Samozavest zaradi pravičnosti
Z ognjišča za mlade, ki je potekalo 31. decembra 2006.
Odločno bi vam rad spregovoril o tem, kako imeti zelo posebno vrsto samozavesti.
Moje sporočilo je sporočilo, ki vam lahko daje upanje in spodbudo sedaj in do konca življenja. V svetu je težav na pretek in te so vedno bile v vsakem starostnem obdobju in dobi. Z njimi se ne ukvarjajte preveč in naj vam ne vzamejo poguma. Prihodnja leta bodo nudila veliko čudovitih priložnosti in sijajnih blagoslovov. Vsa področja, ki nas tako zelo bogatijo – kot so znanost, tehnologija, medicina in komunikacijska tehnologija – se bodo še naprej razvijala. Živite v najsijajnejši dobi, kar jih svet pozna, in ljudje povsod po svetu imajo v vsakdanjem življenju več blagoslovov kot v katerem koli času v zgodovini. Pomnite – ko je bila vaša babica vaših let, se ji o tablici niti sanjalo ni in vašemu dedu se še vedno ne sanja, kako naj pošlje tekstovno sporočilo. Zato bodite srečni, zdravi in optimistični.
To deloma rečem zato, ker je v članku, ki sem ga bral nedavno, pisalo, da najpogostejše bolezni med mladimi danes niso diabetes, srčne bolezni ali rak. (Tovrstne težave so navadno prihranjene za ljudi moje starosti, ne vaše.) Ne, pisalo je, da je bolezen, ki najpogosteje doleti tiste v najstniških in dvajsetih letih, dvom vase, strah pred prihodnostjo, slaba samopodoba ter splošno pomanjkanje zaupanja vase in svet okrog sebe.
Čeprav sem precej starejši od vas, razumem tovrstne skrbi, ker se zdi, da sem se večino svoje mladosti tudi sam soočal s situacijami, v katerih nisem imel kaj dosti zaupanja vase. Spomnim se, kako sem si prizadeval za dobre ocene, ker sem upal, da bom dobil priložnost za štipendijo, in se spraševal, zakaj je videti, da so drugi na tistem področju bolj nadarjeni od mene. Spominjam se leta in leta športnih tekmovanj, v katerih sem z zaupanjem poskušal igrati za potreben uspeh v športih na srednji šoli in na fakulteti, ko sem si tako brezupno želel zmagati na veliki tekmi in domov prinesti zavidljivo zmago na prvenstvu. Še posebno se spominjam pomanjkanja samozavesti pred dekleti, ki fantom tako pogosto zbujajo strah. Tako hvaležen sem, da mi je sestra Holland dala priložnost. Da, lahko se pomnim vseh stvari, ki se jih spomnite vi – nisem bil gotov glede tega, kakšen je moj videz, ali če sem sprejet ali kaj ima zame prihodnost.
Moj današnji namen je, da bi se pogovarjali o vseh tistih odprtih vprašanjih, s katerimi se sooča mlad človek, ki mu prinesejo marsikateri dvom vase in pomanjkanje samozavesti, toda odločno želim spregovoriti o tem, kako imeti tisto nadvse posebno samozavest – ki, če jo zaslužimo, dela čudeže na vseh drugih življenjskih področjih, zlasti glede samopodobe in kako gledamo na prihodnost. To bi vam rad ponazoril z naslednjo zgodbo.
Vrednota pravičnosti
Sedaj je tega že precej let; veliko preden sem bil poklican za generalnega voditelja, sem kot govornik sodeloval na konferenci za mlade odrasle. Konferenca se je zaključila s sestankom za pričevanja, na katerem je vstal čeden, mlad, bivši misijonar, da bi pričeval. Videti je bil dobro, čist in samozavesten – prav kakor bi moral biti videti bivši misijonar.
Ko je začel govoriti, so mu v oči stopile solze. Rekel je, da je hvaležen, ker stoji sredi tako ogromne skupine mladih svetih iz poslednjih dni, in da ima dober občutek glede življenja, ki si ga prizadeva živeti. Toda to je lahko občutil le, kakor je dejal, zaradi neke izkušnje, ki jo je imel pred nekaj leti, ki je za vedno oblikovala njegovo življenje.
Pripovedoval je, kako se je kmalu potem, ko so ga pri osemnajstih posvetili za starešino, z zmenka vrnil domov. Na tem zmenku se je nekaj zgodilo, na kar ni bil ponosen. Ni šel v podrobnosti, niti tega na javni prireditvi ne bi smel storiti. Do današnjega dne ne vem, kakšna je bila narava nesrečnega dogodka, toda zanj je bilo dovolj pomembno, da je vplivalo na njegovega duha in njegovo samopodobo.
Potem ko je na dovozu nekaj časa sedel v avtu in premišljeval o stvareh ter občutil iskreno obžalovanje za to, kar se je pač že zgodilo, je iz hiše k avtu panična pritekla njegova mama, ki ni bila članica. V trenutku mu je sporočila, da je njegov mlajši brat pravkar v hiši padel, se hudo udaril v glavo in ima nekakšne krče oziroma trzavico. Oče, ki je bil nečlan, je nemudoma poklical rešilni avtomobil, toda v najboljšem primeru bo nekaj časa trajalo, da bo pomoč prišla.
»Pridi in nekaj naredi!« je zaklicala. »Ali v vaši Cerkvi v trenutkih, kakor je tale, ne naredite nekaj? Ti imaš njihovo duhovništvo. Pridi in nekaj naredi.«
Njegova mati do takrat ni kaj dosti vedela o Cerkvi, nekaj pa je vedela o duhovniških blagoslovih. Kljub temu se ta fant ta večer, ko je nekdo, ki ga je imel zelo rad, potreboval njegovo vero in moč, ni mogel odzvati. Zaradi občutka, s katerim se je tistikrat boril, in osramotitve, ki jo je tistikrat občutil – kar koli je že bilo – se ni mogel podati pred Gospoda in ga prositi za potrebni blagoslov.
Skočil je iz avta in stekel po ulici do hiše vrednega starejšega moškega, ki je bil v oddelku njegov prijatelj, odkar se je pred dvema letoma spreobrnil. Pojasnil mu je, kaj se je zgodilo, in oba sta se v fantov dom vrnila veliko prej, preden so prišli reševalci. Srečen konec te zgodbe, kakor je bila povedana na sestanku za pričevanja, je bil, da je ta starejši moški nemudoma dal blažilen, močan duhovniški blagoslov, zaradi katerega je bil otrok stabilen in miren do takrat, ko so prišli reševalci. Takoj so ga odpeljali v bolnišnico in natančen pregled je pokazal, da nima nobene trajne poškodbe. Ta družina je doživela trenutke hudega strahu.
Nato je bivši misijonar, o katerem govorim, rekel naslednje: »Nihče, ki se je soočil s tem, s čimer sem se tisti večer soočil jaz, ne bo nikdar poznal sramu, ki sem ga občutil, in obžalovanja, ki sem ga doživljal, ker nisem bil vreden, da bi uporabil duhovništvo, ki ga imam. Ta spomin je zame še toliko bolj boleč, ker me je potreboval moj mlajši brat in moja ljuba starša, ki nista člana, ki sta se tako močno bala in ki sta imela pravico od mene pričakovati nekaj več. Toda ko danes stojim pred vami, vam obljubljam naslednje,« je dejal. »Nisem popoln, toda od tistega večera nisem nikoli naredil ničesar, zaradi česar ne bi mogel samozavestno h Gospodu in ga prositi za potrebno pomoč.« Osebna pravičnost je bitka v tem svetu, v katerem živimo,« je priznal, »toda to je bitka, v kateri zmagujem. Enkrat sem v življenju že občutil prst obsodbe, ki mi je pretil, in tega ne nameraval občutiti nikoli več, če glede slednjega lahko kaj naredim. In seveda,« je nadaljeval, »glede slednjega lahko naredim vse.«
Pričevanje je zaključil in se usedel. Še ga vidim pred seboj. Še vidim prostor, v katerem smo bili. Še se spomnim smrtne tišine, ki je sledila njegovim besedam, ker je imel vsak v prostoru priložnost še nekoliko globlje preiskati svojo dušo in se nekoliko močneje zaobljubiti, da bo živel po naslednjih močnih besedah, ki nam jih je dal Gospod, ki nam je naročil, naj nam vrlina neprestano krasi misli, zato da bo naša samozavest močna v Božji navzočnosti; in nauk duhovništva bo kapljal v našo dušo kot rosa iz nebes.
Sveti Duh nas bo stalno spremljal in naše žezlo bo nespreminjajoče žezlo pravičnosti in resnice. (gl. NaZ 121:45–46; poudarek dodan)
Navzočnost Svetega Duha
Moji ljubi mladi prijatelji, imejte čudovito življenje. Premišljujete najboljše in upajte na najboljše in imejte vero v prihodnost. Pred vami je krasno življenje. Nebeški Oče vas ima rad. Če ste naredili napake, se jih lahko pokesate in so vam lahko odpuščene, prav kakor so bile temu fantu. Vse življenje in načrti in vera so še pred vami. Če boste imeli mirno vest, ko boste sami s svojimi spomini, boste na zelo oseben način lahko čutili Božjega Duha. Želim vam, da bi vas spremljal Duh, da bi v Gospodovi navzočnosti vselej čutili to samozavest. Naj naše krepostne misli naša dejanja ohranjajo čista danes, jutri in vedno.