Z zavezami do Božjih moči

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Če boste hodili po poti zavez, od krsta do templja in vse življenje, vam obljubljam moč, da boste šli proti naravnemu posvetnemu toku.

Lanskega novembra sem imel privilegij, da sem posvetil belemski tempelj v Braziliji. Bilo mi je v radost, da sem bil lahko s predanimi člani Cerkve v severni Braziliji. Takrat sem izvedel, da je Belem vrata na področje, ki vsebuje najsilovitejšo reko na svetu, reko Amazonko.

Navzlic moči reke se dvakrat letno zgodi nekaj navidez nenaravnega. Ko se sonce, luna in zemlja točno takole poravnajo, ob plimovanju navzgor po reki začne teči močan tok v nasprotni smeri naravnega rečnega toka. Zabeležili so valove, visoke šest metrov,¹ ki so se širili petdeset kilometrov² navzgor proti toku. Temu fenomenu, ki ga vsesplošno poznamo kot plimsko vrtino, zaradi velikega hrupa, ki ga ustvarja, tam pravijo pororoca oziroma »glasno rjovenje«. Pravilno lahko zaključimo, da se mora celo mogočna Amazonka ukloniti nebeškim močem.

Kakor Amazonka imamo tudi mi svoj naravni tok življenja; težimo k temu, kar je naravno. Kakor Amazonka z nebeško pomočjo lahko naredimo navidez nenavadne stvari. Navsezadnje za nas ni samoumevno, da smo ponižni, krotki ali voljni svojo voljo podvreči Božji. Vendar se le tako lahko preobrazimo, se vrnemo živet v Božjo navzočnost in uresničimo svojo večno usodo.

Kakor Amazonka se lahko odločimo, ali se bomo uklonili nebeškim močem oziroma da »bomo šli s tokom«.³ Iti proti toku je lahko težko. A »če se ne prepusti[mo] očarljivostim Svetega Duha« in ne opustimo sebične naravnanosti naravnega človeka,⁴ v življenju ne moremo prejeti Odrešenikove preobražajoče moči, s katero lahko naredimo, kar je težko.

Predsednik Russell M. Nelson nas je učil, kako naj to naredimo. Obljubil je: »Vsak človek, ki sklene zaveze v krstnem bazenu in v templju – in jih spolnjuje – ima več dostopa do moči Jezusa Kristusa, [ki] /…/ nas dvigne nad privlačno silo tega padlega sveta.«⁵ Drugače rečeno, lahko pridemo do Božje moči, a le če se z njim povežemo preko svetih zavez.

Preden je Bog ustvaril svet, je zaveze določil kot mehanizem, preko katerega se bomo kot njegovi otroci lahko združili z njim. Na osnovi nespremenljivega, večnega zakona je opredelil dokončne pogoje, glede na katere se lahko preobrazimo, smo odrešeni in povzdignjeni. V tem življenju te zaveze sklenemo tako, da sodelujemo v duhovniških uredbah in obljubimo, da bomo delali, kar nas Bog prosi, Bog pa nam v zameno obljubi določene blagoslove.⁶

Zaveza je zaobljuba, na katero bi se morali pripraviti, jo jasno razumeti in absolutno spoštovati.⁷ Če z Bogom sklenemo zavezo, je drugače, kakor če mimogrede nekaj obljubimo. Prvič, potrebno je duhovniško polnomočje. Drugič, šibka obljuba nima povezovalne moči, da bi nas dvignila nad privlačno silo naravnega toka. Zavezo sklenemo le, če se nameravamo izjemno predati temu, da jo bomo izpolnjevali.⁸ Postanemo Božji otroci zavez in dediči Božjega kraljestva, zlasti če se z zavezo popolnoma poistovetimo.

Strokovni izraz pot zavez se nanaša na vrsto zavez, s katerimi pridemo h Kristusu in se z njim povežemo. Preko te vezi zavez lahko dostopamo do njegove večne moči. Pot se začne z vero v Jezusa Kristusa in kesanjem, ki jima sledi krst in prejem Svetega Duha.⁹ Jezus Kristus nam je pokazal, kako naj stopimo na pot, ko se je krstil.¹⁰ Glede na novozavezna evangelijska poročila v Marku in Luku je nebeški Oče Jezusu govoril neposredno na njegovem krstu, rekoč: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Ko se na pot zavez podamo s krstom, si predstavljam, da nebeški Oče vsakemu od nas pravi podobno: »Ti si moj ljubi otrok, nad katerim sem vesel. Vztrajaj!«¹¹

Pri krstu in ko vzamemo zakrament,¹² pričujemo, da smo pripravljeni prevzeti ime Jezusa Kristusa.¹³ V tem smislu bodimo pozorni na starozavezno zapoved: »Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga!«¹⁴ Našim sodobnim ušesom to zveni kakor prepoved zoper nespoštljivo uporabo Gospodovega imena. Zapoved to vključuje, a njena odredba je še globlja. Hebrejska beseda, ki jo prevajamo »prevzeti«, pomeni »dvigniti« oziroma »nositi« kakor prapor, s katerim se nosilec poistoveti s skupino oziroma posameznikom.¹⁵ Beseda, ki jo prevajamo kot »po nemarnem«, pomeni »prazen« oziroma »varljiv«.¹⁶ Zapoved, naj Gospodovega imena ne izgovarjamo po nemarnem, tako lahko pomeni: »Ne boste se identificirali kot učenci Jezusa Kristusa, če ga ne nameravate zastopati pravilno.«

Njegovi učenci postanemo in ga pravilno zastopamo, ko namerno in vse bolj v zavezah prevzamemo ime Jezusa Kristusa. Zaveze nam dajo moč, da ostanemo na poti zavez, ker se naš odnos z Jezusom Kristusom in nebeškim Očetom spremeni. Z njima smo povezani z vezjo zaveze.

Pot zavez vodi k tempeljskim zavezam, kakor je tempeljska obdaritev.¹⁷ Obdaritev je Božji dar svetih zavez, ki nas še močneje poveže z Bogom. Pri obdaritvi se najprej zavežemo, da si bomo prizadevali spolnjevati Gospodove zapovedi; drugič, da se bomo kesali s strtim srcem in skesanim duhom, tretjič, da bomo živeli po evangeliju Jezusa Kristusa. To delamo tako, da verujemo v Boga, z njim sklenemo zaveze, ko prejmemo odrešenjske in povzdignjenjske uredbe, tako da te zaveze spolnjujemo vse življenje in si prizadevamo živeti po dveh velikih zapovedih, naj ljubimo Boga in bližnjega. Četrtič, zavežemo se, da bomo spolnjevali zakon čistosti, in, petič, da bomo posvetili sebe in vse, s čimer nas Gospod blagoslavlja, za gradnjo njegove Cerkve.¹⁸

Ko sklenemo in spolnjujemo tempeljske zaveze, izvemo več o Gospodovih namenih in prejmemo polnost Svetega Duha.¹⁹ V življenju smo vodeni. Kot učenci postajamo zreli, tako da nismo stalno nevedni otroci.²⁰ Temveč živimo zazrti v večnost in smo bolj motivirani, da služimo Bogu in drugim. Postanemo bolj zmožni izpolniti svoje namene na zemlji. Obvarovani smo pred zlom²¹ in prejmemo več moči, da se zoperstavimo skušnjavam in se pokesamo, ko se spotaknemo.²² Ko oklevamo, nam spomin na zaveze z Bogom pomaga, da se vrnemo na pot. Ko se povežemo z Božjo močjo, postanemo lastna pororoca ter v življenju in v večnostih lahko gremo zoper tok sveta. Naposled se naša usoda spremeni, ker pot zavez vodi v povzdignjenje in večno življenje.²³

Če spolnjujemo zaveze, ki smo jih sklenili v krstnih bazenih in v templjih, nam to daje moč, da prestanemo preizkušnje in gorje tega življenja.²⁴ Nauk, ki je povezan s temi zavezami, nam olajša pot in daje upanje, tolažbo in mir.

Moji stara starša Lena Sofia in Matts Leander Renlund sta prejela Božjo moč v krstnih zavezah, ko sta se leta 1912 na Finskem pridružila Cerkvi. Bila sta vesela, ker sta bila člana prve veje Cerkve na Finskem.

Leander je pet let kasneje, ko je bila Lena noseča z njunim desetim otrokom, umrl za tuberkulozo. Tisti otrok, moj oče, se je rodil dva meseca po Leandrovi smrti. Lena naposled ni pokopala le moža, temveč tudi sedem od svojih desetih otrok. Kot obubožana vdova se je težko preživljala. Dvajset let se ponoči ni dobro naspala. Podnevi je garala, da je prehranila družino. Ponoči je skrbela za umirajoče družinske člane. Težko si predstavljamo, kako je zmogla.

Lena je vztrajala, ker je vedela, da bodo njen pokojni mož in otroci lahko njeni vse večnosti. Nauk o tempeljskih blagoslovih, vključno s tistim o večnih družinah, ji je prinesel mir, ker je zaupala v moč pečatenja. Ko je bila na zemlji, ni nikoli prejela ne obdaritve, niti se ni pečatila k Leandru, a Leander je ostal bistveni vpliv v njenem življenju in je bil del njenega velikega upanja za prihodnost.

Lena je leta 1938 poslala podatke o svojih pokojnih družinskih članih, ene prvih poslanih iz Finske, da bi zanje opravili tempeljske uredbe. Po njeni smrti so drugi opravili tempeljske uredbe zanjo, Leandra in njene pokojne otroke. Po drugih je bila obdarjena, Lena in Leander sta bila pečatena drug k drugemu, njuni pokojni otroci in moj oče pa so bili pečateni k njima. Lena je tako kot drugi umrla v veri, ni doživela izpolnitve obljub, vendar jih je gledala iz daljave, jih pozdravljala in priznavala.²⁵

Lena je živela, kakor da bi te zaveze v življenju že sklenila. Vedela je, da sta jo krstna in zakramentna zaveza povezali z Odrešenikom. Njeno milo hrepenenje po svetem Odkupiteljevem kraju je njenemu obupanemu srcu vlivalo upaje.²⁶ Lena je to, da je izvedela za večne družine, preden je v življenju doživela tragedije, pojmovala kot eno velikih Božjih milosti. Preko zaveze je prejela Božjo moč, da je vztrajala in se dvignila iz potrtosti zaradi pritiska njenih izzivov in stisk.

Če boste hodili po poti zavez, od krsta do templja in vse življenje, vam obljubljam moč, da boste šli proti naravnemu, posvetnemu toku – moč za učenje, moč za kesanje in za to, da boste posvečeni, in moč, da boste našli upanje, tolažbo in celo radost, ko se soočate z življenjskimi izzivi. Vam in vašim družinam obljubljam zaščito zoper nasprotnikov vpliv, zlasti če se boste v življenju močno osredotočili na tempelj.

Ko pridete h Kristusu in se z njim in nebeškim Očetom povežete z zavezo, se zgodi nekaj navidez nenavadnega. Preobrazite se in postanete popolni v Jezusu Kristusu.²⁷ Postanete Božji otroci zavez in dediči Božjega kraljestva.²⁸ Predstavljam si, kako vam pravi: »Ti si moj ljubi otrok, nad katerim sem vesel. Dobrodošel doma!« V imenu Jezusa Kristusa, amen.