Nepopolna žetev
Odrešenik je pripravljen sprejeti naše skromne daritve in jih izpopolniti s svojo milostljivostjo. S Kristusom ni nepopolne žetve.
Na jugozahodu Montane, kjer sem odraščal, sem kot otrok vzljubil dramatične spremembe letnih časov. Moj najljubši letni čas je bila jesen – obdobje žetve. Naša družina je upala in molila, da bodo meseci trdega dela nagrajeni z obilno žetvijo. Starše je skrbelo zaradi vremena, zdravja živali in poljščin ter veliko drugih stvari, na katere niso mogli kaj dosti vplivati.
Med odraščanjem sem se še bolj zavedal nujnosti glede tega. Naše preživetje je bilo odvisno od žetve. Oče me je poučil o strojih, ki smo jih uporabljali za žetev žita. Opazoval sem, kako se je s strojem odpeljal na polje, odrezal ozek pas žita in potem pogledal za kombajn, da se je prepričal, da je kar največ žita pristalo v zalogovniku in da ni bilo izločeno s plevami. Postopek je večkrat ponovil in vsakič nastavil mehanizem. Tekel sem poleg in z njim brskal po plevah ter se pretvarjal, da vem, kaj delam.
Potem ko je bil z nastavitvami na stroju zadovoljen, sem v plevah na tleh našel nekaj žitnih zrn in ga nanje opozoril s kritičnim pogledom. Ne bom pozabil, kaj mi je oče rekel: »To je dovolj dobro in najboljše, kar ta stroj zmore.« Ne prav zadovoljen z njegovim pojasnilom sem premišljeval o nepopolnostih te žetve.
Nedolgo zatem, ko so se večeri ohladili, sem opazoval na tisoče ptic selivk – labodov, gosi in rac – ki so se spuščale na polja, da bi se nahranile na svoji dolgi poti proti jugu. Pozobale so žito, ki je ostalo od naše nepopolne žetve. Bog jo je izpopolnil. In niti eno zrno se ni izgubilo.
V našem svetu in celo v cerkveni kulturi je obsedenost s popolnostjo pogosta skušnjava. Družbena omrežja, nerealna pričakovanja in pogosto lastna samokritičnost ustvarjajo občutke nezadostnosti – da nismo dovolj dobri in da nikoli ne bomo. Nekateri celo napačno razumejo Odrešenikovo povabilo, naj »[bomo] torej popolni«.1
Pomnite, da perfekcionizem ni isto kot biti izpopolnjeni v Kristusu.2 Perfekcionizem narekuje nemogoče, samozadano merilo, s katerim se primerjamo z drugimi. To nas navda s krivdo in tesnobo in lahko povzroči, da se želimo umakniti in osamiti.
To, da se izpopolnjujemo v Kristusu, pa je nekaj povsem drugega. Gre za postopek – ki ga ljubeče vodi Sveti Duh – da postajamo bolj podobni Odrešeniku. Merila je določil prijazni in vsevedni nebeški Oče in so jasno opredeljena v zavezah, za katere se nas prosi, naj jih sprejmemo. Osvobodi nas bremen krivde in nezadostnosti in vselej poudarja, kdo smo v Božjih očeh. Medtem ko nas ta postopek navdihuje in spodbuja, da postanemo boljši, pa se nas ocenjuje na podlagi naše osebne predanosti Bogu, ki jo kažemo s svojimi prizadevanji, da bi Gospodu sledili v veri. Ko sprejmemo Odrešenikovo povabilo, naj pridemo k njemu, kmalu spoznamo, da je najboljše, kar lahko damo, dovolj dobro in da bo milostljivost ljubečega Odrešenika poravnala razliko tako, kot si ne moremo predstavljati.
Uveljavitev tega načela vidimo, ko je Odrešenik nahranil pet tisoč ljudi.
»Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: ‘Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? /…/
Filip mu je odgovoril: ‘Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.’
Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel:
‘Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?’« 3
Ali se kdaj sprašujete, kaj je Odrešenik gotovo čutil do tega fanta, ki je z vero otroka ponudil to, za kar je gotovo vedel, da je povsem neustrezno za nalogo pred njimi?
»Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med [učence, učenci pa med] sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli.
Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ‘Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.’«4
Odrešenik je izpopolnil skromno daritev.
Nedolgo po tem dogodku je Jezus poslal učence v čoln. Kmalu so se sredi noči znašli na razburkanem jezeru. Prestrašili so se, ko so zagledali podobo duha, ki jim je po vodi hodila naproti.
»Jezus pa jim je takoj rekel: ‘Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!’
Peter mu je odgovoril in rekel: ‘Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.’
On mu je dejal: ʻPridi!ʼ In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu.
Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: ‘Gospod, reši me!’
Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: ‘Malovernež, zakaj si podvomil?’«5
Bratje in sestre, morda se pogovor ni končal s tem. Verjamem, da je Odrešenik Petru, ki je bil premočen do kosti in se je mogoče počutil zelo neumno, ko sta se skupaj z ramo ob rami vračala proti čolnu, morda rekel nekaj takšnega: »Oh, Peter, ne boj se in se ne plaši. Če bi sebe lahko videl, kot te vidim jaz, bi se tvoj dvom razblinil in tvoja vera povečala. Rad te imam, dragi Peter; stopil si iz čolna. Tvojo daritev sprejmem in četudi si omahnil, ti bom vselej stal ob strani, da te dvignem iz globin, in tvoja daritev bo postala popolna.«
Starešina Dieter F. Uchtdorf je učil:
»Verjamem, da bi si Odrešenik Jezus Kristus želel, da bi videli, občutili in vedeli, da je on vaša moč. Da z njegovo pomočjo ni omejitev glede tega, kaj lahko dosežete. Da je vaš potencial brezmejen. Želel bi, da bi sebe videli takšne, kakršne vas vidi on. In to se zelo razlikuje od tistega, kakršne vas vidi svet. /…/
Moč daje utrujenim, tistim pa, ki se počutijo nemočne, moč poveča.«6
Ne smemo pozabiti, da Odrešenik vsako našo najboljšo, a nepopolno daritev, lahko napravi popolno. Ne glede na to, kako neznatna se morda zdijo naša prizadevanja, ne smemo nikoli podcenjevati Odrešenikove moči. Preprosta prijazna beseda, kratek, a iskren obisk skrbnega brata ali sestre ali ljubeče predstavljena lekcija v Osnovni, z Odrešenikovo pomočjo nudijo uteho, omehčajo srca in spreminjajo večna življenja. Naša nespretna prizadevanja lahko povzročijo čudeže in sčasoma lahko sodelujemo pri popolni žetvi.
Pogosto smo postavljeni v situacije, v katerih bomo morali napeti vse sile. Morda se ne čutimo kos nalogi. Morda gledamo tiste, s katerimi služimo, in menimo, da nikoli ne bomo dovolj dobri. Bratje in sestre, če tako menite, poglejte te izjemne moške in ženske, ki sedijo za mano, s katerimi služim.
Čutim vašo bolečino.
Vendar sem spoznal, da prav kakor perfekcionizem ni isto kot biti izpopolnjen v Kristusu, tudi primerjanje ni isto kot posnemanje. Ko se primerjamo z drugimi, se lahko zgodi samo dvoje. Bodisi bomo sebe videli kot boljše od drugih in jih bomo obsojali in kritizirali, ali pa bomo sebe videli kot manj vredne in bomo postali zaskrbljeni, samokritični in malodušni. Primerjanje sebe z drugimi je redkokdaj koristno, ni spodbudno in včasih je naravnost moreče. Pravzaprav so te primerjave duhovno pogubne, saj nam preprečujejo, da bi prejeli duhovno pomoč, ki jo potrebujemo. Po drugi strani pa je posnemanje tistih, ki jih spoštujemo, ki kažejo Kristusove lastnosti, lahko poučno in spodbudno in nam lahko pomaga, da postanemo boljši učenci Jezusa Kristusa.
Odrešenik nam je dal zgled, ki ga lahko posnemamo, kakor je on posnemal Očeta. Svojega učenca je poučil: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ‘Pokaži nam Očeta’«.7
In nato je učil: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal«8
Ne glede na to, kako neznatna se morda zdijo naša prizadevanja, nas bo Odrešenik, če bomo iskreni, uporabil, da bo dovršil svoje delo. Če bomo preprosto delali po najboljših močeh in zaupali, da bo Gospod poravnal razliko, lahko postanemo del čudežev okrog nas.
Starešina Dale G. Renlund je rekel: »Ni treba, da ste popolni, vendar vas potrebujemo, kajti vsak, ki je voljan, lahko nekaj stori.«9
Predsednik Russell M. Nelson pa nas uči: »Gospod ima rad trud.«10
Odrešenik je pripravljen sprejeti naše skromne daritve in jih izpopolniti s svojo milostljivostjo. S Kristusom ni nepopolne žetve. Pogumno moramo verjeti, da je njegova milostljivost za nas – da nam bo pomagal, nas rešil iz globin, ko omahnemo, in izpopolnil naša ne ravno popolna prizadevanja.
Odrešenik v priliki o sejalcu opiše semena, ki so posejana v dobro zemljo. Nekatera obrodijo stoterno, nekatera šestdeseterno, nekatera pa trideseterno. Vsa so del njegove popolne žetve.11
Prerok Moroni je vse pozval: »Da, pridite h Kristusu in bodite izpopolnjeni v njem, /…/ in če se boste odrekli vsej brezbožnosti in ljubili Boga z vso odločnostjo, umom in močjo, potem je njegova milostljivost za vas zadosti, da boste z njegovo milostljivostjo postali popolni v Kristusu.«12
Bratje in sestre, pričujem o Kristusu, ki ima moč, da izpopolni celo našo najskromnejšo daritev. Delajmo po svojih najboljših močeh, prinesimo, kar lahko, in z vero položimo pred Gospodove noge svojo nepopolno daritev. V imenu njega, ki je Gospod popolne žetve, in sicer Jezusa Kristusa, amen.