Zapomnite si, kaj je najpomembnejše
Najpomembnejši so naši odnosi z nebeškim Očetom in njegovim ljubljenim Sinom, z našimi družinami in bližnjimi ter da Gospodovemu Duhu dovolimo, da nas vodi.
Ko se ta konec tedna spominjamo Odrešenikovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem tik pred njegovim odkupnim žrtvovanjem, se spomnim njegovih besed, polnih upanja in tolažbe: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«1
Rad ga imam. Verjamem vanj. Pričujem, da je Kristus vstajenje in življenje.
To pričevanje me je tolažilo in mi vlivalo moč v preteklih štirih letih in pol, odkar je umrla moja žena Barbara. Pogrešam jo.
Pogosto sem razmišljal o najini večni zakonski zvezi in skupnem življenju.
Pred tem sem vam že zaupal, kako sem spoznal Barbaro in kako me je ta izkušnja naučila uporabljati veščino »spremljanja rezultatov«, ki sem se je naučil na misijonu. Potem ko sva se spoznala, sem moral hitro preveriti rezultate, saj je bila lepa, priljubljena in je imela zelo natrpan družabni koledar. Takoj sem se zagledal vanjo, saj je bila priljudna in ljubezniva. Občudoval sem njeno dobroto. Čutil sem, da sodiva skupaj. Zdelo se mi je tako preprosto.
Z Barbaro sva se sestajala in najin odnos se je začel poglabljati, vendar ni bila prepričana, da je poroka z mano prava zanjo.
Ni bilo dovolj, da sem to vedel jaz; Barbara je to morala spoznati sama. Vedel sem, da bo Barbara lahko prejela potrditev iz nebes, če si bova vzela čas in se bova o tem postila in molila.
Neki konec tedna se nisva sestala, da bi lahko s postom in molitvijo to spoznala vsak zase. Na mojo srečo je prejela enako potrditev, kot sem jo sam. Ostalo je, kot pravijo, zgodovina.
Ko je Barbara umrla, so otroci na njen nagrobnik napisali več naukov, za katere je Barbara želela, da si jih zapomnijo. Eden od teh naukov se glasi: »Najpomembnejše je tisto, kar traja najdlje.«
Danes bom iz srca podal nekaj občutkov in misli o tem, kaj je najpomembnejše.
Prvič, najpomembnejši je odnos z našim nebeškim Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. Ta odnos je najpomembnejši zdaj in v večnosti.
Drugič, med najpomembnejšimi so družinski odnosi.
Med služenjem sem obiskal številne posameznike in družine, ki so jih prizadele uničujoče naravne nesreče. Številni so bili razseljeni, lačni in prestrašeni. Potrebovali so zdravniško pomoč, hrano in zavetje.
Potrebovali pa so tudi svoje družine.
Zavedam se, da nekateri morda niso blagoslovljeni z ožjo družino, zato med »družino« prištevam širšo družino, prijatelje in celo oddelčne družine. Ti odnosi so bistveni za čustveno in telesno zdravje.
Ti odnosi lahko dajejo tudi ljubezen, radost, srečo in občutek pripadnosti.
Negovanje teh pomembnih odnosov je stvar odločitve. Odločitev, da smo del družine, zahteva predanost, ljubezen, potrpežljivost, komunikacijo in odpuščanje.2 Morda se kdaj z nekom ne strinjamo, vendar nam zato še ni treba biti nestrpni. Pri dvorjenju in zakonski zvezi se ne zaljubljamo ali odljubljamo, kot da bi bili figure, ki jih premikajo na šahovnici. Za ljubezen in vzajemno podporo se odločimo. Enako ravnamo v drugih družinskih odnosih in s prijatelji, ki so nam kot družina.
Razglas o družini pravi: »Božanski načrt sreče omogoča, da se družinski odnosi po smrti nadaljujejo. Svete uredbe in zaveze, ki so na voljo v svetih templjih, posameznikom omogočajo, da se vrnejo v Božjo navzočnost, družinam pa, da se združijo za večno.«3
Naslednja najpomembnejša stvar je, da upoštevamo vzgibe Duha v naših najpomembnejših odnosih ter ko si prizadevamo, da bi ljubili bližnje kakor sebe, tudi ko služimo zasebno ali javno. To lekcijo sem spoznal že zgodaj v življenju, ko sem služil kot škof.
Nekega mrzlega, zasneženega zimskega večera sem zapuščal svojo škofovsko pisarno, ko sem dobil močan vtis, naj obiščem starejšo vdovo v oddelku. Pogledal sem na uro – ura je bila 22.00. Prišel sem do zaključka, da je prepozno za tak obisk. Poleg tega je snežilo. Odločil sem se, da bom to drago sestro obiskal zjutraj, namesto da bi jo motil ob tako pozni uri. Odpeljal sem se domov in šel spat, vendar sem se vso noč premetaval, kajti Duh mi je prigovarjal.
Naslednje jutro sem se zgodaj zjutraj odpeljal naravnost do vdovine hiše. Vrata je odprla njena hči, ki mi je s solzami v očeh rekla: »O, škof, hvala, ker ste prišli. Mama je umrla pred dvema urama.« Pretreslo me je. Nikdar ne bom pozabil občutkov v svojem v srcu. Zajokal sem. Kdo si je bolj kot ta draga vdova zaslužil, da bi jo škof držal za roko, jo potolažil in ji morda dal zadnji blagoslov? To priložnost sem zamudil, ker sem odmislil ta močan vzgib Duha.4
Bratje in sestre, mladeniči in mladenke ter otroci iz Osnovne, pričujem, da je upoštevanje vzgibov Duha ena od najpomembnejših stvari v vseh naših odnosih.
Nazadnje, ta konec tedna, ko je cvetna nedelja, pričujem, da so spreobrnjenje h Gospodu, pričevanje o Gospodu in služenje Gospodu prav tako med najpomembnejšimi stvarmi.
Vera v Jezusa Kristusa je temelj našega pričevanja. Pričevanje je dokaz ali potrditev večne resnice, ki se po Svetem Duhu vtisne v posameznikovo srce in dušo. Pričevanje o Jezusu Kristusu, ki se rodi iz Duha in ga ta krepi, spreminja življenje – spreminja naše mišljenje in naše življenje. Pričevanje nas obrača k nebeškemu Očetu in njegovemu božanskemu Sinu.
Alma je učil:
»Glejte, pričujem vam, da vem, da je to, o čemer sem govoril, res. In kako predpostavljate, da vem o gotovosti tega?
Glejte, povem vam, da mi je to razkril Sveti Božji Duh. Glejte, postil sem se in molil veliko dni, da bi to sam spoznal. In sedaj sam vem, da je to res; kajti Gospod Bog mi je to razodel po svojem Svetem Duhu; in to je duh razodetja, ki je v meni.«5
Sàmo pričevanje ni dovolj. Ko se naše spreobrnjenje k Jezusu Kristusu poglablja, si seveda želimo pričevati o njem – o njegovi dobroti, ljubezni in prijaznosti.
Na naših pričevanjih ob postnih nedeljah besedne zveze »hvaležen sem« in »rad imam« slišimo pogosteje kot »vem« in »verjamem«.
Vabim vas, da pogosteje pričujete o Jezusu Kristusu. Pričujte o tem, kar veste, verjamete in čutite, ne le o tem, za kar ste hvaležni. Pričujte o svojih izkušnjah, ko ste spoznali in vzljubili Odrešenika, ko ste živeli po njegovih naukih in ko je imel v vašem življenju odkupitveno moč in moč, ki presega vašo. Kadar boste pričevali o tem, kar veste, verjamete in čutite, bo Sveti Duh potrdil resnico tistim, ki bodo iskreno poslušali vaše pričevanje. To bodo storili zato, ker so opazovali, kako ste postali miroljuben privrženec Jezusa Kristusa. Videli bodo, kaj pomeni biti Kristusov učenec. Prav tako bodo občutili nekaj, česar morda prej niso čutili. Čisto pričevanje izvira iz spremenjenega srca in ga lahko moč Svetega Duha prenese v srca drugih, ki so odprti, da ga sprejmejo.
Tisti, ki zaradi vašega pričevanja nekaj začutijo, lahko nato v molitvi prosijo Gospoda, naj potrdi resničnost vašega pričevanja. Tako bodo nato spoznali sami.
Bratje in sestre, močno vam pričujem, da vem, da je Jezus Kristus Odrešenik in Odkupitelj sveta. On živi. Jezus je vstali Božji Sin in to je njegova Cerkev, ki jo vodijo njegov prerok in apostoli. Molim, da bom nekoč, ko bom prešel na drugi svet, to storil z močno gorečim pričevanjem.
Med služenjem sem se naučil, da so najpomembnejši naši odnosi z nebeškim Očetom in njegovim ljubljenim Sinom, z našimi družinami in bližnjimi ter da Gospodovemu Duhu dovolimo, da nas v teh odnosih vodi, da bomo tako lahko pričevali o tem, kar je najpomembnejše in traja najdlje. V imenu Jezusa Kristusa, amen.