Sledimo preroku
Z duhovnih minut Cerkvenega izobraževalnega sistema na Univerzi Brighama Younga – Idaho, 5. maj 2013. Celoten nagovor najdete na lds.org/broadcasts.
Če sledimo predsedniku Monsonu in si prizadevamo, da bi bili bolj takšni kot on, bomo zagotovo uspeli postati bolj zvesti učenci Gospoda Jezusa Kristusa.
Predsednik Thomas S. Monson je pred več leti tik pred generalno konferenco učil čudovito lekcijo. Tistikrat je bila namenjena zbranim generalnim voditeljem, ki so pripotovali v Salt Lake City v Utah, številni od njih prav iz oddaljenih krajev po svetu, kjer so služili v področnih predsedstvih. Zbrali smo se zato, da bi prejeli navodila Prvega predsedstva in dvanajstih apostolov.
Ko se je čas sestanka približeval, se je zdelo, da so prisotni vsi razen predsednika Monsona. Nekaj minut pred začetkom sestanka smo se prenehali pogovarjati in spoštljivo sedeli ter poslušali uvodno glasbo in pričakovali, da bo prerok prišel vsak hip.
Potrpežljivo smo čakali, ko je napočila deveta ura in tudi minila. Nekdo je odšel skozi stranska vrata – očitno je hotel videti, ali potrebuje kakšno pomoč. Ko se je vrnil, je dejal: »Predsednik Monson se nam bo pridružil v kratkem.«
Predsednik Monson je v sobo vstopil približno petnajst minut kasneje. Ko je vstopil, smo iz spoštovanja vstali. Bili smo veseli, ker smo ga videli, in zadovoljni, ker je bil videti dobro. Ni bilo očitnega razloga, zaradi katerega je bil pozen.
Predsednik Monson je šel naravnost h govorniškemu pultu in rekel: »Bratje, žal mi je, ker sem pozen, toda to jutro me je žena potrebovala.«
Globoko sem bil ganjen in sem postal ponižen in nisem mogel prenehati premišljevati o njegovih besedah.
To je bil zelo pomemben sestanek. Zbralo se je celotno višje vodstvo Cerkve, predsednik Monson pa nam je vsem dal zgled. Žena ga je potrebovala in vzel si je potreben čas, da je poskrbel zanjo. To je bila pomembna pridiga. Ne spomnim se ničesar drugega, kar je bilo rečeno tisti dan, te pridige pa se spomnim: »Žena me je potrebovala.«
Sledimo prerokovemu vzoru
Rad bi predlagal pet načinov, kako lahko sledimo vzoru predsednika Monsona.
1. Lahko smo pozitivni in lahko smo srečni.
Prerok Joseph Smith v Dragocenem biseru opisuje svoj »dobrovoljni značaj« (Joseph Smith – History 1:28). »Dobrovoljnost« označuje tudi predsednika Monsona.
Predsednik Monson je ob neki priliki dejal: »Lahko se odločimo, da smo naravnani pozitivno. Ne moremo usmerjati vetra, lahko pa obrnemo jadra. Drugače rečeno, lahko se odločimo, da bomo srečni in pozitivni ne glede kaj nam pride na pot.«1
Nekega dne sem čakal pred sejno sobo Prvega predsedstva. Tja sem bil povabljen zato, da bi sodeloval na sestanku, na katerem bo govora o tempeljskih zadevah. Tiho sem sam sedel pred sejno sobo. Mislil sem, da se je Prvo predsedstvo že sestalo in da me bodo čez nekaj minut povabili, naj se jim pridružim.
Ko sem tam sedel, sem zaslišal, kako je nekdo prihajal po hodniku in žvižgal. Pomislil sem: »Nekdo ne razume pravilnega protokola. Okrog pisarne predsednika Cerkve ne hodiš žvižgajoč.
Čez nekaj trenutkov se je žvižgajoči človek prikazal izza vogala – bil je predsednik Monson. Bil je vesel in bil je pozitiven. Toplo me je pozdravil in rekel: »Predpostavljam, da bomo s sestankom začeli čez nekaj minut.«
Čeprav ima na ramenih težo vse Cerkve, je vzor sreče in je vedno pozitivno naravnan. Tudi mi bi morali biti takšni.
2. Do otrok smo lahko prijazni in ljubeči.
Jezus je pogosto govoril o otrocih. Njegov prerok, predsednik Monson, prav tako pogosto govori o otrocih. Zlasti pri posvetitvah templjev sem videl, kako rad ima otroke in kako nas s svojim zgledom uči, kako naj ravnamo z njimi. Pri vsaki posvetitvi templja se osredotoči na otroke. Rad jih vključuje v obredje vogalnega kamna in vedno kakšnega pokliče, naj da nekaj malte na vogelni kamen, da sodeluje pri simbolični dovršitvi templja. To napravi tako, da se otroci zabavajo. To napravi tako, da si zapomnijo. Zanje ima vedno velik nasmeh. Spodbuja jih in jim čestita. To je čudovito videti.
Njegov topli pozdrav navadno vključuje »daj mi pet«, miganje z ušesi in spodbudo, naj služijo misijon in se poročijo v templju.
Pred nekaj leti je predsednik Monson imel na programu, da bo za svoj rojstni dan posvetih utaški tempelj Oquirrh Mountain. Ko je prispel pred tempelj in se približeval sprednjim tempeljskim vratom, se je zbrala skupina mladih. Očitno so vedeli, da ima predsednik Monson rojstni dan, ker so mu začeli peti »Vse najboljše«. Ustavil se je in jih pogledal z velikim nasmehom na obrazu. Z roko je celo začel mahati, kakor da bi jih vodil pri petju. Na koncu so dodali pripev »in še na mnoga leta«. Dejal mi je: »To je moj najljubši del.«
Otroci in mladi v Cerkvi ga imajo radi in ne dvomijo, da jih ima rad tudi on!
3. Lahko sledimo navdihu Duha.
Predsednik Monson je z naslednjimi besedami lepo izrazil svojo vdanost Gospodu in svojo predanost temu, da sledi navdihu Duha: »Vem, da je v življenju najlepše izkusiti navdih in se nanj odzvati in kasneje spoznati, da ste bili odgovor na molitev nekoga ali na potrebo nekoga. In vedno hočem, da Gospod ve, da bo Tom Monson, če ga Gospod potrebuje, da gre po njegovih opravkih, to zanj naredil.«2
To je vzorec, ki bi mu moral slediti vsak od nas.
4. Lahko imamo radi tempelj.
Predsednik Monson se bo v zgodovino zapisal kot nekdo, ki je v cerkveni zgodovini zgradil veliko templjev. Odkar je februarja 2008 postal predsednik Cerkve, je nadaljeval z velikim delom izgradnje templjev. Predsednik Monson je v šestih letih, odkar je prerok, oznanil načrte za gradnjo triintridesetih novih templjev.
Predsednik Monson je dejal: »Da bi vsak od nas živel čisto življenje, s čistimi rokami in čistim srcem, zato da bi se tempelj lahko dotaknil našega življenja in naše družine.«3
Dal nam je tudi naslednjo čudovito obljubo: »Če imamo tempelj radi, se ga dotaknemo in vanj hodimo, se bo naša vera odražala v našem življenju. Če bomo prišli v sveto Božjo hišo in ne bomo pozabili zavez, ki smo jih tam sklenili, bomo prestali vse preizkušnje in premagali vse skušnjave.4
Sledimo vzorcu, ki nam ga je dal prerok, naj imamo tempelj radi.
5. Lahko smo prijazni, uvidevni in ljubeči.
Predsednik Monson je čudovit vzor ljubezni do drugih. Vse njegovo delovanje je prežeto z obiski na domu, polaganjem rok na glave in dajanjem blagoslovov, nepričakovanimi telefonskimi klici, v katerih je tolažil in spodbujal, pošiljanjem pisem spodbude, pohvale in hvaležnosti, obiski v bolnišnicah in domovih za ostarele ter s tem, da je kljub zelo natrpanemu urniku našel čas in šel na pogrebe ter obiskal obupane.
Thomas Monson je prav tako, kakor bi naredil Odrešenik, hodil naokrog in delal dobra dela (gl. Apd 10:38 ter blagoslavljal in ljubil druge; to je vselej bila gonilna moč v njegovem življenju.
Leta 2012 se je zgodil izreden primer prijaznosti predsednika Monsona. Ko je bil lepi utaški tempelj Brigham City že skoraj končan, sem se sestal s Prvim predsedstvom, da bi se pogovoril o načrtih za njegovo posvetitev. Ker je bil Brigham City le eno uro severno od Salt Lake Cityja, bi predsednik Monson zlahka potoval tja na posvetitev.
Predsednik Monson je namesto tega rekel: »Brigham City je domače mesto predsednika Boyda K. Packerja, tega velikega apostola, ki ob meni med dvanajsterimi sedi že vrsto let. Rad bi, da ima čast in blagoslov, da posveti tempelj v svojem domačem mestu. Sam tja ne bom šel in bom predsednika Packerja zadolžil, da posveti tempelj Brigham City. Rad bi, da je to njegov dan.«
To je bil čudovit dan za predsednika Packerja in sestro Packer, ki je prav tako odraščala v Brigham Cityju. Prijazna in velikodušna poteza predsednika Monsona za njegovega tovariša apostola me je zelo ganila. Vsi smo lahko takšni. Lahko dajemo in smo prijazni in bolj mislimo na ljudi okrog nas.
Prerokov vzorec
Predsednik Monson nas je na generalni konferenci s svojim čudovitim in navdihujočim sporočilom učil, kako naj živimo. S svojim izrednim in čudovitim vzorom nas je učil, kako naj sledimo Jezusu Kristusu. Gospod nam je resnično v vsem dal vzorec, eden od vzorcev, glede katerih bi si morali prizadevati, da bi po njih živeli, pa je tisti našega ljubega preroka.
Pričujem, da je v nebesih Bog, ki nas pozna in nas ima rad. Dal nam je preroka – da nas v teh poslednjih dneh usmerja, da nas uči in da nas vodi. Verjamem, da Gospod od nas pričakuje, da imamo preroka radi, da ga podpiramo in da sledimo njegovemu vzoru.
Štejem si v velik blagoslov, ker živim v dneh, ko je Thomas S. Monson Gospodov prerok. Če mu sledimo in si prizadevamo, da bi bili bolj takšni kot on, bomo zagotovo uspeli postati bolj zvesti učenci Gospoda Jezusa Kristusa.