Vsega sem imel na pretek

Brent Fisher, Kalifornija, ZDA

Vselej sem mislil na pripravljenost v nujnih primerih v tem smislu, da bi poskrbel za svojo družino in zase. Toda na priprave sem neko nedeljsko dopoldan na Floridi leta 1992 začel gledati drugače. Lepo poletje v Miamiju na Floridi je prekinil orkan Andrew, eden najbolj uničujočih in najdražjih orkanov, kar jih je prizadelo Združene države Amerike.

Začasno sem živel sam v stanovanju ob obali, ker sem se bil na trimesečnem orientacijskem usposabljanju za službo. Ko je prišlo svarilo pred orkanom in sem izvedel, da bomo morali do dvanajstih zapustiti naše stanovanjsko poslopje, je neki sodelavec za sodelavce in zame rezerviral sobe v angleškem predelu. Okna sem prekril z deskami in shranil osebno imetje.

V pričakovanju tega, da me bodo za en teden obiskali žena in otroci, sem predhodno nakupil dovolj hrane in vode za mojo šestčlansko družino. Bil sem miren, ker sem vedel, da imam kam na varno in dovolj hrane za več tednov.

Ko sem se pripravljal, da bom ob pol enajstih odšel, sem se počutil dobro – vse je bilo narejeno. Pokleknil sem k molitvi in se nebeškemu Očetu zahvalil za blagoslove ter ga prosil za pomoč med prihajajočim neurjem. Ko sem molitev končal, me je Duh navdihnil, da sem rekel: »Če kdo potrebuje pomoč, mi, prosim, pomagaj, da ga bom našel.«

Čez nekaj minut je na vrata potrkala osemdesetletna vdova. »Oprostite,« je dejala. »To mora biti napačna soba. Iščem prijateljico.«

Videti je bila izčrpana. Ko sem jo vprašal, če ji lahko pomagam, se je razburila in rekla, da ne ve, kaj naj naredi ali kam naj gre. Vprašal sem jo, kje živi, in skupaj sva odšla do njenega stanovanja, ocenila njen položaj in pogledala njene možnosti.

Rekel sem ji, da ima moje podjetje še na voljo eno od hotelskih sob, in ji predlagal, naj se pridruži naši skupini. Olajšano je zavzdihnila. Hitro sva spakirala in zavarovala njeno stanovanje in imetje, nakar sem poskrbel, da jo je sodelavec z avtom odpeljal v hotel.

Ko sem se pripravljal, da bom odšel, sta me za pomoč prosili še dve vdovi. Pomiril sem ju, zato da sta lahko jasno premišljevali in presodili, kam bi se lahko zatekli. Ko sem pobral prtljago enega od sodelavcev, me je za pomoč prosila še ena starejša vdova. Njene krhke predmete sva dala na varno in pomagal sem ji, da se je pripravila na odhod.

Medtem sta dva druga sodelavca povabila dva študenta, ki sta živela na otoku, naj se pridružita naši skupini v hotelu v notranjosti. Imela sta le nekaj slanih krekerjev in liter mineralne vode. Na srečo sem imel sam vsega na pretek, zato ni bilo dovolj le zanju, temveč tudi za vse druge.

Kakšen blagoslov je bil, da sem bil pripravljen in da me je Gospod vodil! Zaradi tega sem lahko, ko se je bližala nevarnost, pomirjujoče vplival na druge in skoraj ves svoj čas namenil temu, da sem pomagal drugim, namesto da bi me skrbelo zase. Še bolj sem začel ceniti nasvet naših duhovniških voditeljev, naj bomo pripravljeni.