) pa drugi. Po roki tega glasnika sva bila posvečena in se krstila petnajstega dne v maju leta 1829.

73 Takoj potem, ko sva po krstu stopila iz vode, sva bila deležna velikih in veličastnih blagoslovov nebeškega Očeta. Takoj potem, ko sem krstil Oliverja Cowderyja, se je Sveti Duh spustil nanj, in vstal je in prerokoval veliko stvari, ki naj bi se kmalu zgodile. In spet, brž ko je on krstil mene, sem prejel duha preroštva in sem stoje prerokoval glede rasti te Cerkve in številnih drugih stvari v zvezi s Cerkvijo in s tem rodom človeških otrok. Navdal naju je Sveti Duh in radostila sva se v Bogu najine odrešitve.

74 Ker sva bila torej v duhu razsvetljena, sva začela pred seboj odpirati svete spise, da bi jih razumela, in pravi pomen in namen njihovih skrivnostnejših odlomkov sta nama bila razodeta na način, do katerega se prej nikakor ne bi mogla dokopati, niti se ga nikdar prej spomniti. Medtem sva bila prisiljena ohraniti v tajnosti okoliščine, v katerih sva prejela duhovništvo in da sva se krstila, zaradi duha preganjanja, ki mu je bila soseska že priča.

75 Od časa do časa so nama grozili in to tudi izpovedovalci vere. Njihove namene po grožnjah pa je preprečil zgolj vpliv družine očeta moje žene (pod Božjo previdnostjo), ki so z menoj postali zelo prijateljski in ki so nasprotovali drhali in ki so želeli, da bi mi bilo dovoljeno nadaljevati s prevajalskim delom brez prekinitev; in zato so nam ponudili in obljubili zaščito pred vsemi nezakonitimi postopki, kolikor so le lahko.