Gospod Jezus Kristus nas uči, naj skrbno služimo
Pričujem, da z Odrešenikovo pomočjo lahko ljubimo njegove dragocene ovce in jim skrbno služimo, kakor bi jim on.
Gospod Jezus Kristus je rekel:
»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. /…/
[K]akor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.«1
V grški inačici tega odlomka iz svetih spisov beseda za dobri pomeni tudi »lep, čudovit«. Danes bi torej rad govoril o dobrem pastirju, lepem pastirju, čudovitem pastirju, in sicer Jezusu Kristusu.
V Novi zavezi se imenuje »véliki pastir«,2 glavni pastir3 ter pastir in varuh naših duš.4
Izaija je v Stari zavezi zapisal: »Kakor pastir pase svojo čredo.«5
V Mormonovi knjigi se imenuje »dobri pastir«6 ter véliki in resnični pastir.7
V Nauku in zavezah razglasi: »Zatorej sem v vaši sredi in jaz sem dobri pastir.«8
Predsednik Russell M. Nelson je v naših dneh izjavil: »Dobri pastir ljubeče skrbi za vse ovce v svoji čredi in mi smo njegovi pravi pastirji namestniki. Naš privilegij je, da prijateljem in bližnjim prinašamo njegovo ljubezen in dodajamo lastno ljubezen – da jih hranimo, zanje skrbimo in jih negujemo – kar bi od nas želel Odrešenik.9
Predsednik Nelson je bolj nedavno rekel: »Značilna lastnost Gospodove prave in žive Cerkve bo vedno organizirano, vodeno prizadevanje za služenje posameznim Božjim otrokom in njihovim družinam. Ker je to Cerkev Boga, bomo kot njegovi služabniki posameznikom služili, prav kakor je on. Služili bomo v njegovem imenu, z njegovo močjo in polnomočjem in z njegovo ljubečo prijaznostjo.«10
Ko so farizeji in pismouki godrnjali čez Gospoda »in govorili: Ta sprejema grešnike in jé z njimi,«11 je odgovoril tako, da je predstavil tri lepe zgodbe, ki jih poznamo kot priliko o izgubljeni ovci, priliko o izgubljenem novčiču in priliko o izgubljenem sinu.
Zanimivo je, da ko Luka, evangelijski pisec, predstavi te tri zgodbe, besedo prilika uporabi v ednini, ne v množini.12 Videti je, da Gospod s tremi zgodbami, ki predstavljajo različna števila: sto ovac, deset novčičev in dva sinova, uči eno edinstveno lekcijo.
Ključno število v vsaki od teh zgodb pa je število ena. In lekcija, ki jo lahko potegnemo iz tega števila je, da ste lahko pastirjev namestnik stotih starešin in bodočih starešin v vašem zboru starešin ali svetovalka desetim mladenkam ali učiteljica dveh otrok v Osnovni, a jim vedno, vedno skrbno služite, zanje skrbite in jih imate radi vsakega posebej. Nikoli ne rečete: »Kako nespametna ovca,« ali »Navsezadnje tega novčiča sploh ne potrebujem,« ali »Kako uporen sin!« Če bo vas in mene spremljala »čista Kristusova ljubezen«,13 bomo kakor človek v zgodbi o izgubljeni ovci »pusti[li] devetindevetdeset[e] v puščavi in [šli] za izgubljeno, dokler je ne [bomo našli]«.14 Ali pa bomo kakor ženska v zgodbi o izgubljenem novčiču prižgali svetilko in pometli hišo ter skrbno iskali, dokler ga ne bomo našli.15 Če nas bo spremljala »čista Kristusova ljubezen«, bomo posnemali vzor očeta v zgodbi o izgubljenem sinu, ki ga je oče, ko je bil sin »še daleč, /…/ zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil«.16
Ali lahko občutimo nujo v srcu moža, ki je izgubil eno samo ovco? Ali nujo v srcu ženske, ki je izgubila en sam novčič? Ali neopisljivo ljubezen in sočutje v srcu očeta izgubljenega sina?
Z ženo Marijo Isabelo sva služila v Srednji Ameriki in sva bila nastanjena v mestu Gvatemala. Tam sem imel priložnost spoznati Julio, zvesto članico Cerkve. Začutil sem, naj jo povprašam po njeni družini. Njena mama je leta 2011 umrla za rakom. Njen oče je bil zvesti voditelj v kolu in je vrsto let služil kot škof in kot svetovalec kolskega predsednika. Bil je zvesti namestnik Gospodovega pastirja. Julija mi je povedala za njegova neumorna prizadevanja, da je obiskoval, skrbno služil in služil. Resnično se je radostil v tem, da je iskal dragocene Gospodove ovce in zanje skrbel. Ponovno se je poročil in ostal dejaven v Cerkvi.
Nekaj let kasneje se je ločil in je spet moral sam hoditi v cerkev. Čutil je, da mu manjka miru, in čutil je tudi, da ga nekateri ljudje kritizirajo zaradi ločitve. Ko je v njegovo srce prišel negativni duh, je nehal hoditi v cerkev.
Julija je pohvalno govorila o tem čudovitem pastirjevem namestniku, ki je bil delaven, ljubeč in sočuten možak. Živo se spominjam, da me je obšel občutek nuje, ko mi ga je opisovala. Res sem hotel nekaj narediti za tega človeka, ki je v vseh tistih letih toliko naredil za tako številne.
Dala mi je številko njegovega mobilnika in začel sem ga klicati v upanju, da se bom z njim imel priložnost dobiti. Po več tednih in številnih, številnih neuspešnih telefonskih klicih je nekega dne naposled dvignil telefon.
Povedal sem mu, da sem srečal Julio, njegovo hči, in da me je presunilo, kako je toliko let služil, skrbno služil in ljubil dragocene Gospodove ovce. Ni pričakoval takšne pohvale. Rekel sem mu, da bi se z njim resnično rad srečal na štiri oči. Vprašal me je, zakaj predlagam takšno srečanje. Odgovoril sem: »Resnično bi rad spoznal očeta tako čudovite gospe.« Potem je bila po telefonu nekaj sekund tišina – nekaj sekund, ki so se mi zdele kot večnost. Preprosto je rekel: »Kdaj in kje?«
Na dan, ko sem se z njim srečal, sem ga prosil, naj mi pove nekaj svojih izkušenj, ko je obiskoval, skrbno služil in služil dragocenim Gospodovim ovcam. Ko je pripovedoval nekaj ganljivih zgodb, sem opazil, da se je barva njegovega glasu spremenila in isti Duh, ki ga je tolikokrat občutil kot pastirjev namestnik, se je vrnil. Zdaj so mu v oči stopile solze. Vedel sem, da je to zame pravi trenutek, vendar sem spoznal, da ne vem, kaj naj rečem. V mislih sem molil: »Oče, pomagaj mi.«
Nenadoma sem zaslišal, kako govorim: »Brat Florian, kot Gospodov služabnik se opravičujem, ker vam nismo stali ob strani. Prosim, odpustite nam. Dajte nam še eno priložnost, da vam pokažemo, da vas imamo radi. Da vas potrebujemo. Da ste za nas pomembni.«
Naslednjo nedeljo se je vrnil. Dolgo se je pogovarjal s škofom in ostal dejaven. Čez nekaj mesecev je umrl – vendar se je vrnil. Vrnil se je. Pričujem, da z Odrešenikovo pomočjo lahko ljubimo njegove dragocene ovce in jim skrbno služimo, kakor bi jim on. In tako je Gospod Jezus Kristus v mestu Gvatemalav nazaj v svojo čredo pripeljal še eno dragoceno ovco. In dal mi je lekcijo o služenju, ki je ne bom pozabil. V imenu dobrega pastirja, lepega pastirja, čudovitega pastirja, in sicer Gospoda Jezusa Kristusa, amen.