Eno v Kristusu
Le zaradi naše osebne zvestobe in ljubezni do Jezusa Kristusa lahko upamo, da bomo eno.
Predsednik Dallin H. Oaks je omenil, da je danes cvetna nedelja, začetek svetega tedna, kar zaznamuje Gospodov slavnostni prihod v Jeruzalem, njegovo trpljenje v Getsemaniju in smrt na križu le nekaj dni kasneje in njegovo vstajenje na velikonočno nedeljo. Sklenimo, da ne bomo nikdar pozabili, kaj je Kristus prestal, da nas je odkupil.1 Nikoli ne izgubimo neizmerne radosti, ki jo bomo spet občutili na veliko noč, ko bomo razmišljali o njegovi zmagi nad grobom in daru vstajenja vseh.
Jezus se je večer pred pričakovanimi preizkušnjami in križanjem pridružil apostolom na pashalni večerji. Na koncu te zadnje večerje je v sveti posredniški molitvi Očeta prosil z naslednjimi besedami: »Sveti Oče, ohrani jih [moje apostole] v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«2
Odrešenik je potem svojo priprošnjo ljubeče razširil na vse vernike:
»Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame:
da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.«3
Postati eno je téma, ki se v evangeliju Jezusa Kristusa in v tem, kako Bog ravna s svojimi otroki, ponavlja. Za ljudi v mestu Sion v Henohovem času pravijo, da »so bili enega srca in enih misli«.4 O zgodnjih svetih v prvotni Cerkvi Jezusa Kristusa je v Novi zavezi zapisano: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša.« 5
V našem razdobju je Gospod posvaril: »Povem vam, bodite eno in če niste eno, niste moji.«6 Eden od razlogov, ki jih je Gospod podal glede tega, zakaj svetim v Misuriju ni uspelo ustanoviti mesta Sion, je bil, da »niso enotni glede na enotnost, ki jo zahteva postava celestialnega kraljestva«.7
Kjer Bog zmaga v vsakem srcu in umu, so ljudje opisani kot »zedinjeni, Kristusovi otroci«.8
Ko se je vstali Odrešenik prikazal starodavnim ljudstvom iz Mormonove knjige, je z neodobravanjem opazil, da so bili v preteklosti med ljudmi spori glede krsta in drugih zadev. Zapovedal je:
»[M]ed vami naj ne bo sporov, kakor so bili doslej; niti naj med vami ne bo sporov glede točk mojega nauka, kakor so bili doslej.
Kajti resnično, resnično vam povem, ta, ki ima duha prepira, ni od mene, temveč je od hudiča, ki je oče prepira.« 9
Ključ, kako lahko dosežemo enotnost v našem skrajno konfliktnem svetu, zlasti v Cerkvi, kjer mora biti »[e]n Gospod, ena vera, en krst«10, nam ponuja Pavel:
»Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.
Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.«11
Preveč različni smo si in včasih preveč neubrani, da bi lahko stopili skupaj kot eno na osnovi česa drugega ali pod katerim drugim imenom. Samo v Jezusu Kristusu lahko zares postanemo eno.
To, da postanemo eno v Kristusu, se zgodi v vsakem posebej – vsak začne pri sebi. Smo bitja dveh polov, iz mesa in duha, in se včasih bojujemo s samim seboj. Pavel je rekel:
»Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo,
v svojih udih pa vidim drugo postavo [svojega telesa], ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.«12
Tudi Jezus je bil bitje iz mesa in duha. Bil je preizkušen; razume; lahko nam pomaga doseči notranjo enotnost.13 Ko se torej zanašamo na Kristusovo luč in milostljivost, si prizadevamo, da bi svojemu duhu – in Svetemu Duhu – dali prevlado nad telesnim. Ko pa nam spodleti, nam je Kristus s svojo odkupno daritvijo dal dar kesanja in priložnost, da poskusimo znova.
Če si bomo vsak posebej »oblekli Kristusa«, potem lahko skupaj upamo, da bomo postali eno, kakor je rekel Pavel, »Kristusovo telo«.14 »Obleči si Kristusa« nedvomno vključuje, da njegovo »prvo in največjo zapoved«15 napravimo za svojo prvo in največjo zapoved, in če ljubimo Boga, bomo njegove zapovedi spolnjevali.16
Enotnost z našimi brati in sestrami v Kristusovem telesu se krepi, ko upoštevamo drugo zapoved – ki je močno povezana s prvo – naj ljubimo druge kakor sami sebe.17 Predvidevam, da bi med nami ustvarili celo bolj popolno enotnost, če bi upoštevali Odrešenikov višji in svetejši izraz te druge zapovedi – naj ljubimo drug drugega ne le, kakor ljubimo sebe, ampak kakor nas je ljubil Gospod.18 Skratka, »vsakdo naj si prizadeva za dobro bližnjega in vse dela z očesom, zazrtim v Božjo slavo«.19
Ko je predsednik Marion G. Romney, nekdanji svetovalec v Prvem predsedstvu, pojasnjeval, kako dosežemo trajni mir in enotnost, je rekel:
»Če je en človek, ki podleže Satanu, poln mesenih del, bije notranji boj. Če podležeta dva, oba bijeta notranji boj in se borita drug z drugim. Če podleže več ljudi, družba [žanje] žetev velikih napetosti in sporov. Če podležejo voditelji držav, je spor po vsem svetu.«
Predsednik Romney je nadaljeval: »Prav kakor so mesena dela vsesplošna, je takšen tudi evangelij miru. Če po njem živi en človek, uživa notranji mir. Če po njem živita dva človeka, uživata notranji mir in mir drug z drugim. Če po njem živijo državljani, ljudstvo uživa mir v državi. Ko dovolj držav uživa v sadu Duha, da nadzirajo svetovne zadeve, takrat, in šele takrat, vojni bobni več ne bobnijo in bojni prapori niso izobešeni.« (Gl. Alfred Lord Tennyson, »Locksley Hall«, The Complete Poetical Works of Tennyson, ur. W. J. Rolfe, Boston: Houghton–Mifflin Co., 1898, str. 93, 27.–28. vrstica.)«20
Ko si »oblečemo Kristusa«, omogočimo, da razlike, nesoglasja in spore bodisi razrešimo bodisi damo na stran. Precej dramatičen primer premagovanja razkola najdemo v zgodovini naše Cerkve. Starešina Brigham Henry Roberts (splošno poznan kot B. H. Roberts) se je rodil v Angliji leta 1857 in služil kot član prvega zbora sedemdeseterih – kar danes imenujemo predsedstvo sedemdeseterih. Starešina Roberts je bil sposoben in neutruden zagovornik obnovljenega evangelija in Cerkve v nekaterih njenih najhujših trenutkih.
Leta 1895 pa je bilo služenje starešine Robertsa v Cerkvi zaradi spora ogroženo. B. H. je bil določen kot odposlanec konvencije za pripravo osnutka ustave za Utah, ko je ta postala zvezna država. Kasneje se je odločil, da postane kandidat za kongres Združenih držav, vendar o tem ni obvestil oziroma prosil za dovoljenje Prvega predsedstva. Predsednik Joseph F. Smith, svetovalec v Prvem predsedstvu, je za ta neuspeh na splošnem duhovniškem sestanku grajal B. H.–ja. Starešina Roberts je volitve izgubil in menil, da je bil poražen predvsem zaradi izjav predsednika Smitha. V nekaterih političnih govorih in intervjujih je bil kritičen do voditeljev Cerkve. Opustil je aktivno služenje v Cerkvi. Na dolgem sestanku v saltlaškem templju s člani Prvega predsedstva in zborom dvanajsterih se je B. H. še vedno vztrajno upravičeval. Kasneje je »predsednik [Wilford] Woodruff dal [starešini Robertsu] tri tedne časa za premislek. Če se ne bi pokesal, bi ga razrešili kot sedemdeseterega.«21
B. H. je bil na naslednjem zasebnem srečanju z apostoloma Heberjem J. Grantom in Francisom Lymanom sprva nepopustljiv, vendar sta na koncu zmagala ljubezen in Sveti Duh. V oči so mu stopile solze. Apostola sta se znala odzvati na določene zaznane brezbrižnosti in žalitve, ki so vznemirjale B. H.–ja, in odšla s srčno prošnjo po spravi. Naslednje jutro je starešina Roberts po dolgi molitvi poslal sporočilo starešinama Grantu in Lymanu, da se je pripravljen srečati z brati.22
Ko se je starešina Roberts kasneje sestal s Prvim predsedstvom, je rekel: »Šel sem do Gospoda in prejel luč in navodila preko njegovega Duha, naj se podvržem Božjemu polnomočju.«23 Ker je starešino B. H. Robertsa spodbujala ljubezen do Boga, je do konca svojega življenja ostal zvest in sposoben voditelj Cerkve.24
V tem primeru tudi vidimo, da enotnost ne pomeni, da preprosto soglašamo, da bi moral vsakdo »delati svojo stvar« oziroma iti svojo pot. Ne moremo biti eno, če svojih prizadevanj ne usmerimo v skupno stvar. Po besedah B. H. Robertsa to pomeni, da se podvržemo Božjemu vodstvu. Smo različni deli Kristusovega telesa, ki izpolnjujejo različne funkcije ob različnih trenutkih – uho, oko, glava, noga – vendar smo vsi eno telo.25 Zato je naš cilj, »da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega«.26
Za enotnost ni potrebna enakost, potrebna pa je složnost. Naša srca so lahko prepletena v ljubezni, lahko smo eno v veri in nauku in še vedno navijamo za nasprotne ekipe, se razhajamo glede različnih političnih vprašanj, razpravljamo o ciljih in o pravilnem načinu, kako naj jih dosežemo, in številnih drugih stvareh. Toda nikoli ne smemo nesoglašati ali se prerekati v jezi ali s prezirom drug do drugega. Odrešenik je rekel:
»Kajti resnično, resnično vam povem, ta, ki ima duha prepira, ni od mene, temveč je od hudiča, ki je oče prepira in podžiga srca ljudi, da se med seboj prepirajo v jezi.
Glejte, to ni moj nauk, da bi srca ljudi podžigal k medsebojni jezi; temveč je moj nauk, da bi morale biti takšne stvari odpravljene.«27
Pred letom nas je predsednik Russell M. Nelson prosil s temi besedami: »Nihče od nas ne more obvladovati narodov ali dejanj drugih, niti članov lastne družine ne. Lahko pa obvladujemo sebe. Danes vas prosim, dragi bratje in sestre, da končate boje, ki divjajo v vašem srcu, vašem domu in vašem življenju. Zakopljite prav vsa nagnjenja, da bi prizadeli druge – najsi gre za vzkipljivost, oster jezik ali zamero do nekoga, ki vas je prizadel. Odrešenik nam je zapovedal, naj nastavimo drugo lice [gl. 3 Nefi 12:39], ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas kruto zlorabljajo [gl. 3 Nefi 12:44].«28
Ponavljam, da le zaradi naše zvestobe in ljubezni do Jezusa Kristusa lahko upamo, da bomo eno – eno v sebi, eno doma, eno v Cerkvi in sčasoma eno v Sionu in predvsem eno z Očetom in Sinom in Svetim Duhom.
Vračam se na dogodke svetega tedna in končno zmagoslavje našega Odrešenika. Vstajenje Jezusa Kristusa pričuje o njegovi božanskosti in o tem, da je premagal vse. Njegovo vstajenje pričuje, da če nas k njemu vežejo zaveze, tudi mi lahko premagamo vse in postanemo eno. Njegovo vstajenje pričuje, da sta nesmrtnost in večno življenje zaradi njega dejanskost.
Ta dopoldan pričujem o njegovem dobesednem vstajenju in vsem, kar to pomeni, v imenu Jezusa Kristusa, amen.